Ptičji koncert

Na starem drevesnem deblu se je zbrala skupina ptic, da bi se preizkusila v koncertnem petju. Na partituri stoji šoja kot »zborovodja«, ostale ptice (pav, grlica, šoja, čaplji, ara, petelin in kokoš) pa se skušajo uskladiti v pevski zbor. Sporočilo prizora je ironično, saj so upodobljene vrste ptic poznane po vreščečem oglašanju. Na to, da so precenile svoje pevske sposobnosti, opozarja napis na partituri brez notnega črtovja.

Simbolika, povezana s specifičnimi biološkimi značilnostmi živalskih sort in njihovimi vedenjskimi vzorci, je v zgodovini likovne umetnosti že od antike pomemben ikonografski poudarek. Posamezne vrste ptic so izčrpno opisane v Fiziologu (2. st. n. št), kot svojevrstne prispodobe krščanskih vrednot pa so prisotne tudi v Svetem pismu in svetniških legendah (npr. pridiganje sv. Frančiška Asiškega ptičem). Izhodišče zgodnjenovoveškemu motivu na drevesu zbranih ptic predstavljajo srednjeveški bestiariji in upodobitve svetopisemskih prizorov. Kot profani alegorični motiv so se ptičji koncerti uveljavili na začetku 17. stoletja, posebej priljubljeni so postali z mojstrovinami antwerpenskega animalista Fransa Snydersa.

Upodobitve ptičjih koncertov lahko razumemo tudi v kontekstu zbirateljstva. Redki in tujerodni ptiči so bili v zgodnjem novem veku dragocen zbirateljski artikel, le premožnejši zbiratelji so si lahko privoščili zbirke z eksotičnimi sortami. Slike s podobami ptičev so imele zato v slikarskih zbirkah primerljivo vlogo kot živi primerki v ptičnicah.

Že od srednjega veka naprej je posebno pozornost vzbujalo tudi ptičje petje. Posnemanje oglašanja ptic je bilo v zgodovini klasične glasbe nadvse pogost pojav, njegovo preučevanje pa je bilo priljubljena tema številnih glasbenih in naravoslovnih traktatov. Ker je ptičje petje znak dvorjenja, ima v literaturi, ljudskem slovstvu in likovni umetnosti pogosto ljubezenski ali erotični pomen. Skoraj vse ptice na mariborskem Ptičjem koncertu so upodobljene v parih, kar lahko aludira na ljubezen.


Tina Košak

(16. 5. 2013)