Branko Kocmut se uvršča med vodilne urbaniste in arhitekte 2. polovice 20. st. v Mariboru in Sloveniji. S svojimi rešitvami je sooblikoval moderno urbanistično podobo Maribora, hkrati pa je ohranjal spoštljiv odnos do obstoječe arhitekturne krajine in se zavzemal za skladen spoj modernega s starim. Ima velike zasluge za ohranitev arhitekturne podobe starega mestnega jedra Maribora, pri gradnji je upošteval spomeniškovarstvena načela, zagovarjal je ohranjanje gabaritov, s premišljenimi načrti je podal smernice za revitalizacijo mestnega jedra in postavil izhodišča za nadaljnji urbanistični razvoj mesta. Bil je eden prvih modernih urbanistov na Slovenskem, v svojih načrtih je povezoval arhitekturo in urbanizem. Pogosto je sodeloval z bratom Ivanom Kocmutom, s katerim sta zasnovala več urbanističnih in arhitekturnih načrtov. Za svoje delo sta skupaj prejela Prešernovo nagrado. Ustvarjalen je bil že v dijaških letih, ko se je posvečal lutkarstvu in prejel nagrado za plakat za Mariborski teden. Tedaj je kazal že afiniteto do urbanističnega načrtovanja, kot sedmošolec realne gimnazije je izdelal načrt z maketo starega mestnega jedra Maribora med gradom in poznejšo Univerzitetno knjižnico Maribor in zasnovo poznejše Partizanske ceste s promenado. Na obetavno poklicno pot arhitekta pa je opozoril kot študent Edvarda Ravnikarja, ko je za svoje diplomsko delo - načrt za reprezentativni hotel v Beogradu - na jugoslovanskem natečaju osvojil drugo nagrado; načrt za novo stavbo Ljudske skupščine LRS v Ljubljani, ki ga je izdelal skupaj z Antonom Bitencem, pa je bil med tistimi načrti, ki so na natečaju prejeli odkupno nagrado. Kot študent je izdelal idejno skico za študentsko naselje v Ljubljani in ljubljansko Filozofsko fakulteto. Že v načrtih iz študentskega obdobja se izrisujejo značilnosti, ki jih srečujemo tudi v poznejšem opusu: horizontalna usmerjenost stavb, skeletna gradnja in konzolno izstopajoči stavbni deli, ki jih podpirajo stebri v pritličnem pasu in tvorijo nekakšen peristil. Opazno je zgledovanje po Le Corbusieru. Naredil je več urbanističnih načrtov Maribora, prvega leta 1948 v okviru regulacijskih načrtov Ljuba Humka, t. i. načrt kulturnega središča Maribora, ki ga je skoncentriral ob Trgu svobode: mimo frančiškanske cerkve je speljal mestno vpadnico, pravokotno nanjo je pripojil izčiščeno ploščad trga, na severno stran trga, v osi z vpadnico je umestil opero in vzhodno od nje park, levo in desno na Partizansko cesto pa kulturne in upravne stavbe. Enako situacijo je ohranil tudi na načrtu iz leta 1953. Zazidalni načrt mariborskega mestnega središča iz leta 1956, ki je predvidel nekaj novih stavb (mdr. most, hotel, poslovno stavbo na Partizanski cesti, stolpnico na Trgu Borisa Kidriča), sicer pa je ohranil obstoječi obseg izgradnje, je predstavljal izhodišče za natečajni program mestnega središča. Natečaj so razpisali leta 1962 in v konkurenci desetih prispelih načrtov je zmagal načrt Branka Kocmuta in sodelavcev. Načrt vsebuje nekaj sprememb v primerjavi s starejšimi predlogi, npr. vpadnica je pomaknjena proti vzhodu na Titovo cesto, Trg svobode je podan v zoženem obsegu brez opere. Končno varianto urbanističnega načrta so izdelali avtorji vseh treh zmagovalnih načrtov in vanjo vključili najboljše predloge s svojih rešitev. Predvideli so delitev mestnega središča na trgovsko-kulturni del na zahodu in poslovno-upravni del na vzhodu, izgradnjo mostu z vpadnico, v podhodu pod njo pa povezavo starega jedra z novo avtobusno postajo, načrtovali so tudi vključitev zelenja. Načrt je bil realiziran delno, predvsem so zgradili stavbe v zahodnem delu, Partizanska cesta je izoblikovala trgovski značaj, sicer pa so v vzhodnem delu mesta zrasle le posamezne stavbe, od stavb, odvisnih od družbenih subvencij, je bilo zgrajeno le kino-gledališče pri Unionski dvorani. Ko je bila zgrajena vpadnica, je Kocmut v letih 1964-1965 z Viktorjem Devetakom uredil parterje dograjenih predelov oz. promenado ob Jadranski cesti in ploščad na vzhodni strani vpadnice. Naredil je tudi