Prvotno kužno znamenje v obliki Marijinega stebra s kipom Brezmadežne, kakršni so bili v drugi polovici 17. stoletja v modi po vseh avstrijskih deželah, so Mariborčani postavili na trgu pred mestno hišo v zahvalo za rešitev pred epidemijo kuge leta 1681. Leta 1743 so znamenje naredili na novo: kipar Jožef Straub je Brezmadežni, ki kot prva priprošnjica v vsakršni stiski kraljuje na visokem stebru, pridružil še osem svetniških figur na nižjih prizmatičnih podstavkih in tako ustvaril učinkovito ekipo ljudskih zavetnikov, hkrati pa tudi najpomembnejši mariborski baročni kiparski spomenik in enega vidnejših poudarkov v urbanistični podobi mesta.
Večina svetnikov, ki že dobrega četrt tisočletja prizadevno bdijo nad prebivalci mesta, je »specializirana« za varstvo pred kužnimi boleznimi. Že od davnega srednjega veka sta varovala ljudi pred kugo sv. Rok in sv. Boštjan, ki sta tudi tu postavljena eden nasproti drugega; v 17. stoletju sta se kužnim zavetnikom pridružila še sv. Anton Padovanski in sv. Frančišek Ksaver pa tudi sv. Rozalija, ki jo na mariborskem znamenju prikazuje relief na podstavku Marijinega stebra. Od nekaterih svetnikov so si meščani očitno obetali pomoči v drugačnih težavah (sv. Donat sodi med »vremenarje«, zavetnike pred vremenskimi ujmami), kakšen pa se je bržkone pridružil skupini predvsem zaradi svojega imena (sv. Frančišek Asiški, ki stoji v paru s sv. Frančiškom Ksaverjem, ni izrazit kužni patron). Do obnove znamenja v letih 1886 131889 sta skupino svetnikov, katerih zavetniško funkcijo je poudarjala tudi njihova razpostavitev v obliki ovalne »ograde«, v kateri se je njihova varovalna moč skoraj materializirala, spredaj sklepala sv. Janez Krstnik, ki je zavetnik mariborske mestne župnije in obenem tudi kužni patron, in njegov soimenjak sv. Janez Nepomuk, eden najbolj priljubljenih baročnih svetnikov nasploh.
Blaž Resman
(3. 7. 2013)
