Lajči Pandur sodi v generacijo slikarjev, ki je diplomirala na zagrebški likovni akademiji v obdobju med obema vojnama in se uveljavila po vojni. Njegovo udejstvovanje na likovnem področju je bilo razvejano, saj je poleg razstavljanja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini delal kot likovni pedagog, pozneje kot visokošolski profesor na Pedagoški akademiji v Mariboru, pomagal je pri organizaciji likovnih dogodkov in se udeleževal likovnih kolonij. Njegov opus obsega slike, akvarele, risbe, grafike in knjižno ilustracijo. Motivno se je posvečal zlasti kmečkemu žanru in krajini, njegov opus obsega še portrete, cvetlična tihožitja, akte, gledališke scene in upodobitve živali. Likovno izobrazbo je najprej pridobil na Obrtni šoli v Zagrebu, kamor se je vpisal leta 1930, zatem pa na zagrebški likovni akademiji. Vpliv študija v Zagrebu je viden v trdnem koncipiranju kompozicije in poudarjanju barve, medtem ko v času specialističnega študija nastajajo grafike z žanrsko in socialno tematiko. Čeprav je sodil v generacijo slovenskih umetnikov, ki so bili združeni v skupini Neodvisni, se jim ni priključil. Leta 1941 je bil vpoklican v jugoslovansko vojsko, vendar so ga ujeli Nemci, kmalu zatem se je vrnil nazaj v Zagreb, nato pa se je leta 1942 zaposlil v Lendavi. Večji del vojnega časa je preživel v Budimpešti na študijskem izpopolnjevanju, leta 1944 pa so ga madžarski okupatorji kot politično nezanesljivo osebnost poslali v delovni bataljon. Po osvoboditvi Prekmurja leta 1945 je delal v ruski komandaturi, kjer je bil zadolžen za izdelavo propagandnega materiala in dekoracije. Po zaposlitvi na Ravnah na Koroškem se je leta 1949 stalno naselil v Mariboru in se aktivno vključil v umetnostno dogajanje. Med letoma 1953-1958 je bil predsednik DSLU pododbor Maribor, leta 1954 je pomagal organizirati slikarsko kolonijo Lendava. Udeleževal se je likovnih kolonij (npr. v Lendavi, 1954, na gradu Borl, 1969, 1970, na Ravnah na Koroškem, 1971). Leta 1955 je kot štipendist Sveta za prosveto in kulturo okraja Maribor potoval po Italiji, kamor se je v poznejših letih večkrat vračal. Potoval je tudi na Dunaj, po Grčiji, Nemčiji in Švici. Na potovanjih so v tehniki akvarela in risbe nastajale mestne vedute in upodobitve spomenikov. Ukvarjal se je tudi s knjižno ilustracijo (npr. Miško Kranjec: Imel sem jih rad, 1953; Očarljiva Ilonka, madžarske narodne pravljice, 1955; Robnik Ema: Grozdje stare Magdičke, 1956; Miško Kranjec: Čarni nasmeh, 1956; Naci Kranjc - Pajlin: Ker sem človek, 1960; Slovenske ljudske pesmi, 1967). Redno je razstavljal doma in v tujini, njegova dela so vključena v več muzejskih zbirk (Umetnostna galerija Maribor, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Koroška galerija likovnih umetnikov, Koroški pokrajinski muzej, Pokrajinski muzej Murska Sobota).