načrte za ureditev trgov v starem mestnem jedru - Slomškovega, Glavnega in Trg svobode - in za Slomškov trg kot prvi arhitekt v Mariboru leta 1972 prejel Plečnikovo nagrado. Pri urejanju trga je upošteval Plečnikov predlog iz leta 1956 z elipsasto tlakovano površino okrog stolnice in tako poudaril pozicijo stolnice v prostoru, obenem pa nakazal obseg nekdanjega pokopališča okrog stolnice, ki je bilo odstranjeno leta 1797, in taborskega obzidja iz 16. st. Ob postavitvi spomenika NOB leta 1975 je uredil Trg svobode, s katerim se je ukvarjal že v starejših urbanističnih načrtih: v načrtu ureditve kulturnega središča Maribora je predvidel povečan obseg trga, za kar bi bilo potrebno porušiti stavbni kompleks na vzhodu, da bi pridobil prostor za tlakovano preprogo, ki bi jo na južnem robu zamejil s konfini, na severnem ožjem pa z zelenim pasom. Na zahodni del bi umestil spomenik na visokem stebrnem podstavku, pri čemer je opaziti upoštevanje načrta Jaroslava Černigoja, ki je v načrtu iz leta 1938 predvidel postavitev konjeniškega spomenika kralju Aleksandru na visokem dvostebrnem podstavku. Trg se na severu odpira proti Trgu generala Maistra, na ostalih straneh ga obdajajo grad in mlajše stavbe, prehod v severni del označuje za nekaj stopnic dvignjen nivo tlaka, ki ga srečamo že na omenjenem Černigojevem načrtu. Načrt za ureditev Glavnega trga iz leta 1954, ki je predvidel iztek trga proti sodobnemu delu na vzhodni strani, pa ni bil izveden. Ukvarjal se je tudi z ureditvijo Lenta, v zazidavi katerega so se med starejšimi stavbami pojavile vrzeli. Pomemben je načrt iz leta 1975, na podlagi katerega se je izoblikovala sedanja podoba Lenta in kjer je razviden posluh za ohranjanje arhitekturne dediščine in harmonično umeščanje novogradenj v obstoječo arhitekturno strukturo mesta. Predhodnik tega načrta je bil načrt, za katerega je Kocmut skupaj s sodelavci na natečaju leta 1969 prejel eno izmed prvih nagrad. Na podlagi dveh od treh zmagovalnih načrtov je s sodelavci v 1. pol. 1970-ih izdelal dva idejna projekta: idejni projekt za obnovo in preureditev minoritskega samostana z neposredno okolico in idejni projekt zazidave Lenta. Območje minoritskega samostana bi bilo namenjeno kulturnim vsebinam, in sicer so v Pristaniški (Sodni) stolp nameravali umestiti eksperimentalno gledališče, v zahodni del samostana pa letno gledališče, v minoritsko cerkev koncertno dvorano, v južni trakt samostana in Žički dvorec glasbeno šolo, na dvorišče razstavo baroka na prostem in v severni trakt delavnice spomeniškovarstvenega zavoda, kar ni bilo realizirano. Idejni projekt zazidave Lenta, ki je bil realiziran, je predvidel izgradnjo stanovanjskih stavb z ok. sto stanovanji, trgovskih in gostinskih lokalov, ki bi jih zgradili zlasti v obrežnem pasu, poslovnih stavb in otroškega vrtca. Stavbe so terasasto umestili na rečni breg, zaradi terasaste gradnje so bila predvidena podzemna parkirišča. Pri načrtovanju so upoštevali obstoječe gabarite, posebna skrb je bila posvečena strešni kritini in detajlom na fasadi, kar se spretno vklaplja v zgodovinsko arhitekturo Lenta. Gre za enega najuspešnejših primerov interpolacije v Mariboru. Med nerealiziranimi Kocmutovi načrti v starem mestnem jedru Maribora so še npr. načrti za pozidavo zazidalnega kareja Gambrinus. Podal pa je smernice za nadaljnje urejanje starega mestnega jedra, in sicer so njegovi načrti za ureditev celotnega starega mestnega jedra iz leta 1977 služili za izhodišče poznejšim posegom v prostor. Poleg urejanja starega mestnega jedra v Mariboru Kocmutov opus zaznamujejo še javne, izobraževalne, stanovanjske, poslovne in trgovske stavbe. Med stanovanjskimi stavbami velja omeniti stolpnice, ki so jih po načrtu iz leta 1955 gradili v Mariboru in drugod po Sloveniji. Čeprav so stanovanja majhna, pa je komunikacija med prostori dobra, poskrbljeno je tudi za dovolj naravne osvetlitve. Uspešen je bil tudi projekt vrstnih hiš na Kosarjevi ulici v Mariboru (1955-1956), ki so bile po Vurnikovi koloniji prvi primer gradnje v nizu v Mariboru in so