FRIDERIK DEYS, THEIS pl. THESINGEN (Friedrich Deys, Theis von Thesingen)
ok. 1365-1429
lavantinski knezoškof 1422-1424
chiemseejevski škof 1424-1429
Rojen je bil v Wünnenbergu v škofiji Paderborn. Študiral je v Pragi, postal doktor kanonskega prava in več let služboval v rimski kuriji. Kot izjemen jurist je bil rimski prokurator salzburškega nadškofa Eberharda Neuhausa. Leta 1408 se omenja kot salzburški generalni vikar, v letih 1409-1418 pa kot avditor papeža in rimske rote ter udeleženec koncila v Konstanzi. Posedoval je več cerkvenih nadarbin v Augusburgu (kanonikat) in Hamburgu. O njegovem kratkem lavantinskem obdobju ni veliko znanega (vodil je preiskavo samostana benediktink v St. Georgen am Längsee, kjer je odstavil opatinjo, in leta 1423 pozival vernike k prispevkom za samostan avguštink v Brežah). Potem ko je bil leta 1424 imenovan za škofa na Chiemseeju, je lavantinskemu kapitlju daroval sto goldinarjev za vzdrževanje njegovih stavb.
Portret (dvojni, levo), olje/platno, 118 x 145 cm
»Portret« predstavlja škofa v dopasnem izrezu. Upodobljenec je postavljen pred nevtralno ozadje in rahlo zasukan v gledalčevo desno stran. Nosi škofovski ornat in pontifikalne insignije. Likovno poudarjena je brokatna kazula z vitičastim vzorcem, mitra je okrašena s cvetličnim ornamentom in nekaj dragimi kamni, pastorale, ki ga škof drži v desnici, ima predimenzionirano vitičasto voluto z zvezdo na sredini. Golobradi mož z lasmi do ramen je mladostnega, dobrohotnega videza. Predstavitev srednjeveške osebe je baročna. Slika je likovno okorna in poudarjeno ornamentalna.
Podnapis: FRIDERICUS THEYSS NOBILIS / DE THEYSSINGEN REXIT / ECCL[ES]IAM LAVANTINAM SEX / A. DEINDE AD EP[ISCOPA]TVM CHIEMSENSEM / TRANSIIT.
Literatura: Karlmann TANGL, Reihe der Bischöfe von Lavant, Klagenfurt 1841, str. 137-138; Franc KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije (1228-1928), Maribor 1928, str. 178-179; Manfred HEIM, Friedrich Deys (Theis von Thesingen), Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1198 bis 1448. Ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb), Berlin 2001, str. 133-134.
Ana Lavrič
(19. 11. 2014)
