Jože Plečnik je vodilni slovenski arhitekt 20. st., ki je s svojimi deli zaznamoval Slovenijo, Dunaj in Prago. Na eni strani je zarisoval avantgardne smernice moderne arhitekture, na drugi pa je z odklonom od tedanjih prevladujočih trendov in stremljenju po ustvarjanju brezčasne arhitekture izoblikoval prepoznaven slog, ki ga uvršča med vidna imena zahodne arhitekture 20. st. Pomembne so tudi urbanistične rešitve oz. posegi v prostor, s katerimi je skušal naglasiti vidne in skrite potenciale prostora in ga povzdigniti na simbolni ravni. Svoje delo je pojmoval kot življenjsko poslanstvo, v arhitekturi je iskal korenine naroda, oblikoval nacionalni slog, v izčiščeni simboliki je ustvaril sintezo etičnih načel in kulturno-zgodovinskih vrednot. Poleg arhitekture in urbanizma se je posvečal tudi oblikovanju pohištva oz. notranje opreme, sakralnega posodja, liturgičnih predmetov, knjižni opremi in risbi. Če je zgodnje obdobje zaznamovala secesija in sledenje Wagnerjevim nazorom, pa je sčasoma izoblikoval lasten slog, temelječ na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma, kar ga je postavilo v osamljeno, a hkrati izjemno pozicijo med sočasnimi funkcionalizmu zapisanimi arhitekturnimi trendi. Pomembne zasluge ima tudi na področju sakralne umetnosti, saj je s prostorskimi rešitvami, ki so temeljile na čutu za povezovanje med kristjani in osebno doživeto izkušnjo liturgije, v osrčju katere je Kristusova žrtev, ter z oblikovanjem opreme in liturgičnega posodja prenovil cerkveno umetnost za moderni čas. Njegov arhitekturni opus zaznamujejo skupne točke: zapisan je bil v prvi vrsti kamnu kot trdnemu, brezčasnemu materialu, skozi katerega je uresničeval načelo monumentalnosti, resnosti in slovesne vzvišenosti, na simbolni ravni pa je v njem videl trdnost načel in vrednot ter vez z duhovnim izročilom preteklosti; nato lesu, materialu, ki mu je bil slovenski prostor tradicionalno zapisan stoletja in ki je Plečnika spremljal že od mladih let in je do potankosti poznal njegove lastnosti; uporaba stebra, piramide, obeliska kot klasičnih arhitekturnih elementov, ki v sebi nosijo sporočilo trajnosti oz. večnosti; kompozicijska izčiščenost, mestoma prava askeza form, s katero je dosegel vtis monumentalnosti in večnosti; poglobljena vsebinska obravnava zastavljene naloge, ki se izrazi v simbolni sintezi; kontrastno združevanje oblik in materialov; pojmovanje arhitekture kot enovitega korpusa, kjer je enaka mera pozornosti namenjena tako monumentalni celoti kot detajlom; ločena obravnava fasade in notranjščine. Zgodnje obdobje je zaznamoval uk v očetovi mizarski delavnici, vzporedno je obiskoval oddelek za gradbeništvo na Obrtno-nadaljevalni šoli v Ljubljani. Pri Ferdu Veselu se je nekaj časa učil risanja. Na obrtni šoli v Gradcu se je šolal na oddelku stavbnega mizarstva in se prvič srečal z arhitekturo pri profesorju Leopoldu Theyerju, ki ga je vključil v risanje načrtov za novo graško obvoznico. Zatem se je kot risar pohištva zaposlil v uglednem podjetju za notranjo opremo na Dunaju. 