doživele več posnemanj. V načrtih za stanovanjske soseske je opazno ločevanje javnega in zasebnega, npr. prometno cesto spelje krožno okrog naselja in nanjo priključi dovoze, odmeri dovolj velik zunanji prostor med hišami, ki je predviden za javni ali zasebni program, zasadi zelenje in hiše razporedi v zamiku. Realizacija ni vedno potekala v skladu z načrti (npr. soseska Dobja vas). S svojimi načrti je Kocmut v okviru Komunaprojekta, ki je bilo vodilno podjetje na področju stanovanjskega projektiranja v 1950-ih, prispeval k dvigu stanovanjske kulture. Med vidnejšimi Kocmutovimi arhitekturnimi projekti so tudi šolske oz. izobraževalne stavbe. Pri teh je opaziti motiv izstopajočih stavbnih kubusov različnih dimenzij, s čimer po eni strani uspešno rešuje vogalne tlorise, po drugi pa prispeva k dinamiki stavbne mase. V zasnovi se poslužuje kontrastov med zaprto in skeletno steno, odprto s steklenimi površinami, ter jasne komunikacije v organizaciji prostora, pri čemer se zunanji prostor nadaljuje v notranjega, npr. z motivom zunanje stebriščne galerije, ki se podaljša v hodnik oz. avlo v notranjščini. Naredil je načrt za center strokovnih šol med Smetanovo in Gosposvetsko ulico v Mariboru (1957). Osrednja stavba je bila Srednja tehnična šola (današnji SERŠ), pri kateri je razvil prostorski in konstrukcijski koncept, ki ga je uporabil za ostale stavbe centra. Zgradba je horizontalno zasnovana, osrednji stavbni korpus z učilnicami in kabineti je razdeljen z zastekljenim komunikacijskim delom, obenj je umeščen kubus z upravnim delom. Kubus počiva na podpornih stebrih, k vtisu slovesnosti prispevajo stopnice, ki vodijo v svojevrstno stebriščno galerijo. Balkon na severni steni kubusa služi dotoku svetlobe, hkrati predstavlja motiv izrinjenih stavbnih mas. Podobno stavbno zasnovo je uporabil tudi za Višjo ekonomsko-komercialno šolo v Mariboru (današnjo Ekonomsko-poslovno fakulteto) v letih 1960-1962, kjer je na osrednji trakt pravokotno pripel kubus z veliko predavalnico, ga podprl s stebri in do novonastale stebriščne galerije na eni strani speljal klančino, na drugi pa stopnice. Prostor pred stavbo je uredil v obliki parka in položnega stopnišča ter uravnal padajoč teren s klančinami. Skeletni gradnji osrednjega trakta kontrastira kubus, ki se z velikim oknom odpira v osi sever-jug, medtem ko zahodno stran zapira polna stena, ki jo dinamizira le konzolno izstavljena svetlobna niša. Notranjo opremo je izdelal arhitekt Mirko Zdovc, ki je pogosto sodeloval s Kocmutom pri opremljanju stavb, s čimer je ustvarjena dodelana arhitekturna celota. Zadnji veliki projekt na področju šolskih stavb je Pedagoška akademija v Mariboru (današnje Pedagoška, Filozofska in Fakulteta za naravoslovje in mateamtiko), ki je nastala med leti 1973-1979. Horizontalna stavba s svojo terasasto zasnovo predstavlja uspešen primer umeščanja v prostor, saj se skladno vključuje v neposredno okolico rečne terase Drave. Skeletno gradnjo iz armiranega betona in opeke odlikuje skrb za detajle, kot so posneti robovi betona, kar daje stavbi vtis mehkobe. Koncipirana je dvodelno: v štirietažnem delu so predavalnice, kabineti in seminarske sobe, v enoetažnem pa uprava, večnamenska dvorana, knjižnica, predavalnice in avla. Stavbo odlikuje premišljena osvetlitev z naravno svetlobo, saj so vse predavalnice osvetljene z nadsvetlobo, zaradi česar so delovni prostori za tretjino višji od komunikacijskih, nadstropja pa so zamaknjena v globino. Z načrtom visokošolske stavbe se je ukvarjal že prej, saj je leta 1964 izdelal načrt za Pedagoško akademijo v Ljubljani (današnje Pedagoške fakultete), ki ni bil realiziran. V načrtu opazimo sorodnosti s poznejšo mariborsko Pedagoško akademijo: horizontalno razpotegnjenost stavbe in terasasto zamikanje nadstropij. Med zanimivejšimi, a nerealiziranimi projekti, je bil tudi načrt za sistem triglavskih žičnic, ki ga je zasnoval z bratom Ivanom leta 1965. Stavbe, ki so namenjene žičnicam in gostinski ponudbi, se v zasnovi skladno umeščajo v alpsko okolje, saj posnemajo zalomljene