UMETNOSTNA GALERIJA MARIBOR
Lokacija: Strossmayerjeva ulica 6
Arhitekt: Janez Nepomuk Fuchs (?), Anton Wagner, Johann Georg Nafz, Josef Hasslinger, Andreas Tschernitschek, Franjo Spes, Ubald Nassimbeni, Jaroslav Černigoj, Saša Dev
Čas nastanka: okrog 1300, po 1532, okrog 1760, okrog 1840, 1844, 1846, pred 1883, 1922, 1939, 1951-1954
Na zahodnem obrobju mariborskega mestnega jedra, med sedanjimi Koroško cesto ter Strossmayerjevo, Orožnovo in Gospejno ulico, je v obdobju med 14. in 20. stoletjem nastal raznolik stavbni sestav. V stavbah je sedaj Umetnostna galerija Maribor.
Najstarejši del stavbnega kompleksa sta pritlični meščanski hiši, ki sta bili okrog leta 1300 zgrajeni s čeloma proti Koroški cesti. Leta 1314 je meščanka Kunigunda vzhodno hišo podarila benediktinskemu samostanu v Šentpavlu na Koroškem, dve leti kasneje pa je meščan Walker istemu samostanu daroval še zahodno hišo. Benediktinci so si zanju uredili status svobodne hiše in ju uporabljali kot sedež svojih posesti v mariborski okolici. Po osmanskem obleganju Maribora 1532 so šentpavelski benediktinci hiši povezali s skupno vežo in ju povišali za dve nadstropji. Na sklepnikih vhodne veže so grbi Štajerske, Avstrije, Koroške, Habsburškega cesarstva in neznan grb, ki je morda pripadal gradbeniku. Leta 1759 so stavbo kupile celestinke in v njej uredile klavzuro in stanovanja za učiteljice. Stopnišče so dale okrasiti s preprosto štukaturo, južno pročelje pa s poznobaročnimi dekorativnimi polji. Celestinke so dale okrog leta 1760 na nekdanjem vrtu severno od stavbe zgraditi cerkev Marijinega Oznanjenja. Cerkev, ki je bila najbrž zgrajena po načrtih Janeza Nepomuka Fuchsa, je imela oltarni prostor na zahodu in glavni vhod na vzhodu, v današnji Gospejni ulici. Na vzhodnem pročelju so še ohranjeni pilastrska členitev, poznobaročno okno in okrasne vaze. Enoladijski cerkvi je bil na jugu prizidan dvoosni prizidek, v katerem sta bili zakristija in nunska empora.
Po razpustitvi celestinskega samostana leta 1782 je stavbe sprva uporabljala vojska, nato pa so jih leta 1811 predali mariborskemu okrožnemu uradu. Le-ta je v južnem delu stavbnega sestava uredil stanovanjske in pisarniške prostore, ki so jih okrog leta 1840 povečali po načrtih Antona Wagnerja, tako da so v zahodnem delu segali do nekdanje cerkvene zakristije. Nekdanjo cerkev so že leta 1814 prodali trgovcu Ignazu Kreinzu. Kreinz in njegov naslednik Ludwig Perko sta cerkev uporabljala za skladišče. Leta 1841 jo je kupil poslovnež Carl Gerdes in v južnem prizidku cerkve uredil tovarno kavnih nadomestkov. V pritličju in dveh etažah (nekdanji zakristiji in empori) so namestili velike peči za praženje kave. V nekdanjo cerkveno ladjo pa so vgradili dodatni leseni etaži, najbrž za sušenje sestavin za kavni nadomestek. Načrti prezidave cerkve v tovarno so bili delo Antona Wagnerja, leta 1844 pa jih je izboljšal zidarski mojster Johann Georg Nafz.
Leta 1844 je Gerdes pri arhitektu Josefu Hasslingerju naročil načrte za mestno palačo, ki jo je nameraval zgraditi na severnem obrobju parcele, ob sedanji Orožnovi ulici. Do leta 1846 je bila po Hasslingerjevih načrtih zgrajena sedemosna palača v poznoklasicističnem slogu. Enonadstropna palača pravokotnega tlorisa je z glavnim pročeljem obrnjena na Orožnovo ulico. Ima šivane robove, pritličje je poudarjeno z rustiko. Nadstropje je členjeno s pilastri, nad okni nadstropja so plastično oblikovane preklade s konzolami. Reprezentančen vhod v palačo je bil v osrednji osi glavnega pročelja. Med palačo in tovarno (nekdanjo cerkvijo) je Hasslinger sprojektiral ozek povezovalni trakt v klasicističnem slogu. V pritličju povezovalnega trakta so bili utilitarni prostori, v prvem nadstropju pa terasa, s katere je bil lep razgled proti zahodu, na nekdanje Koroško predmestje. Po besedah Rudolfa Puffa (1846) je bila Gerdesova palača sodobna stavba, v kateri je bilo vse smotrno: poslikave, oprema in ogrevanje.
