Lovski prizori

Na leseni mizi so od leve proti desni upodobljeni meč z izrezljanim ročajem in nožnico, manjša zelena torba, uplenjeni lisici, torbica za municijo in puška, pod katero sta za mizo zataknjeni uplenjeni ptici kobilar in šoja. Z veje, ki je prislonjena na mizo, visijo tri uplenjene ptice: kalin, šoja in detel. Skupaj s signiranim in datiranim pendantom Paradna lovska oprema (P. V. KESSEL. F. GRATS 1662) predstavlja Lovsko tihožitje eno kvalitetnejših upodobitev divjadi in lovske opreme v slovenskih zbirkah.

V zgodnjem novem veku je bil lov privilegij in del ceremoniala, s katerim je plemstvo potrjevalo svojo moč in ugled v družbi. Kot poudarjajo številni srednjeveški in zgodnjenovoveški avtorji in kot je v zgodovinski drami Götz von Berlichingen (1773) zapisal tudi Goethe, so plemiči v lovu videli priložnost za urjenje v vojaških veščinah. S spopadom in vojno sta lov kot nekakšen trening v moči, disciplini in vzdržljivosti primerjala tudi Baldassare Castiglione v Dvorjanu (1528) in slavni španski izdelovalec orožja Alonso Martínez de Espinar v priročniku Arte de ballesteria y montería (1644). Pomen in vlogo lovskih prizorov in tihožitij z lovskimi motivi lahko deloma povežemo z naročnikovim potrjevanjem lovskega in plemiškega statusa oziroma družbenega ugleda.

Likovno izhodišče upodobitvam divjadi in lovskih motivov so poznosrednjeveške in renesančne upodobitve kuriozitet ter študije živali in živalskih trofej. Za lovska tihožitja in upodobitve lova sta podobno kot za zgodnejše študije živali in trofej značilna minucioznost in anatomska preciznost. Najbolj cenjeni mojstri lovskih motivov so bili flamski slikarji, med njimi Frans Snyders, Jan Fyt, Peter Boel, Paul, Simon in Cornelis de Vos ter drugi. Strastne zbiratelje, ki so svoje rezidence opremljali z lovskimi prizori in tihožitji, pa v drugi polovici 17. in v 18. stoletju srečamo tudi med štajerskim in kranjskim plemstvom.

 

Tina Košak

(16. 5. 2013)