1893 se je želel vpisati na Umetnoobrtno šolo pri cesarsko-kraljevem Avstrijskem muzeju za umetnost in obrt na Dunaju, vendar ni uspel. Ob ogledu razstave načrtov Otta Wagnerja v Künstlerhausu na Dunaju je sklenil, da prične s študijem arhitekture pri Wagnerju. Wagner ga je kljub pomanjkljivi izobrazbi, videč, da je talentiran, sprejel, in sicer s kompromisom, da je Plečnik najprej eno leto delal v njegovem ateljeju in šele nato vpisal študij na dunajski likovni akademiji. V Wagnerjevi šoli se je seznanil s teorijo Gottfrieda Semperja - Wagner se je veliko posvečal vprašanju fasadnih oblog oz. oblačenju konstrukcije in povezanosti materiala in oblike -, ki jo je pozneje uresničeval v svojih delih. Plečnik je bil vključen v projekt gradnje dunajske podzemne železnice, v okviru katerega je sodeloval pri načrtovanju postajnih objektov in se seznanil z železom in novimi materiali. Že med študijem se je predstavil javnosti, in sicer prvič leta 1897 na natečaju za Gutenbergov spomenik na Dunaju, na katerem sta s kiparjem Othmarjem Schimkowitzem zmagala, vendar je ostal na ravni makete, in na jubilejni razstavi v dunajski Rotundi, kjer je poskrbel za dekoracijo. Za diplomsko delo na temo arhitekturno-urbanistične ureditve letovišča Scheveningen na Nizozemskem leta 1898 je prejel Rimsko štipendijo, s katero se je med 1898-1899 podal na študijsko potovanje po Italiji in Franciji, ki je bilo pomembno za nadaljnji Plečnikov razvoj. Na potovanju so ga pritegnile antična, starokrščanska, renesančna, manieristična in baročna umetnost oz. klasične oblike, ki so v polnosti zaživele v poznejšem arhitektovem opusu. Kljub poskusu, da bi sodeloval z Wagnerjevim sinom Ottom, se je zaradi razlik v njunem naziranju namena arhitekture Plečnik podal na pot samostojnega arhitekta in delal za ozek krog naročnikov. Kot član Secesije je postavil več njenih razstav, leta 1905 je organiziral razstavo sakralne umetnosti menihov iz nemškega Beurona, ki je zbudila veliko zanimanja. Secesijo je protestno zapustil, ko se je začel krepiti nemški vpliv. Vrhunec njegovega dunajskega obdobja predstavlja Zacherlova hiša (1903-1905), kjer je smelo napovedal odmik od Wagnerja z uporabo enotnega stavbnega plašča v temni barvni skali, opuščanjem fasadne dekoracije in z vključitvijo plastike. Novost predstavlja mezanin kot prehod med pritličjem in nadstropjem, kar so povzeli številni dunajski arhitekti, tehnološko pa izstopa izdelava pročelja, saj so granitne plošče vstavljene v granitne paličaste profile in dodatno pritrjene na opečno steno s kovinskimi sidri, kar je značilno za poznejše obešene fasade. Zacherlova hiša velja za enega najnaprednejših dosežkov moderne avstrijske arhitekture. Še večji odmik od učitelja je opazen v Plečnikovi sakralni arhitekturi. Razvijal je sodoben sakralni prostor, primeren za modernega kristjana in v novih arhitekturnih rešitvah poudarjal povezanost krščanske skupnosti že desetletja pred II. vatikanskim koncilom. Z vprašanjem modernizacije cerkvenega prostora se je ukvarjal že na študijskem potovanju po Italiji in ga razvijal v naslednjem desetletju. Cerkev sv. Duha na Ottakringu (1908-1913), ki jo je bil zaradi pocenitve gradnje primoran zgraditi iz železobetona in je ena prvih železobetonskih monumentalnih sakralnih stavb v Evropi, mu je približala nove estetske in kompozicijske možnosti tega gradbenega materiala. Za tempeljsko fasado se v notranjosti odpira izčiščen, v sebi sklenjen prostor brez stebrov, izhodišče katerega je starokrščanska bazilika. V kripti pride do izraza železobetonska konstrukcija, ki s formalnimi značilnostmi naznanja kubizem v češki arhitekturi. 