Postavljanje križa

Na skalnem pobočju na gori Golgoti skupina mož z naporom dviga na lesen križ pribitega Jezusa Kristusa, ki se v smrtnih mukah ozira v nebo. Osrednja skupina s Križanim posnema prevodno grafiko po invenciji Petra Paula Rubensa. Triptih s prizori postavljanja križa je Rubens naslikal za cerkev sv. Valburge v Antwerpnu okrog leta 1610, nekaj let pozneje pa je na oltarju enakih dimenzij upodobil tudi Snemanje s križa. Triptiha sta bila v času Napoleonovih obleganj odnesena v Pariz, v začetku 19. stoletja pa sta bila vrnjena in prenesena v antwerpensko katedralo.

Najstarejši pisni vir, ki opisuje Jezusovo smrt, je Sveto pismo. O križanju na gori Golgoti poročajo vsi štirje evangelisti (Mt 27,32-44; Mr 15,21-32; Lk 23,26-43; Jn 19,17-27), vendar nobeden od njih ne navaja podrobnosti o postavitvi križa. Vsebinsko izhodišče za likovne upodobitve te ikonografske teme predstavlja srednjeveška mistična literatura. Med deli, ki podrobneje opisujejo priprave na križanje, sta Meditationes Vitae Christi Johannesa de Caulibusa in Revelationes coelestes Brigite Švedske.

Ikonografsko in kompozicijsko izhodišče motivu Postavljanja križa predstavlja Križanje. Zgodnejši, srednjeveški ikonografski tip, ki se pojavlja v umetni obrti in rokopisnem slikarstvu, vključuje upodobitve križa brez Križanega. V italijanskem renesančnem slikarstvu je pogosta upodobitev Jezusa, ki se po lestvi vzpenja na križ. Prizor iz mariborske stolnice sledi ikonografskemu tipu Postavljanja križa, ki izhaja iz bizantinske umetnosti, v zahodno- in srednjeevropskem slikarstvu pa je bil najbolj priljubljen med 15. in 18. stoletjem. Zlasti v flamskem baročnem slikarstvu so bile tovrstne upodobitve neredko pendant Snemanju s križa. Poleg Rubensovih triptihov, ki sta najvplivnejši in največkrat reproducirani upodobitvi te teme, je med znanimi tudi Rembrandtova slika v münchenski Alte Pinakothek.

 

Tina Košak

(19. 10. 2012)