
Kljub temu da Lino Tinè kipari v različnih materialih kot so kamen, les, kovina in beton, njegova dela združuje skupni imenovalnik: kritiki Giorgio Kaisserlian, Carlo Munari, Marco Valsecchi, Francesco Vincitorio, Vanni Scheiwiller in Tommaso Tini ga označujejo kot kompleksnega umetnika - vizionarja. Zaradi zelo osebnega načina obdelovanja kiparske površine so v njegovih delih prepoznali vidike antične preteklosti, tehnološke sedanjosti industrijske in postindustrijske dobe in vizionarske bodočnosti. Skulpture različnih dimenzij in oblik namreč zaznamujejo gladke, plastično in grafično obdelane površine. Predvsem slednje, pokrite z gosto, pogosto večplastno mrežo abstraktnih geometričnih likov, znakov in odtisov nekateri kritiki navezujejo na starodavne antične tablice, popisane s hieroglifsko in klinopisno pisavo ali pa celo na paleolitsko nekropolo Pantalica, ki jo Tinè kot Sicilijanec prav gotovo dobro pozna. Drugi kritiki vidijo v neprestanem serijskem ponavljanju enakih elementov navezavo na zelo natančne in zapletene mehanizme industrijskih strojev, spet tretji pa v njih občutijo avtorju zelo priljubljen motiv imaginarnih mest in pokrajin preteklosti oziroma prihodnosti; večplastno oblikovanje površine z vdolbinami in izboklinami daje namreč kipom poseben arhitekturni in urbanististični prizvok. Kritik Vanni Scheiwiller je zato Lineja poimenoval za topografa izgubljenih antičnih mest oziroma bodočih metropol.
Skulptura v Mariboru je nastala leta 1967 v okviru prvega kiparskega simpozija Forme vive v Mariboru. Avtor jo je poimenoval Arhitektura prihodnjosti. Visoka je več kot 10 m in je izdelana iz temnejšega betona. Zaradi tehnično zelo zapletenega postopka in materiala se je kiparjenje Lina Tineja od poletnih mesecev zavleklo do konca decembra. Uradna otvoritev zadnje skulpture v okviru prvega kiparskega sipmpozija je tako bila 29. decembra 1967.
Nagrade, priznanja:
- Nagrada Ramazzotti, Palazzo Reale, Milan, Italija, 1964
- Nagrada Joan Miro, Barcelona, Španija, 1968
- Nagrada za kiparstvo, Morgan's Paint, Ravenna, Akademija lepih umetnosti, Italija, 1972
Alenka Di Battista
(21. 1. 2013)