1911 se je odzval vabilu sošolca z akademije Jana Kotĕre in sprejel mesto profesorja na umetnoobrtni šoli v Pragi. Čeprav bi moral postati Wagnerjev naslednik na dunajski likovni akademiji, za kar ga je akademski kolegij med leti 1912-1913 trikrat zapored izvolil, je avstrijsko prosvetno ministrstvo izvolitve zavrnilo. Odhodu z Dunaja sta botrovala negativna kritika prestolonaslednika Franca Ferdinanda o cerkvi na Ottakringu in naraščajoča nestrpnost do Slovanov in Judov. V času svoje profesure v Pragi se je posvečal proučevanju ljudske umetnosti, kar je krepilo narodno zavest njegovih študentov. Svojo metodo poučevanja, ki je temeljila na poznavanju klasične arhitekture na eni in zahtev sodobne arhitekture na drugi strani, je pozneje prenesel tudi na ljubljanske študente, ko je leta 1921 na povabilo Ivana Vurnika začel predavati na novoustanovljeni Tehniški fakulteti. Leta 1920 ga je češkoslovaški predsednik Tomáš G. Masaryk imenoval za arhitekta praškega gradu, s čimer se je zapisal kot soustvarjalec reprezentativne podobe mlade države. Naloga je obsegala ureditev dvorišč in vrtov ter predsedniške rezidence na praškem gradu, pri čemer naj bi arhitekt sledil načelom demokratično urejene države in ustvaril simbole novonastale države. Plečnik se je osredotočil na monumentalnost, oblikovno izčiščenost in vzvišeno namembnost prostora, za oblikovni vir mu je služila grško-rimska antika kot zibelka zahodne demokracije, pri čemer je posegal po stavbnih elementih iz antične arhitekture, kot so obelisk, piramida, steber, vključil je tudi vaze in monolitne skodele. Samozavest naroda je naglaševal s poudarjanjem zgodovinsko pomembnih delov gradu in vsebino, vezano na zgodovino in kulturno izročilo ter uporabo avtohtonih materialov. Pri urejanju eksteriera je med seboj povezal posamezna grajska dvorišča in vrtove, z odstranitvijo posameznih delov obzidja pa je odprl pogled na mesto. Kljub temu da ni uspel realizirati vseh svojih zamisli in je moral mestoma pristati na tehnične kompromise, je Plečnik z ureditvijo vrtov in dvorišč prispeval enega najkvalitetnejših primerov evropske vrtne arhitekture v času med obema vojnama. S cerkvijo sv. Srca Jezusovega v praškem predmestju Vinohrady (1921-1932) je nadalje razvijal idejo o novi sakralni arhitekturi. Dvoransko zasnovana notranjščina brez stebrov ustvarja poenoten cerkveni prostor, zunanjščina, odeta v svetlo-temni plašč, ki spominja na platneno tkanino in hermelinski plašč, pa budi Semperjev nauk o oblačenju stavbne konstrukcije. Poseben poudarek daje stavbi zvonik, ki zavzema širino stavbe in se odpira z velikima okroglima oknoma. V njegovi notranjščini je Plečnik speljal klančino po vsej višini in z njo ustvaril redek primer funkcionalizma v svojem opusu. Plečnikov ljubljanski opus je začel nastajati vzporedno s preurejanjem na praškem gradu, zato je opaznih več sorodnih potez. Prvo večje Plečnikovo delo v Ljubljani je cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški (1924-1931), za katero je predelal prvotni načrt za praško cerkev. Tempeljsko pročelje nadgrajuje zvonik s stebrnima nadstropjema in balustrado, pri čemer je opazen naslon na Bramantejev Tempietto v Rimu. V notranjščini je oltar kot središče liturgičnega dogajanja izpostavljen tako, da je pomaknjen proti sredini prostora v neposredno bližino vernikov, kar po mnenju škofije ni bilo v skladu s krščansko tradicijo, zato se je gradnja za nekaj časa ustavila, a s podporo Franceta Steleta in frančiškanov se je projekt nadaljeval. Cerkev odlikuje tudi domiselno izdelana oprema. Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini (1925-1956) predstavlja primer združitve obstoječe cerkvene stavbe z novo ter izvirnega reševanja tlorisa in razporeditve stavbnih mas. Notranjščino je arhitekt okrasil z lončarskimi izdelki domačinov, v čemer odmeva okraševanje antičnih stavb s terakoto. Opremo je Plečnik izdelal v 1950-ih. Med sakralnimi stavbami izstopa cerkev sv. Mihaela v Črni vasi na Barju (1925-1939), pri kateri je zaradi skromnih sredstev in močvirnatega terena poiskal vrsto izvirnih rešitev v gradnji in opremi, od preorientiranja cerkvene ladje, redukcije zvonika na prevotljeno steno z zvončnico do uporabe betonskih kanalizacijskih cevi in lesa za stebre. Med profanimi stavbami v Ljubljani velja omeniti adaptacijo in ureditev Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (1925-1927), ki jo je Plečnik kot eno pomembnejših stavb slovenskega gospodarstva izpostavil s kakovostnimi materiali in visoko ravnjo slovenske obrti, kar monumentalni celoti pridaja slovesen vtis. Vprašanje vogalne stavbe, s katerim se je srečal že pri Zacherlovi hiši, je reševal na primerih Ljudske posojilnice v Celju (1927-1930) in Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani (1928-1930). Pri slednji je uporabil dvojni fasadni plašč z izrazito plastično zasnovo, ki jo je v vrhnjih nadstropjih dosegel s stebri in pod napuščem z atlanti, kar srečamo tudi pri Zacherlovi hiši, obenem pa stavba napoveduje fasado Narodne in univerzitetne knjižnice. Narodna in univerzitetna knjižnica (1930-1941) je grajena po principu renesančne palače. Prvi načrt iz leta 1930, ki je izzval protinačrt Ivana Vurnika, je Plečnik korenito spremenil. Fasada sledi Semperjevemu načelu oblačenja konstrukcije, plastično razgibanost, ki jo ustvarja tekstura opeke in kamna, dopolnjujejo pomolna okna, venčni zidec kot ogrlica zaključuje masivni kubus. Dinamična stena se odpira z velikima oknoma čitalnice, skozi katera lije svetloba v osrednji prostor knjižnice in na stopnišče iz temnega kamna, ki pridobi na simboliki prehoda iz »mraka neznanja v svetlobo učenosti« oz. »božjega razsvetljenja«. Notranjo opremo je oblikoval na domiseln način, npr. za ograje v čitalnici je uporabil plinske cevi. Poslovilni kompleks Žale oz. Vrt vseh svetih (1937-1940) je zadnje veliko Plečnikovo delo v Ljubljani. Slovesnost prehoda med svetom živih in mrtvih je naglasil v monumentalnih propilejah, za katerimi se prosto razprostirajo poslovilne kapele. Le-te so raznolike v zasnovi, pri čemer je izhajal iz etruščanske in antične umetnosti, bizantinske arhitekture, klasicizma in sodobne arhitekture ter z njihovo raznolikostjo simbolno naglasil enkratnost slehernega posameznika in mu odkazal spoštljivo mesto slovesa od tuzemskega življenja. Z belo barvo in zelenjem pa je naglasil upanje in prostor spremenil v vrt slovesa. Za Žale je izdelal tudi vrsto nagrobnikov, med njimi tudi svojega. Z vrsto posegov v ljubljanski mestni prostor v obdobju med obema vojnama je Ljubljani dal pečat mediteranskega mesta, ki se naslanja na tradicijo italijanskega baroka, njene korenine pa segajo v rimsko antiko oz. etruščansko umetnost, saj naj bi bili po Plečnikovem mnenju Slovenci potomci Etruščanov. Antične arhitekturne forme so Plečniku služile kot izraz nacionalnega sloga, iskanje in oblikovanje katerega je bila ena vodilnih tem arhitekture med obema vojnama. Plečnik si je pri urejanju Ljubljane za vzor vzel antično grško prostorsko zasnovo in v svoji viziji mlado prestolnico pojmoval kot nove Atene z grajskim gričem kot akropolo, Orlovskim stadionom kot simbiozo telovadišča in gledališča, Tržnicami kot stoo itd. Njegovi urbanistični načrti, ki jih je deloma razvijal skupaj s študenti, so se osredotočili na mestno središče, pri čemer je marsikateri poseg nastal na podlagi njegovih sprehodov po mestu oz. iz perspektive pešca. Z urejanjem posameznih mestnih