ROTOVŽ

 

Lokacija: Glavni trg 14

Arhitekt: Pietro Antonio Pigrato (?)

Čas nastanka: 1513-1515, 1565, prva polovica 17. stoletja, 1887

 

Mariborski rotovž na Glavnem trgu je ena od najpomembnejših posvetnih stavb v mestu. Potreba po ureditvi hiše za sestajanje mestnega sodnika in sveta se je v srednjeveških naselbinah pojavila z razvojem mestne uprave. Če je bilo mogoče, je morala imeti odprto ložo za javne sodne obravnave in sejno sobo ali posvetovalnico, v katero se je mestni svet lahko umaknil pred javnostjo.

Predvsem za odprti del rotovža se je na nekdanjem Spodnjem Štajerskem uveljavilo ime Schranne. Izrecnih omemb mariborskega rotovža v ohranjenih srednjeveških virih ne zasledimo, prvi listinski omembi mariborske Schranne sta iz let 1332 in 1358. Vendar so mariborski mestni očetje posegli globlje v preteklost, ko so se odločili, da na strop mestne posvetovalnice v prvem nadstropju rotovža napišejo letnici 1243 in 1515. Mlajša letnica se nanaša na izgradnjo rotovža na sedanjem mestu, starejša pa na prvo ohranjeno omembo sodišča in sodnika. Potreba po rotovžu se je bolj verjetno kot s prvo omembo sodišča in sodnika pojavila v zadnji četrtini 13. stoletja, ko so se na Štajerskem razvili mestni sveti kot organi mestne avtonomije. Najstarejša omemba mariborskih mestnih svetnikov je štiri desetletja mlajša od omembe sodnika. O legi prvotnega rotovža lahko le ugibamo. Jože Curk je domneval, da je stal prvotni mariborski rotovž na mestu sedanje hiše z naslovom Koroška cesta 6. Po Curkovem mnenju je bil rotovž tukaj do leta 1362, tedaj pa naj bi ga po prvem znanem mestnem požaru preselili na lokacijo sedanje hiše Glavni trg 4.

Naslednja selitev naj bi bila prav tako posledica mestnega požara, ki je izbruhnil leta 1513. Tedaj je mesto dobilo ali odkupilo hišo beneficija sv. Magdalene in Marte, ki ga je po letu 1450 ustanovil mariborski župnik Jurij Swentenkrieg in mu daroval svojo hišo na Glavnem trgu. Do leta 1515 je mesto zgradilo poznogotski rotovž, ki je obsegal vzhodno polovico sedanje stavbe. Domnevati smemo, da je bila v nadstropju preurejene beneficiatne hiše sejna soba mestnega sveta, pritlični del pa je moral biti vsaj delno javnega značaja, namenjen trgovanju in morda sodišču, če niso že tedaj sodne funkcije prenesli v dvorano v prvem nadstropju. V kletnih prostorih rotovža je bilo skladišče.

