Oton Polak sodi med vidnejše mariborske ustvarjalce 2. polovice 20. in začetka 21. stoletja. Njegov opus obsega slike, risbe, grafike, tapiserije in mozaike, ukvarjal se je tudi s knjižno opremo, osnutki za znamke in lepake. Izučil se je za geografa in kartografa. Sprva se je preživljal kot gozdarski tehnik, kar mu je približalo gozd tudi kot likovni motiv, s katerim se je ukvarjal pozneje. K slikarstvu ga je spodbudil zlasti Maks Kavčič in odločil se je za študij na zagrebški likovni akademiji. Pri profesorjih Omerju Mujadžiću in Krstu Hegedušiću je osvojil osnove risanja glave in akta, a študij je že po dveh semestrih prekinila 2. svetovna vojna. Bil je prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na zahodno fronto, kjer se je v Caenu v Franciji predal zaveznikom in tedaj portretiral žene francoskih oficirjev. Zatem se je v Angliji pridružil prekomorskim brigadam in se preko Italije vrnil v Jugoslavijo, najprej v Split, kjer so ga dodelili v propagandni odsek brigade. V času partizanskih let v Dalmaciji in Sloveniji je med 1944 in 1945 zopet slikal. Študij slikarstva je nadaljeval po vojni na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani, kjer je zaključil še specialistični študij slikarstva in grafike. Kot študent je za svoje delo osvojil deset prvih nagrad na različnih natečajih. V okviru študijskih potovanj se je izpopolnjeval v Avstriji, Nemčiji, Franciji in Angliji. Dejaven je bil na mariborskem umetnostnem prizorišču kot ustvarjalec, likovni pedagog, bil je tajnik in predsednik Društva likovnih umetnikov Maribor (1954-1975), predsednik upravnega odbora Razstavnega salona Rotovž v Mariboru (1968-1977) in član upravnega odbora ter umetniškega sveta Društva slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani (1968-1977). Na začetku šestdesetih let je bil eden od pobudnikov za izgradnjo Umetnostnega paviljona v Mariboru. Udeležil se je vrste slikarskih kolonij, in sicer v Prilepu v Makedoniji (1963, 1964), v Škofji Loki (1967), na Ptuju (1969, 1970, 1978), Ravnah na Koroškem (1970, 1971), v Novem mestu (1976, 1977) in Gorenjskih Selcah (1978). Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in na tujem in pripravil več samostojnih razstav. Njegova dela hranijo v javnih zbirkah, kot sta npr. Umetnostna galerija Maribor in Moderna galerija.
Njegov slog odlikuje mojstrska risba, ki jo je prenašal tudi v slikarski medij. V zgodnjem obdobju konec štiridesetih let je nastala serija risb v tehniki svinčnika, krede in tuša, ki dokumentarno zvesto beležijo žanrske motive s sejmov in izseke mestne krajine. Risbi se je posvečal kot samostojnemu mediju tudi pozneje
Motiviko mestnih vedut je gojil tudi v grafiki, ki ga je pritegnila v študijskem obdobju na ljubljanski likovni akademiji, ko je nanj vplival profesor Božidar Jakac, medtem ko se ji pozneje ni več posvečal. Nastale so upodobitve v suhi igli, na katerih je kompozicijo zaprl ob straneh, na sredini pa odprl v ozadje ter s chiaroscurom in različno debelino črt dosegel slikovite učinke (npr. serija Štanjel, 1947-1948). V času specialističnega študija grafike je med 1950-1952 nastal cikel tridesetih jedkanic Stari Maribor, za katerega je 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Tematika, ki so jo v obdobju med obema vojnama v grafiki upodabljali Franjo Stiplovšek, Viktor Cotič in Josip Peteln, je na Polakovih delih podana s smislom za detajle in tektonsko grajenje kompozicije. Pri kadriranju se osredotoča na ožje in širše izseke ter dviga in spušča horizont, kar prinaša drugačne zorne kote, kot jih najdemo pri starejših mariborskih mestnih vedutah. Mestna veduta ostane eden osrednjih in najprepoznavnejših Polakovih motivov tudi v nadaljnjih desetletjih. Kopičenje stavb, zidnih ploskev, okrasnih fasadnih čel, streh in ograj ustvarja mozaično celoto. Pritegnili sta ga strnjenost in urejenost starih mestnih jeder. Risba je postala v drugi polovici šestdesetih ploskovitejša, geometrizirana, izstopa mreža vertikal in horizontal, v kateri so detajli stavb povezani v trdno konstrukcijo. Nekatere poznejše risbe, npr. z začetka devetdesetih, pričajo o bolj sproščeni potezi, izsek iz urbane krajine je zajet zgolj s skicoznimi obrisi. V risarki opus sodijo tudi upodobitve vegetabilnega in sveta žuželk, ki nastajajo v prvi polovici osemdesetih let. Mali svet flore in favne upodablja v precizni risbi, ki mestoma deluje lirično.