predelov, ki jih je postopoma povezal med seboj, se je izoblikovala Plečnikova Ljubljana. Uredil je kopensko in vodno os med Trnovim in središčem mesta: kopenska je zajela prostor pred cerkvijo sv. Janeza Krstnika v Trnovem, Emonsko cesto, vogal Križank, Trg francoske revolucije in Vegovo ulico z alejo velikanov mimo današnje Narodne in univerzitetne knjižnice in Glasbene matice vse do Kongresnega trga in parka Zvezda; ureditev vodne osi je zajela nabrežja Ljubljanice, od Špice na Prulah, prek Čevljarskega mostu in Gerberjevega stopnišča do Zapornice na Poljanah s ključnim poudarkom v Tromostovju. Dopolnjuje jo horizontalni niz Tržnic z vrsto klasičnih arhitekturnih elementov, ki se vijejo ob Ljubljanici med Tromostovjem in Zmajskim mostom. Med prečne osi mestne mreže, ki jih je urejal, sodijo nabrežje Gradaščice, Cojzova cesta do Šentjakobskega trga in cerkve sv. Florijana ter os park Tivoli-Tromostovje-grad. Še posebej odločno se je Plečnik zavzemal za ohranitev obzidja rimske Emone, ki ga je preuredil z vključitvijo elementov rimske arhitekture in arheoloških ostankov. Čeprav vsi načrti niso bili izvedeni - najmanj posegov je izvedel na gradu, kamor je nameraval postaviti parlament, preuredil pa je le grajske utrdbe (šance), neizveden je ostal tudi urbanistični načrt za Bežigrad -, predstavlja Plečnikova Ljubljana zaokroženo celoto in mestu daje značilno prepoznavnost. Pri nastajanju Plečnikove Ljubljane je arhitekt sodeloval z gradbenim inženirjem Matkom Prelovškom in konservatorjem Francetom Steletom, večkrat tudi s kiparjem Lojzetom Dolinarjem. Poleg urbanističnega načrta za Ljubljano je izdelal tudi urbanistični načrt za Kostanjevico na Krki (1945), ki ni bil izveden. Po 2. svetovni vojni je sodeloval pri urejanju okolice mariborske stolnice, vendar njegovih predlogov niso upoštevali v celoti. V obdobju med obema vojnama je naredil več načrtov za sakralne stavbe v drugih delih Kraljevine Jugoslavije, ki pa večinoma niso bili realizirani z izjemo cerkve sv. Antona Padovanskega v Beogradu (1929-1932) in kripte cerkve Matere Božje Lurške v Zagrebu (1934-1937). V 1930-ih je prejel več naročil za sakralne stavbe: v Mariboru je jezuitom leta 1932 uredil kapelo in prizidek za duhovne vaje, je tudi avtor njihovega skupnega groba na pokopališču na Pobrežju, v Šiški je preuredil cerkev sv. Jerneja (1933-1938) in pozidal cerkev sv. Antona Puščavnika (danes bl. Antona Martina Slomška) v Zgornji Rečici pri Laškem (1935-1939). Dobival je tudi naročila, povezana z dinastijo Karađorđević: naredil je skico in načrt postavitve spomenika kralju Petru I. (1930), ki ga je umestil pred ljubljanski magistrat, za kralja Aleksandra I. je postavil lovsko kočo v Kamniški Bistrici (1932-1933) in naredil načrt za ureditev Kongresnega trga z njegovim spomenikom (1937). Vojni čas je prekinil z gradbenimi projekti v Ljubljani, Tehniška fakulteta se je čez čas zaprla. Plečnik je v tem obdobju izdelal drugi urbanistični načrt Ljubljane, ki pa ni bil izveden. Po vojni so ga izključili iz urbanističnega načrtovanja mesta, na fakulteti pa so primat prevzeli mlajši kolegi. Leta 1947 so mu naročili študijo za novi slovenski parlament, ki ga odlikuje drzna stožčasta zasnova in je znan tudi pod imenom Katedrala svobode, vendar ni bil izveden. Med večjimi povojnimi deli v Ljubljani je bila tako le prenova Križank (1952-1956), ki so jih na Plečnikovo zamisel iz opuščenega samostana spremenili v letno gledališče. Naročila so v večjem številu prihajala iz drugih koncev Slovenije, npr. iz