oblike gora in oblikovanost terena, na katerem stojijo. Med večjimi projekti je bila tudi Univerzitetna knjižnica Maribor (1978-1988), pri kateri je sodeloval s sinom arhitektom Petrom Kocmutom. Zasnoval je sodobno knjižnično zgradbo in upošteval razvojne težnje knjižničarske stroke. Knjižnico je pripojil stavbi nekdanje hranilnice, ki je bila mišljena za bodoči rektorat univerze, s čimer se je izoblikovalo univerzitetno jedro. Upošteval je gabarite in v zasnovi uporabil že nekaj znanih elementov iz preteklosti. Iz osrednjega stavbnega korpusa izstopata vodoravno razpotegnjen trakt in poligonalna celica osrednje predavalnice (Glazerjeve dvorane), ki ju podpira stebriščna galerija v pritličju. Notranjščino odlikuje pregledna razporeditev prostorov in prilagoditev potrebam sodobnega bibliotečnega prostora. Sedemetažna stavba je razdeljena v dve kletni etaži s skladiščem, ki bi zadoščalo za 1,5 milijona enot gradiva, pritlični del z vhodno avlo z garderobami, lokalom in tehničnim programom, v nadaljnjih treh etažah je skoncentriran knjižnični program, omogočen je prost pristop do gradiva in veliko študijskih oz. čitalniških površin z vso potrebno bibliotečno opremo, v četrti etaži so upravni prostori in dve sejni dvorani. V prvo nadstropje sta umeščena še razstavni prostor in prireditvena dvorana oz. predavalnica. Fleksibilno zasnovani prostori omogočajo spreminjanje vsebine v skladu s potrebami. Z univerzitetno knjižnico je Maribor dobil najsodobnejšo bibliotečno stavbo tistega časa v Sloveniji. Prenova Slovenskega narodnega gledališča Maribor je potekala v štirih fazah, od tega je prve tri načrtoval Kocmut, zadnjo Peter Kocmut (izvedena je bila med 2002-2003). Idejni načrt iz leta 1975 je predvidel širitev stavbe proti zahodu in obenem urbanistično ureditev tega mestnega predela. Obstoječi kazinsko-gledališki stavbi bi dogradili veliko dvorano in ostalo potrebno gledališko infrastrukturo. Prva faza prenove je potekala med leti 1979-1983, ko so najprej porušili stavbe na zahodni strani gledališča in nato postavili večnadstropni trakt z garderobami, dvorano za montažo, prostori za vaje baleta in orkestra, krojaško delavnico za izdelavo kostumov in prostori za maskiranje. V drugi fazi del, ki je stekla leta 1984, pa so prenovili staro kazinsko-gledališko stavbo, ki je služila kot reprezentativni vhod. Tretja faza del, ki je potekala med leti 1986-1994, je zajela gradnjo nove dvorane z velikim odrom zahodno od stare gledališke stavbe. Prenova je bila velika pridobitev ne le za Maribor, temveč za Slovenijo, ki je tako dobila eno osrednjih gledaliških hiš, kjer je pod eno streho omogočeno delovanje gledališča, opere in baleta. Kocmutov opus obsega tudi spomenike, spominska obeležja ter plošče. Med spomeniki, posvečenimi NOB, se je zatekal k formi obeliska, ki jo je nekajkrat dopolnil s kiparskimi deli, in s pretanjenim občutkom v simbolnem jeziku opozoril na tragiko dogodkov. Sodeloval pa je tudi pri umeščanju spomenikov v prostor, izvedel arhitekturni del spomenikov (že omenjeni obelisk ali podstavek) in uredil okolico. Poleg gradbenih projektov se je posvečal tudi publiciranju, sodeloval v urbanističnih komisijah ter s svojimi načrti in maketami sodeloval na arhitekturnih razstavah. Bil je avtor razstave Novo v starem leta 1980 v Pokrajinskem muzeju v Mariboru, kjer so bili predstavljeni načrti posegov v staro mestno jedro Maribora. Brez Kocmutovega prispevka bi bila podoba Maribora iz povojnega časa in 2. polovice 20. st. nedvomno okrnjena in osiromašena, tako pa je z izostrenim posluhom za ustrezne urbanistične in arhitekturne rešitve ter kulturno dediščino pomagal ohraniti značaj mesta.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1963, nagrada Prešernovega sklada
- 1972, Plečnikova nagrada
- 1974, Plečnikovo priznanje za ureditev Slomškovega trga v Mariboru
- 1977, Prešernova nagrada (skupaj z bratom Ivanom Kocmutom)
- 1987, zlati grb mesta Maribora
- 1997, častni član Društva arhitektov Maribor
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
