Plemiški portret

Razkošno oblečena upodobljenca stojita vsak ob svoji mizici in nekoliko zviška zreta v gledalca. Temačni ozadji obeh portretov skuša poživiti zelena zavesa. Mož je operjen klobuk odložil na mizo, za pasom ima meč. Ob njegovih nogah čepi majhen pes. Žena je roko s knjigo naslonila na mizo, na kateri so še vaza z različnim cvetjem, rokavice in verižica. Stan upodobljenih oseb je razviden iz plemiških grbov v obeh zgornjih levih kotih.

Portret je eden od neposredno spoznavnih ikonografskih motivov, ki se je kot samostojna zvrst uveljavil v obdobju renesanse. Splošna pravila upodabljanja predstavnikov plemstva so se oblikovala v baročnem obdobju in ustvarila nekaj enotnih vzorcev, ki jih je nekoliko predelane podedoval tudi meščanski portret 19. stoletja.

Reprezentativni portreti so praviloma celopostavni ali dokolenski in so rezervirani le za osebe visokega stanu. Zanje je značilno natančno upodabljanje razkošnih oblačil in materialov (npr. svile, čipk, krzna) ter modnih dodatkov, kot so nakit, klobuk, rokavice in pahljača. Med predmeti, ki nastopajo kot atributi oziroma simboli, so priljubljene zlasti knjige in ure pa tudi ključi in ogledala, najbolj odlični portretiranci nosijo red zlatega runa, vladarji pa krono in žezlo. Pomembno vlogo pri reprezentiranju posameznikov imajo tudi cvetje, sadje in živali. Celoto zaokrožijo privzdignjena zavesa v ozadju, mizica, razkošen naslanjač ali prestol, včasih tudi mogočen steber. To so scenski »rekviziti«, ki ustvarijo oder, na katerem se portretiranec gledalcu predstavi v svoji najimenitnejši podobi.

Intimni plemiški portret, ki je značilen za 18. stoletje, je za razliko od reprezentativnega precej preprosteje oblikovan. Praviloma gre za dopasni ali doprsni portret z grbom in veliko manj atributi oziroma simboli. Scena je pogosto reducirana na nedoločno ozadje, ki ga ponekod poživlja zavesa.

 Renata Komić Marn

(16. 5. 2013)