dr. MIHAEL NAPOTNIK
1889-1922 lavantinski knezoškof
škofovsko geslo: Quis ut Deus, fortitudo mea
Mihael Napotnik se je rodil 20. septembra 1850 na Tepanjskem vrhu pri Slovenskih Konjicah. Bogoslovje je obiskoval v Mariboru, v duhovnika je bil posvečen 25. julija 1875 (novo mašo je imel 15. avgusta 1875 v Slovenskih Konjicah), nato je bil leto dni kaplan v Vojniku. Med letoma 1876 in 1880 je študiral na dunajskem Avguštineju, elitni podiplomski izobraževalni ustanovi za svetne duhovnike v Avstro-Ogrski. Po končanem doktorskem študiju je bil nekaj mesecev kaplan v Sevnici, februarja 1881 je postal stolni vikar, katehet in pridigar v Mariboru, oktobra istega leta pa profesor na mariborskem bogoslovju. V prvi polovici leta 1885 je bil nekaj mesecev podvodja mariborskega semenišča, aprila istega leta pa je na priporočilo knezoškofa Jakoba Maksimilijana Stepišnika postal eden od treh študijskih ravnateljev dunajskega Avguštineja in dvorni kaplan. Po smrti knezoškofa Stepišnika ga je v precej zaostrenih nacionalno-političnih razmerah salzburški nadškof Franz Albert Eder imenoval za lavantinskega knezoškofa. Škofovsko posvečenje je prejel 27. oktobra 1889, 17. novembra pa je bil slovesno umeščen v mariborski stolnici. Lavantinski knezoškof je ostal vse do smrti, 22. marca 1922, ko je 72. letu življenja umrl v Mariboru. Na lastno žejo je pokopan v mariborski frančiškanski cerkvi.
Napotnik je škofoval v politično izredno napetem obdobju, ki so ga zaznamovali slovensko-nemški ter klerikalno-liberalni spori, v katerem je ostal uspešen zlasti zaradi nevmešavanja v dnevno politiko. Odraz mednacionalnih sporov v prvem desetletju dvajsetega stoletja je bilo tudi pročodrimsko gibanje, množično prestopanje nemško govorečega prebivalstva v evangeličansko vero, proti katerem se je uspešno boril. Izjemno dejaven je bil na pastoralnem področju, saj je sklical kar pet škofijskih sinod, bil pa je tudi med najbolj aktivnimi člani avstrijske škofovske konference. Znan je bil kot odličen pridigar in je svoje pridige tudi pogosto objavljal. Poskrbel je za novo izdajo Rimskega obrednika (1896), zadnja leta svojega življenja pa se je zavzemal za njegov slovenski prevod (izšel šele 1932). Sodeloval je pri prenovi teološkega študija v Mariboru, na njegovo pobudo pa je začel izhajati tudi strokovni časopis Voditelj v bogoslovnih vedah. Napotnikov čas zaznamuje tudi zadnje veliko obdobje cerkvene gradnje na Štajerskem; v triintridesetih letih njegovega škofovanja je bilo zgrajenih kar petnajst novih cerkva, deset pa jih je bilo na različne načine povečanih. Najpomembnejši novogradnji sta nedvomno ž. c. Marije Matere usmiljenja (frančiškanska cerkev) v Mariboru ter ž. c. Lurške Matere božje v Brestanici, ki tudi sicer sodita v sam vrh sakralne arhitekture poznega historizma na Slovenskem.
Portret, olje/platno, 136 x 78 cm, sig. d. zg. H. PRADER / 1910
Knezoškof je na celopostavnem reprezentančnem portretu, značilnem za čas nastanka, upodobljen frontalno, stoječ, v rahlem zasuku. Oblečen je v škofovski talar, prepasan s cingulumom, roket, vlečko (cappa magna) in hermelinasto moceto, s črnimi repki razporejenimi v treh vrstah. Okoli vratu ima na dveh verižicah obešen bogato okrašen naprsni križ (pektorale), na desnici nosi škofovski prstan. Na glavi nosi škofovsko čepico (solideo), v desnici pa drži biret. Knezoškof je upodobljen pred temno zeleno zaveso, z levico se rahlo naslanja na mizico, ogrnjeno z olivno zelenim prtom, na kateri stojita dve knjigi in razpelo z bogato okrašeno bazo. V zgornjem levem kotu je naslikan Napotnikov grb.
Literatura: Franc KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije (1228-1928), Maribor 1928, str. 416-428; Franc Ksaver LUKMAN, Napotnik Mihael, Slovenski biografski leksikon, 2, Ljubljana 1933-1952, str. 190-192; France M. DOLINAR, Napotnik, Mihael (1850-1922), Die Bischöfe der deutschsprachigen Länder 1785/1803 bis 1945. Ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz), Berlin 1983, str. 529-531; Napotnikov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 1993 (Simpoziji v Rimu, 10); France Martin DOLINAR, Napotnik, Mihael, Enciklopedija Slovenije, 7, Ljubljana 1993, str. 286-287; Andrej HOZJAN, Michael (Mihael) Napotnik, Das »Frintaneum« in Wien und seine Mitglieder aus der Kirchenprovinzen Wien, Salzburg und Görz (1816-1918). Ein biographisches Lexikon (ur. Karl Heinz Frankl, Peter G. Tropper), Klagenfurt-Laibach-Wien 2006, str. 132-133; Gregor JENUŠ, Knezoškof Mihael Napotnik 13 življenje in delo, Maribor 2006 (tipkopis diplomske naloge); Anton OŽINGER, Slomškovi nasledniki na škofijskem sedežu lavantinsko-mariborske škofije, Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek), Maribor 2009, str. 126; Matjaž AMBROŽIČ, Lavantinska škofija za časa Slomškovih naslednikov (1862-1922), Studia Historica Slovenica, 10/2-3, 2010, str. 399-428; Franci LAZARINI, Cerkvena arhitektura lavantinske škofije v času knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889-1922), Maribor 2012 (tipkopis doktorske disertacije); Franci LAZARINI, Dr. Mihael Napotnik, prince-bishop od Lavantine diocese, and the church architecture of his time, Studia Historica Slovenica, 12/1, 2012, str. 173-202.
Franci Lazarini
(17. 11. 2014)