Za Pandurjevo umetnostno formiranje je bilo ključno obdobje študija v Zagrebu in študijskega izpopolnjevanja na budimpeški akademiji. V Zagrebu sta ga na dodiplomskem študiju pritegnili figuralika in krajina. Pri figuraliki je upošteval Ažbetovo načelo krogle in Becićevo trdno konstruiranje figur v manetovskem slogu ter dosegel voluminoznost, ki jo je kombiniral s slikovito potezo (npr. Dekla Rozi, 1938; Dekliška glava, 1938; Prekmurski kmet, 1939; Lepa ciganka, 1945). Babićeva krajina, ki črpa iz francoskega postimpresionizma, je na Pandurja vplivala s trdno kompozicijo in pastozno, razvezano fakturo. Na specialističnem študiju grafike pri Tomislavu Krizmanu je nastal opus jedkanic, litografij in linorezov, v katerem je obravnaval različne motive, od žanrskih, svetopisemskih, do socialnih. Poteza temelji na sklenjenih obrisih, ki jih mehča s črtkasto ali zrnato šrafuro in doseže slikovitost ali izrazite chiaro-scuro učinke (npr. V vlaku, Slikar in model, V kleti, vse 1936-1938; Brezposelni, 1938). Študijsko izpopolnjevanje v Budimpešti je bilo pomembno zaradi krajinske in motivike kmečkega žanra, kakršno so v svojem slikarstvu gojili Gyula Rudnay, Vilmos Aba Novák in Istvan Szönyi in ki je vplivalo na Pandurjevo poznejše slikarstvo. Aba Novák je na Pandurja vplival tudi s pastozno potezo nasičene barve. Spregledati pa ne gre tudi vpliva realističnih krajin Mihálya Munkácsyja in Lászla Paála, ki so na Pandurja vplivale v prvih letih po vojni, ki jih je preživel na Koroškem. Tedaj so med drugim nastale upodobitve gozdne krajine, ki jih lahko vzporejamo s Paálovimi tako v kompoziciji kot svetlobnih učinkih, medtem ko je poteza pri Pandurju bolj slikovita.
Osrednji del slikarskega opusa je nastal v šestdesetih in sedemdesetih letih, iz katerih izvirajo Pandurjeva najznačilnejša dela. Prevladujejo krajine in kmečki žanr. Motive je črpal iz domačega panonskega sveta, slogovno je bil zapisan ekspresivni likovni govorici. Kompozicijo gradi z barvo, naneseno s hitrimi, širokimi potezami pastoznih nanosov, detajli so obrisani s temnimi konturami, ki so mestoma prekinjene, barvna lestvica je skladna, uravnana na zemeljske in tople barvne tone, na posameznih delih dopusti vnos več pestrih tonov (npr. Kmečka rapsodija, 1960). Vsakdanji svet panonskega kmečkega človeka podaja bodisi v večfiguralnih kompozicijah, kot so npr. omizja, sejmi, praznovanja, v katerih prihajajo do izraza živost, radost, mestoma brouwerjevsko burkaštvo in prizemljenost preprostega življa (npr. V zidanici, 1952; Kmečka rapsodija, 1960; Pred gostüvanjem, 1960; Počitek, 1960; Vrači in šeme, 1963; Gostüvanje, 1972); bodisi v prizorih kmečkega dela in upodobitvah posameznikov (npr. Kosca, ok. 1954; Kmet, 1956; Branje koruze, 1959; Prekmurka, 1962). Poslužuje se različnih kompozicijskih rešitev, večinoma je horizont poravnan na gledalčevo višino, izjemo naredi pri upodobitvi množice, za katero uporabi dvignjen pogled, kar spomni na dela Pietra Bruegla.
Pandurjeva krajina obsega predvsem izseke iz narave in panonskih vasi z značilnimi hišami, pri katerih uporablja nizek horizont, ter poglede na Muro, kjer je horizont visok. Kritika v njegovi krajini prepoznava tipizacijo prekmurske krajine, le posamezna dela se dvigajo na nivo izvirnejših rešitev (npr. Prekmurska tišina, 1955; Nevihta v Prekmurju, 1959; Prekmurski topoli, 1961). Pastozna poteza se v zadnjih letih ustvarjanja umakne lazurni. Kljub novim umetnostnim tokovom, ki so od petdesetih let dalje zaznamovali slovenski prostor, je Pandur ostajal zvest svojemu likovnemu izrazu. Panonskemu človeku je postavil slikarski spomenik, primerljiv z literarnim njegovega rojaka Miška Kranjca.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1960, nagrada IV. mariborske kulturne revije za slikarsko delo Kmečka rapsodija
- 1968, nagrada Sekretariata za kulturo in prosveto SRS za tridesetletno umetniško delo
- 1968, red dela s srebrnim vencem
- 1972, srebrna plaketa na mednarodni razstavi INTART v Vidmu
Andreja Rakovec
(2. april 2020)