Že čez nekaj desetletij je postal rotovž mestnim veljakom premajhen. Zaključek velike prezidave je dokumentiran z letnico 1565 na balkonu prenovljene in povečane stavbe, kdaj so se sprememb lotili, pa iz virov ni razvidno. Pred prenovo je magistrat pridobil sosednjo hišo na zahodni strani rotovža. Pred letom 1565 so povezali stavbi rotovža iz leta 1515 in zahodne sosednje hiše v enotno stavbo. Nekdanjo zagato med hišama so obokali in je bila še nadalje v rabi kot uvozna veža na dvorišče. Okenske osi niso enakomerno razporejene, najširša je osrednja z uvozno vežo, poleg tega so osi na vzhodni polovici stavbe širše od tistih na zahodni. Rotovž je simetrična sedemosna in poldrugonadstropna stavba, ki je v osrednji osi poudarjena s portalom, balkonom in stolpičem z zvonom. Mariborčani so prenovo in povečanje rotovža poverili italijanskim gradbenikom, ki so v Mariboru utrjevali in posodabljali obzidje, mestna vrata in obrambne stolpe. V mesto so prišli na pobudo dežele, ki je tudi financirala njihovo delovanje. Načrte za utrjevalna dela je zasnoval deželni superintendant Domenico dell'Aglio, ki je tudi nadziral njihovo izvedbo. Po zaključku utrdbenih del leta 1562 je skupina gradbenikov nadaljevala z delom v Mariboru. Dela naj bi vsaj do konca leta 1565 vodil Pietro Antonio de Pigrato. Pripisati bi mu torej smeli tudi načrte za preureditev rotovža. S povečano stavbo je Maribor pridobil nove prostore za mestno upravo. V pritličju in kleteh so bili domnevno prostori mestne straže, zaporov in skladišč za orožje, prostori v prvem nadstropju so bili v rabi mestnega sveta, sodnika, pisarja in drugih uradnikov, na podstrešju pa so hranili gasilsko opremo in druge komunalne potrebščine. Kljub kasnejšim spremembam členitve pročelja in oblike okenskih in vratnih odprtin, ki so bile delno posledica požarov (leta 1648 naj bi rotovž denimo v celoti pogorel) in delno prilagajanja aktualnim arhitekturnim slogom, zunanja podoba rotovža v osnovnih obrisih še vedno ustreza stavbi, ki so jo pred letom 1565 zasnovali severnoitalijanski gradbeni mojstri. Njihovo delo so tudi arkadni hodniki na dvoriščni strani stavbe, ki v pritličju slone na slopih, v nadstropju pa na stebrih. Dvoriščno krilo rotovža je mlajše od glavne stavbe. Zgradili naj bi ga ob koncu 16. stoletja ali šele po požaru leta 1601. Prvotno ni imelo arkadnega hodnika, ampak le širši napušč proti sedanjemu Rotovškemu trgu. Arkadni hodnik naj bi dvoriščnemu krilu prizidali v prvi polovici 17. stoletja ali po velikem požaru leta 1648. Arkade se razlikujejo od tistih na glavni stavbi, saj v pritličju in v nadstropju slonijo na stebrih, poleg tega se njihovo število v nadstropju podvoji. Starejši naj bi bil le jugozahodni del dvoriščnega trakta, v katerega je vzidano stopnišče, ki so ga prenovili leta 1887 in pri tem zabrisali sledove starejših gradbenih faz.

Sedanjo podobo je rotovško pročelje dobilo ob prenovi v letih 1952 do 1953, ki jo je vodil arhitekt Jaroslav Černigoj. Po njej ima rotovž spet okna v prvotni velikosti s kamnitimi okviri in gredami, predrtine v pritličju s preprostimi kamnitimi okviri pa je zasnoval Černigoj ob obnovi.

Najbolj reprezentančen prostor v rotovžu je nekdanja mestna posvetovalnica, sedanja poročna dvorana. Okrog leta 1680 so njen strop opremili z bogato štukaturo. Leseni gredi ravne stropne konstrukcije delita kompozicijo stropa na tri dele. Štukater je gredi poudaril s štirimi atlanti, ki navidezno nosijo težo stropa. Najbolj bogato je okrašeno osrednje polje, ki ga krasijo putti, školjke, rogovi obilja, lovorovi venci, akantovje ter cvetne in sadne kite. Mikavne so tudi groteskne levje in človeške glave. Stranski polji sta nekoliko skromnejši, vendar je tudi tukaj štukater zmodeliral številne putte, groteskne človeške glave, listne vence in sadne kite. V rotovžu sta bili nekdaj seriji vladarskih portretov in portretov mariborskih županov. Slike hrani Pokrajinski muzej Maribor.

        

Viri:

PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor, 1840-1963, MA 112: Glavni trg 14.

 

Literatura:

Jože CURK, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja, Maribor 1991, str. 511-563.

Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.

Jože CURK, Primož PREMZL, Mariborske vedute, Maribor 2004.

Barbara JAKI MOZETIČ, Vtis obilja. Štukatura 17. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 1995.

Rudolf Gustav PUFF, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999.

Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor, mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941, Maribor 2012.

 

Polona Vidmar

(29. 9. 2014)