Štirinajst postaj križevega pota

Reliefi imajo obliko odprtih hišic, v katerih lahko verniki spremljajo posamezne postaje na poti Kristusovega trpljenja. S Pilatovo obsodbo Kristusa na smrt (I. postaja) se začenja Jezusov križev pot (via crucis), ki se konča s Kristusovim polaganjem v grob (XIV. postaja). Pilat si umije roke, zvezan Kristus s trnovo krono na glavi pa mirno sprejme obsodbo. Od druge do devete postaje Kristus nosi križ na Golgoto, kjer ga slečejo, pribijejo na križ in križajo. Ko Odrešenika položijo v grob, se njegov križev pot konča.

Pot od Pilatove hiše v Jeruzalemu do Kalvarije so v Evropi ponazarjali od križarskih vojn dalje, in sicer z različnim številom postaj, šele v 17. stoletju se je ustalilo upodabljanje s štirinajstimi. Največ zaslug za to ter za razširjanje križevega pota in njegovo molitev ima pater Leonard iz pristaniškega mesta Porto Maurizio (1676 131751), leta 1867 kanoniziran kot sv. Leonard Portomavriški.

Postavljanje križevih potov na prostem ter razširjenost slikarskih in kiparskih postaj po cerkvah sta bili odvisni od cerkvenih pravil. Odpustke za pobožnost križevega pota so do leta 1686 imeli zgolj v Jeruzalemu, potem pa jih je papež Inocenc XI. najprej podelil frančiškanom samo za njihove križeve pote. Leta 1727 je papež Benedikt XIII. razširil prejemanje odpustkov tudi na druge vernike, vendar samo pri frančiškanskem križevem potu. Tudi ko je Klemen XII. leta 1731 odpustke podelil vsem križevim potom v cerkvah, kapelah, samostanih in bolnišnicah, kjer ni bilo blizu frančiškanskega križevega pota ali kalvarije, je to veljalo samo za tiste križeve pote, ki so jih blagoslovili frančiškani. Šele papež Pij IX. je leta 1871 dovolil postaviti križev pot v vsaki cerkvi in kapeli, tudi če je v bližini frančiškanski samostan s cerkvijo. Vloga frančiškanskega reda pri opravljanju in razširjanju pobožnosti križevega pota je torej izjemna.

 

Barbara Murovec

(3. 7. 2013)