Kranja, kjer je uredil Roženvenski klanec (1954) in fasado Prešernovega gledališča (1949-1953), prenova cerkve sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah (1946-1957) pa mu je prinesla vrsto naročil za krstilnice in kapele ter cerkveno opremo. Te sakralne prostore zaznamuje rustikalna stena s snetim ometom, ki s poudarjenimi stiki med kamni različnih barv in oblik spominja na praške zglede Križeve kapele in kapele na Karlsteinu, uporaba lesa pa opozarja na bogastvo slovenskih gozdov in tradicijo obdelave lesa. V detajlih je naglaševal kristološko in vstajenjsko simboliko. Med arhitekturnimi nalogami povojne dobe so bili tudi spomeniki NOB, v katerih je Plečnik zavračal socrealistični tok in ostal zvest svojemu slogu. Zanje je prejel Prešernovo nagrado. Posebno poglavje njegovega opusa predstavlja sakralno posodje, kelihi, ciboriji, zakramentariji in monštrance, v katerem se je ustvarjalno razživel, vanj vpeljal moderne oblike in ustvaril enega od vrhuncev v oblikovanju cerkvenega posodja 20. st. v svetovnem merilu. Obsežen segment predstavlja tudi oblikovanje cerkvenih predmetov, kot so križi, svetilke, svečniki, lestenci, prapori, pastoral, kjer je uporabljal različne materiale, mestoma sestavljal v celoto uporabne predmete in konstrukcijske elemente ter starejša kiparska dela oz. fragmente. Plečnik se je ukvarjal tudi s knjižno opremo, npr. za Prešernov Sonetni venec (1926), Makalonco Frana Saleškega Finžgarja (1944). Leta 1941 je izšla knjiga Franceta Steleta in Antona Trstenjaka Architectura perennis z reprodukcijami Plečnikovih del. Obsežen je tudi njegov risarski opus. Začetki segajo že v njegovo mladost, leta 1897 je v reviji Dom in svet objavil risbe križev in nagrobnikov, ki so nastale že nekaj let prej. Risbe iz dunajskega obdobja, kamor sodijo tudi risbe s študijskega potovanja po Italiji, predstavljajo vrhunec tedanje risbe. Risbi se je precej posvečal tudi v času profesure v Pragi. V Plečnikovih risbah odmevajo različni umetnostni tokovi, od secesije, ekspresionizma, nadrealizma do funkcionalizma, zanje je značilna prosta interpretacija starejših in sočasnih arhitekturnih oblik. Objavljal jih je v revijah Der Architekt, Volné Smĕry, Das Interieur itd.
Po Plečniku se imenujejo najvišja slovenska priznanja na področju arhitekture, ki se podeljujejo od leta 1973 dalje. Plečnikova hiša je bila leta 1974 odprta kot muzej. Leta 1997 so po Plečniku poimenovali Uršulinsko gimnazijo v Ljubljani, ki jo je zgradil med 2. svetovno vojno. Leto 2007 je ministrstvo za kulturo v počastitev 50-letnice arhitektove smrti razglasilo za Plečnikovo leto in istega leta je bila podana pobuda za njegovo beatifikacijo.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1897, 1. nagrada na natečaju za Gutenbergov spomenik na Dunaju (skupaj s kiparjem Othmarjem Schimkowitzem)
- 1898, Rimska štipendija
- 1904, zlata medalja za ureditev salona na svetovni razstavi v Saint Louisu
- 1922, častni član Společnosti architektů
- 1924, častni član Društva slušateljev visoke šole za arhitekturo v Pragi
- 1925, član češke Masarykove akademije dela
- 1925, častni član Umělecké Besedy
- 1934, red Svetega Save II. stopnje
- 1938, redni član v umetniškem razredu Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani
- 1939, častni meščan Ljubljane
- 1949, red Zasluge za narod I. stopnje
- 1949, Prešernova nagrada
- 1952, častni doktor Tehniške visoke šole v Ljubljani
- 1952, častni doktor Tehniške visoke šole na Dunaju
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
