Sv. Anton Padovanski

Na sliki v župnijski cerkvi sv. Petra v Malečniku pri Mariboru je upodobljen znameniti prizor vizije sv. Antona Padovanskega. Svetnik v frančiškanski redovni obleki kleče ob oltarju zamaknjeno zre v Dete Jezusa, ki se je na oblaku spustil k njemu iz nebes in se ga ljubkujoče dotika. V zgornjem delu slike dogodek spremljata angelca, spodaj na stopnici ležita značilna Antonova atributa lilija in knjiga, pletena popotna torba (cekar) pa je rekvizit, ki ga je tovrstnim prizorom rad dodajal slikar Valentin Metzinger.

Sv. Anton Padovanski (1195 131231) spada med najbolj priljubljene svetnike zahodnega krščanstva. Kot mladenič se je pridružil avguštincem, leta 1220 pa je prestopil k manjšim bratom sv. Frančiška Asiškega, ker se je navdušil nad njihovo misijonarsko dejavnostjo. Tudi sam je odšel v misijone, vendar se je moral zaradi bolezni vrniti. Na povratku je doživel brodolom in pristal na Siciliji; pridružil se je redovnim bratom v Messini, nato pa odšel na Monte Paolo pri Forliju, kjer je sprva živel kot spokornik. Pozneje se je izkazal s svojim govorniškim talentom in kot pridigar oznanjal božjo besedo v okolici Riminija, Milana ter v južni Franciji. Postal je tudi prvi profesor teologije v redovni skupnosti. Nazadnje se je ustalil v Padovi, kjer je neutrudno pridigal in se zavzemal za socialno pravičnost. Zaradi izčrpanosti se je po končanih postnih govorih leta 1231 umaknil v Camposampiero pri Padovi, kjer se mu je prikazal Jezušček. Umrl je 13. junija. Pokopali so ga v Padovi, na njegov grob pa so se takoj začele zgrinjati množice častilcev. Zaradi številnih čudežev na njegovo priprošnjo je bil že 30. maja 1232 razglašen za svetnika. Njegovo češčenje je bilo sprva vezano predvsem na Italijo, od 16. stoletja dalje pa se je razširilo po vsem katoliškem svetu. Na Slovenskem se je njegov kult uveljavil v drugi polovici 17. stoletja in ostal aktualen vse do danes.

Odločilne za ikonografijo sv. Antona so bile upodobitve v cerkvi sv. Frančiška v Assisiju in v Antonovem svetišču v Padovi, motive pa so razširjale zlasti grafične ilustracije svetnikovih življenjepisov in podobice. Upodobitve so zelo številne. Kažejo ga kot mlajšega moža, največkrat v frančiškanskem habitu, po minoritskih in kapucinskih cerkvah in samostanih oz. na njihovem vplivnem področju je oblečen kot minorit oz. kapucin, včasih pa ga odevajo tudi v oblačilo avguštinskih kanonikov. Svetnikovi običajni atributi so knjiga, lilija in Dete Jezus, manj pogosti pa srce, plamen, križ, riba, monštranca in osel. Največkrat nastopa skupaj z Jezuščkom in Marijo, srečamo pa ga tudi v družbi s sv. Frančiškom Asiškim in drugimi frančiškanskimi svetniki. Manj številne od samostojnih in skupinskih upodobitev so likovno »povedane« zgodbe o njegovem življenju in čudežih.

 

Ana Lavrič

(3. 7. 2013)