25. MARTIN HERKULES RETTINGER pl. WISPACH

MARTIN HERKULES RETTINGER pl. WISPACH (Martin Herkules Rettinger von Wispach)

+ 1570

lavantinski knezoškof 1556-1570

 

Bil je ugleden teolog z doktorskim naslovom. Pred imenovanjem za lavantinskega škofa je bil kanonik v Augsburgu in Briksnu; briksenški kanonikat je s papeškim dovoljenjem obdržal še potem, ko je zasedel več let vakantno lavantinsko stolico. Leta 1562 se je udeležil salzburške sinode, na kateri so obravnavali teme, ki naj bi se predložile na koncilu v Tridentu. Kot teološki učenjak je vodil salzburško delegacijo, ki se je udeležila sklepne faze koncila in se skupaj z navzočimi škofi podpisal na zaključni dokument. V škofiji je skrbel za duhovne in gospodarske zadeve. Popraviti je dal škofijske gradove in druge stavbe, pridobil je več posestev, v Šentandražu pa z nakupi vrtov za mestnim obzidjem zasnoval obsežen sadovnjak. Pokopan je v svoji stolni cerkvi.

 

Portret (enojni), olje/platno, 119 x 73,5 cm

»Portret« predstavlja škofa v dopasnem izrezu. Upodobljenec je postavljen pred nevtralno ozadje in rahlo zasukan v gledalčevo levo stran. Nosi korno oblačilo, tj. roket, moceto in modni ovratnik, je brez pontifikalnih insignij, označen pa je z grbom v desnem zgornjem kotu slike. V desnici drži listino, drugih posebnih oznak nima. Mož je kratkih las in golobrad ter ima tanke brčice. Njegov obraz je brezizrazen, drža toga. Slikar je cerkvenega dostojanstvenika predstavil kot humanističnega izobraženca.

Podnapis: MARTINVS HERCVLES RETTINGER / BRIXINENSIS ET AVGVSTANAE ECCLESIAE CA=/NONICVS, INTERFVIT, VBI SE QVOQVE SVB=/SCRIPSIT, CONSILIO TRIDENTINO, DIE 17mo / IANVARII 1570. PIE OBDORMIVIT IN DOMINO.

 

Literatura: Karlmann TANGL, Reihe der Bischöfe von Lavant, Klagenfurt 1841, str. 223-227; Franc KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije (1228-1928), Maribor 1928, str. 194-195; France M. DOLINAR, Rettinger von Wispach Martin Herkules, Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1448 bis 1648. Ein biographisches Lexikon (ur. Erwin Gatz, Clemens Brodkorb), Berlin 1996, str. 579.

 

Ana Lavrič

(19. 11. 2014)