Med študijem na ljubljanski likovni akademiji se je na predavanjih Edvarda Ravnikarja seznanil s Cézanneovo gradnjo trdne kompozicije z obliko in barvo, kar je vplivalo na njegovo slikarsko formiranje. Zgodnje obdobje zaznamujejo s hitrimi potezami naslikana tihožitja in vedute, na vrsti del se kaže konstrukcijska mreža potez in kontur, v katero so vpete barvne lise umirjene barvne skale. Geometriziranje kompozicije je izhodišče tudi za postopno ploščenje slikarskih motivov konec petdesetih let, ki se približujejo abstrakciji (npr. Obmorsko mesto, 1954; Strelišče, 1956; Gostilna, 1958; Predmestje, 1959), kar postane prepoznavna likovna govorica pri upodabljanju krajinske motivike v naslednjih desetletjih. Na posameznih delih prestopa mejo abstrakcije (Ulica, 1961; Modre hiše, 1961), v vrsti primerov pa gre za asociativne upodobitve, ki vodijo k abstrahiranju, v osnovi pa je predmet upodobitve prepoznaven. Polak je svoje krajine imenoval asociacije, kar se nanaša ne le na končni rezultat, temveč tudi na proces dela, ko je motive skiciral po naravi in jih nato v olju preoblikoval neodvisno od realnega pogleda, pri tem pa ohranjal asociativno vez z motivom. Ta pristop je ohranil tudi v nadaljnjih desetletjih ne le pri upodabljanju krajine ampak tudi drugih motivov. Motive mestnih vedut so naslikane s pastozno potezo, pri čemer delujejo kot palimpsesti, saj je vidna večslojna struktura, ki spominja na razpadajoči omet (Ulica, 1961; Parabola noči, 1962), poudarjena strukturiranost površine pa se navezuje na slikarstvo informela. Kompozicije so trdne in v sebi sklenjene. Konstrukcijska mreža je ponovno izpostavljena od leta 1963 dalje, začenši z deli z motivi makedonske krajine, ki so nastajala v času slikarske kolonije v Prilepu. V kompozicijah se zopet osredotoči na ploskovitost, ne uveljavlja prostorskih odnosov med upodobljenimi predmeti, tako je vse, kar je naslikano, od figur do krajine, zvedeno na enotno ploskev (Makedonija, 1970).
Konstrukcijsko mrežo in ploščenje kompozicije je uporabil tudi za upodobitve drugih motivov, ki tako postajajo vedno bolj abstrahirani, čeprav popolnega prestopa v abstrakcijo ne izpelje, saj ohranja deskriptivno realistično motivno izhodišče. Med omenjene motive sodijo npr. ladje na začetku sedemdesetih, ki jih upodobi kot ploskovne sestave zarjavelih železnih plošč, ki jim kontrastirajo tanke svetle linije ograj, okenskih okvirov, ladijskih dimnikov in jamborov, pri tem pa upošteva tonsko gradacijo barv. Sledijo figuralni motivi in tihožitja, med slednjimi so skozi celoten opus prisotna cvetlična tihožitja oz. šopki, katerih obliko stopnjuje od ekspresivno podanih kompozicij, ohranjajoč voluminoznost, v tonskih pastoznih nanosih, značilnih za petdeseta in šestdeseta, proti ploskoviti kristalinični formi, ki se pojavlja že konec šestdesetih in deloma tudi pozneje, v zadnjih desetletjih pa nadaljuje z ekspresivno potezo in nasičenimi barvnimi kompozicijami, zasnovanimi na komplementarnih kontrastih. Od osemdesetih let dalje se Polak v slikarstvu vedno bolj nagiba v abstrakcijo, ki se v devetdesetih ustali v njegovem opusu in jo srečujemo do konca njegovega ustvarjanja. Nastajajo dela, ki se osredotočajo na likovno vsebino, pri čemer posebno vlogo namenja barvi, ki tvori tonsko usklajene ali pa kontrastne barvne sestave, s čimer se uvršča med vidnejše koloriste na Slovenskem. Barve so nanesene v kratkih in širokih potezah, tektonsko grajena konstrukcijska mreža, ki je ponekod le bežno zaznavna, umirja potezo in ji daje trden okvir.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1953, študentska Prešernova nagrada za ciklus grafik Stari Maribor
- 1960, nagrada za slikarstvo Mariborske kulturne revije
- 1967, nagrada za slikarstvo Mariborske kulturne revije
- 1972, odkupna nagrada DSLU
- 1975, red dela z zlatim vencem
- 1984, nagrada DLUM
- 1985, odkupna nagrada Umetnostne galerije Maribor
- 1986, bronasta medalja za slikarstvo Salon de Lutèce v Parizu
- 1987, plaketa Zveze kulturnih organizacij Maribor
- 1987, bronasti grb mesta Maribor
- 1988, Glazerjeva nagrada za življenjsko delo
- 1996, nagrada DLUM
- 2001, nagrada DLUM
- 2006, nagrada ZDSLU in Hypo Group Alpe Adria
- 2007, častni občan Mestne občine Maribor
- 2011, glavna nagrada na Majskem salonu
- častni član DLUM
Andreja Rakovec
(2. april 2020)
