Kiparski opus Toneta Lapajneta obsega tri ustvarjalna obdobja. Sprva se je posvečal figuralnemu kiparstvu, ki je bilo vezano na modernistično postmoorevsko kiparsko tradicijo (L. R. Chadwick, W. K. Armitage); poenostavljene, krepke človeške in živalske figure, ki jih je ustvaril iz tedaj modernih materialov, mavca, betona in železa, je abstraktno oblikoval, površino kipa pa dekorativno obdelal z grafizmi. Večkrat jih je opredelil kot mitološke figure, favn, kentaver ali sfinga, in Barjance, primitivne ljudi s področja Ljubljanskega Barja, s katerega kipar izvira. Iz tega obdobja je tudi skulptura na prostem, ki jo je leta 1967 ustvaril v okviru Forme vive v Mariboru. Ob otvoritvi jo je posvetil spominu tragično preminulih članov kolektiva Elektroindustrije, splošne montaže in njihovemu pilotu.
Okoli leta 1968 je pod vplivom. nove abstrakcije, sodobne likovne smeri iz anglosaksonskega sveta, spremenil kiparsko govorico in se priključil slovenski skupini neokonstruktivistov. Začel je ustvarjati izključno v lesu in likovno doživljati skulpturo; leseno površino kipa je prekril z barvo, kip razširil v prostor in se osredotočil na njegovo kompozicijo.
Leta 1972 se je po sodelovanju na Formi vivi v Kostanjevici na Krki postopoma oddaljil od neokonstruktivizma. Vsebinsko se je vrnil na teme, ki jih je obravnaval v mladostnem obdobju, ohranil pa je pristop prostorskega oblikovanja in konstruiranja kipa. Antropomorfne in živalske figure je v celoti prebarval v črno in jih po vzoru ljudskega stavbarstva in umetne obrti sestavil brez uporabe žebljev in drugih kovinskih materialov. Posamezne elemente je zato spojil s pomočjo zatičev, čepov, osi in zagozd, ki so postali sestavni ekspresivni element lesene plastike. Ustvaril je zanimive asociativne kmečke figure z različnimi možnimi pomeni. Kasneje je izdeloval tudi lesene reliefe, v katere je prav tako vključil stilizirane človeške figure in nov material, razpokano barjansko zemljo.
Po letu 1975 je kiparstvo postopoma opustil. Posvečati se je začel zgolj slikarstvu z akrilnimi barvami in izvirnim slikarskim materialom, barjansko zemljo.
Nagrade, priznanja:
1961, Prešernova nagrada za študente Akademije za likovno umetnost (kasneje ALU), Ljubljana
1961, odkupna nagrada ALU za najboljše delo v letu 1961
1963, prva nagrada za kiparstvo na Bienalu jugoslovanskih likovnih akademij v Beogradu za delo Skupina I
1969, nagrada za sceno predstave Arrabal: Asirski cesar in arhitekt na Festivalu malih in eksperimentalnih odrov v Sarajevu (Bosna in Hercegovina)
1977, nagrada Prešerovega sklada
1981, nagrada mesta Ljubljana
1981, odkupna nagrada, X. jesenski salon, Banjaluka (Bosna in Hercegovina)
1982, plaketa Ivana Cankarja, Vrhnika
1983, Petkovškova plaketa, Vrhnika
1997, Ex-tempore Piran, Velika odkupna nagrada
2004, 40. mednarodni Ex-tempore Piran, Grand prix
2007, mednarodna nagrada Zlato jadro, Marina di Ravenna (Italija)
Alenka Di Battista
(19. 12. 2012)
