Nekdanji minoritski samostan s cerkvijo Marije Vnebovzete

Janez Nepomuk Fuchs (fasada, pripisano)

Vojašniški trg 2

1270, ok. 1710, 1770

 

 

Manjši bratje sv. Frančiška Asiškega so se v Mariboru naselili v sredini 13. stoletja, njihov samostan na Lentu pa se v virih prvič omenja leta 1270. Ob svojem prihodu so prevzeli obstoječo (verjetno pokopališko) cerkev, ki so ji namesto prvotnega prezbiterija (apsidalne ali pravokotne oblike) prizidali od ladje precej višji, petosminsko sklenjeni dolgi kor, obokan z dvema polama križnorebrastega oboka. Istočasno so ob cerkvi postavili samostansko poslopje. Cerkveni ladji so kasneje (14. in 16. stoletje) dozidali stranski kapeli ter zakristijo. V drugi polovici 16. stoletja je bila ladja povišana, najpomembneje pa je na izgled cerkve vplivala barokizacija okoli leta 1710, ko so spremenili orientacijo stavbe (prezbiterij je odtlej na zahodni strani), medtem ko je bila sedanja fasada narejena leta 1770 in je morda delo iz Šlezije priseljenega mariborskega arhitekta Janeza Nepomuka Fuchsa. Takrat je cerkev dobila tudi zvonik, ki pa je bil že okrog leta 1785 podrt. Samostansko poslopje, ki je sprva obsegalo le severni del današnjega vzhodnega trakta, je sestavljeno iz treh traktov: vzhodnega (13.-15. stoletje), južnega (15. in 16. stoletje) ter severnega (prva polovica 17. stoletja). Vse tri trakte obteka križni hodnik s konca 17. stoletja, v sredini 18. stoletja pa je v sklopu baročne prenove samostan dobil zgornje nadstropje.

Minoriti so na Lentu bivali do leta 1784, ko so morali samostan in cerkev prepustiti vojski. Preselili so se v poslopje nekdanjega kapucinskega samostana (na prostoru današnjega frančiškanskega samostana), ki ga je isto leto razpustil cesar Jožef II. Tam so ostali do leta 1818, ko so Maribor zaradi slabega finančnega stanja zapustili. Njihov samostan in cerkev na nabrežju Drave sta sprva služila potrebam vojske (vojaška oblačilnica, kasneje kasarna), po letu 1927 pa so bila notri stanovanja in skladišče. Od leta 2004 je bil nekdanji samostan skupaj s cerkvijo prazen in prepuščen propadu, leta 2007 pa se je začela prenova za potrebe Lutkovnega gledališča, ki sedaj domuje v nekdanjem samostanu, medtem ko cerkev še vedno propada.

Zaradi neravnega terena sta samostansko poslopje in cerkev v različnih nivojih, talni nivo cerkve je izravnan s prvim nadstropjem samostana. Samostanska stavba je podkvaste oblike in odprta proti zahodu. Z dvoriščne strani jo obdaja dvonadstropen križni hodnik. Slednjega na vzhodnem traktu zapira stena, na ostalih traktih pa slopaste ali stebraste arkade. Žal je nova gledališka dvorana, zgrajena na nekdanjem notranjem dvorišču, okrnila razgibanost stavbe, tako da sedaj objekt deluje bolj kubično.

Cerkev Marije Vnebovzete je enoladijska s tremi pari stranskih kapel z emporami, pravokotni prezbiterij pa obdaja nadstropna zakristija. Poznobaročna fasada je konkavno usločena, členijo pa jo kolosalni toskanski pilastri, ki nosijo ogredje. Notranjščino členijo pari toskanskih pilastrov, bogat profiliran zidec in dvojne oproge. Obok ladje je grebenastokrižni, prezbiterij pa je obokan s češko kapo. Strop prezbiterija so med letoma 1770 in 1772 okrasili z bogatimi štukaturami in fresko graškega slikarja Josefa Göblerja z upodobitvijo Marijine milostne podobe, ki plava na nebu, nad njo sta Bog Oče in Sveti Duh, pod njo angeli, sv. Frančišek Asiški in neznani minorit, v spodnjem delu slike pa so pomoči potrebni. Sama milostna podoba (lesen kip) iz začetka 18. stoletja, zaradi naglih uslišanj imenovana tudi Urna, je bila v cerkvi od leta 1747; po razpustitvi samostana 1784 so jo minoriti vzeli s seboj na novo lokacijo in jo izpostavili v češčenje v nekdanji kapucinski cerkvi. Danes se podoba nahaja na velikem oltarju nove frančiškanske cerkve, zgrajene na mestu stare kapucinske.

Franci Lazarini

(19. 12. 2012)

Literatura:

 

Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in okolici, Maribor 2000, str. 41-42.

Jože CURK, Polona VIDMAR, Sašo RADOVANOVIĆ, Samostani na Slovenskem do leta 1780, Maribor 2008, str. 199-202.

Metoda KEMPERL, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 2007, str. 99-100.

Franc KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije (1228-1928), Maribor 1928, str. 136-137, 328.

Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994, str. 216-217, 300.

Michael NAPOTNIK, Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzihkeit in der Grazer Vorstadt zu Marburg, Marburg 1909, str. 6, 287-289, 458-471.

Nace ŠUMI, Asja KREČIČ, Maribor, minoritska cerkev Matere božje, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Arhitekturni muzej Ljubljana, Ljubljana 2007, [razstavni katalog] str. 189-190.