Gerdesovo palačo in tovarno je leta 1869 kupil Hermann baron Gödel Lannoy (1820-1892), sin blagajnika mariborskega okrožnega urada Franza Gödla. Hermannu je po študiju prava na dunajski univerzi uspelo narediti zavidljivo uradniško kariero. Potem ko je baron Heinrich Lannoy, potomec stare belgijske plemiške rodbine, leta 1852 posinovil njegovega starejšega brata Rudolfa Oskarja Gödla, je smel tudi Hermann k svojemu priimku dodati še Lannoy in velja za začetnika t.i. mlajše baronske veje Gödel Lannoy. Hermann je dal Gerdesovo palačo in tovarno prezidati po načrtih arhitekta Andreasa Tschernitschka. Zunanjščino je pustil skoraj nespremenjeno, saj je s poznoklasicističnim slogom povsem ustrezala naročnikovemu okusu, uredili so le mansardno streho z razglednim balkonom nad nekdanjo cerkvijo, prizidali so polžasto stopnišče in altano pred slavnostno dvorano (nekdanjo cerkveno ladjo), zgradili stolpiču podobno vrtno uto v jugozahodnem delu vrta ter opremili zahodno cerkveno pročelje z novorenesačnimi in novobaročnimi elementi ter grbom rodbine Lannoy. V zahodno pročelje so vzidali kamnite topovske krogle, ki naj bi se ohranile iz časa turškega obleganja Maribora leta 1532. Baron Gödel Lannoy je odkupil tudi južni del stavbnega kompleksa ob Koroški ulici. V njem so uredili najemniška stanovanja in trgovske lokale.
Veliko pozornosti je baron namenil notranjščini palače, v kateri je želel združiti udobje z dobrim okusom in dati palači italijanski značaj. Ureditev prostorov je podrobno opisal neznani pisec "T. Nob. de S." ali "Nob. Degli Sf." v knjižici, ki jo je posvetil baronovi družini. Na podlagi opisov prostorov in redkih še ohranjenih elementov (poslikava oboka slavnostne dvorane, parket, kamnit tlak) smemo zaključiti, da je bilo baronovo razumevanja udobja, dobrega okusa in italijanskega značaja posledica njegovega poznavanja palač v Trstu in Benetkah, kjer je nekaj desetletij služboval kot visok avstrijski uradnik. Navdušile so ga predvsem tržaške palače in dvorci (Palazzo Revoltella, Villa Lazarovich, Miramar). Nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan (kasnejši mehiški cesar Maksimilijan I.) je od oblikovalcev notranje opreme dvorca Miramar zahteval opremo v "staro-angleškem slogu", vztrajal pa je tudi pri moderni ideji "udobja". Hermann Gödel Lannoy pa je zaželeni italijanski značaj dosegel predvsem z zaposlitvijo slikarjev Francesca in Feliceja Barazzuttija iz Humina (Gemona) v Furlaniji ter s številnimi kosi pohištva in drugih delov notranje opreme v takoimenovanem "starobeneškem slogu". Večino kosov je hkrati s pohištvom v "slogu Alt-Deutsch" kupil na Dunaju. Pri vseh navedenih ne gre za jasno definirane historične sloge, pač pa za posnemanje in kombiniranje različnih elementov iz obdobja gotike, renesanse in baroka, kar slogovno opredeljujemo kot historicizem ali eklekticizem. Baron je palačo opremil tudi z zbirko slik. Obžalujemo lahko, da se razmeroma dobro ohranjena in vsaj še delno opremljena palača v letih okrog 1950, ko so jo preurejali v Umetnostno galerijo Maribor, tudi umetnostnim zgodovinarjem in arhitektom ni zdela vredna ohranitve. Načrti preureditve stavbe za novoustanovljeno Umetnostno galerijo Maribor so delo Jaroslava Černigoja in Saše Deva. Med prenovo so ohranili poslikavo stropa slavnostne dvorane, na katerem je Francesco Barazzutti v letih 1882 in 1883 naslikal personifikacije štirih letnih časov, bitko med turško in krščansko floto pred Tunisom, cesarja Karla V., ki v Tunisu osvobaja krščanske sužnje, turško obleganja Dunaja leta 1683, osvoboditev Maribora med turškim obleganjem leta 1532 ter srečanje papeža Leona s hunskim kraljem Atilo.
Viri:
PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor, 1840-1963, MA 128: Gospejna ulica 3, MA 371: Koroška cesta 26, MA 914: Orožnova 11.
Literatura:
Jože CURK, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru II., Časopis za zgodovino in narodopisje, 60 (n. v. 25)/2, 1989, str. 199-227.
Jože CURK, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja, Maribor 1991, str. 511-563.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Jože CURK, Primož PREMZL, Mariborske vedute, Maribor 2004.
Nob. Degli Sf., Palais Lannoy, Marburg 1888.
Polona VIDMAR, The Palais of Hermann Baron Gödel Lannoy in Maribor, Studia Historica Slovenica, 12/1, 2012, str. 147-172.
Polona Vidmar
(29. 9. 2014)
