Marjan Remec sodi med prepoznavne avtorje mariborskega likovnega prizorišča. Zgodnje otroštvo je preživel na Ptuju, zatem pa je bila njegova družina izseljena v Srbijo, ko so Nemci leta 1941 aretirali njegovega očeta Alojzija Remca, ptujskega župana. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je študiral slikarstvo in tam spoznal slikarko Ido Brišnik, s katero sta se poročila leta 1963 in se po zaključku študija ter opravljenem vojaškem roku preselila v Maribor. V Mariboru se je zaposlil kot likovni pedagog na Prvi gimnaziji, kjer je leta 1972 ustanovil in petindvajset let vodil likovno razstavišče Avla. V slednjem so priredili več kot dvesto razstav uveljavljenih in neuveljavljenih umetnikov oz. dijakov, ki jih je Remec pospremil s predstavitvenimi besedili. Na Prvi gimnaziji je režiral tudi predstave dijaške Eksperimentalne gledališke skupine Mirjana. Bil je vodja Mladinskega kulturno-umetniškega društva na Prvi gimnaziji, ki se je udejstvovalo na različnih področjih ustvarjanja. Kot likovni pedagog je poučeval še na Osnovni šoli Franca Rozmana Staneta in Srednji ekonomski šoli. Udeleževal se je likovnih kolonij, in sicer kolonije Izlake - Zagorje, Groharjeve kolonije v Škofji Loki, kolonije Poetovio - Ptuj in kolonij v Gradežu (Italija), Subotici (Srbija) in Poćitelju (Bosna in Hercegovina). Razstavljal je na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Njegov opus obsega slike, akvarele, risbe, mobile. Vrsto del je uničil, tako so npr. mobili znani le s fotografij. Posvečal se je tudi likovni kritiki in pisanju poezije (npr. Pupile, Svetila, Stekleni objekti, Fotoreminiscence), črtic (npr. Avtobus ob dvanajstih, Neki heroji in dete, Čaplje, Dekle iz Buenos Airesa) in znanstvenofantastičnih besedil, katerih vsebina je blizu njegovim in ženinim likovnim delom (npr. Reichenbergia, Nadzornik pokrajine. Dramolet o svetlobi in senci).
Zgodnje obdobje je zaznamoval vpliv Gabrijela Stupice, kar je razvidno iz uporabe jajčne tempere, temnega kolorita, portretne in krajinske motivike, medtem ko v abstrahiranih kompozicijah prepoznavamo odmeve slikarstva Marija Preglja. Od krajinskih motivov ga je večkrat pritegnila veduta Ptuja z značilno vertikalo grajskega hriba, pri čemer je motiv abstrahiral in ohranjal za kompozicijo učinkovite elemente. Posamezna dela iz zgodnjega obdobja kažejo nadrealistično oz. fantastično motiviko, ki postane vodilna tematika tudi v poznejšem obdobju.
Konec šestdesetih zaznamuje kratko obdobje kinetične oz. luminokinetične umetnosti, ko je umetnik izdelal več mobilov. Dela so bila multisenzorična, saj so se mobili gibali s pomočjo elektromotorjev, celoto je dopolnjevala elektronska glasba, v nekaj primerih tudi svetloba. Mobili so bili geometrično zasnovani, prevladovala sta motiva kocke in kroga oz. krogle. Izdelani so bili iz lahko dostopnih materialov (kartona, lesa, aluminija, stiropora, žogic za pink ponk), kar je kritiko napeljalo na misel, da gre za prototipe mobilov, ki jih bo umetnik izdelal v trajnejših materialih.
Pomembno prelomnico v slikarjevem opusu predstavlja začetek sedemdesetih let, ko je začel uporabljati disperzijske in akrilne barve. Te so mu omogočile slikanje večjih, med seboj jasno ločenih monokromnih ploskev, kar privede do večje ploskovitosti v kompoziciji in povezav s hard-edge in popartističnim slikarstvom. Remčevo slikarstvo se postavlja ob bok delu ekspresivnih figuralikov, ki so izšli iz iste generacije kot Remec. Slikarska dela iz sedemdesetih predstavljajo vrhunec v njegovem opusu. Zaznamuje ga anonimna človeška figura, umeščena bodisi v prostor, zamejen s koordinatno mrežo, bodisi v brezprostorje oz. neopredeljen prostor in upodobljena v različnih postavitvah, v pogledih od zgoraj ali od spodaj, zasukih in lebdenju ter podana v perspektivičnih skrajšavah. K vtisu dramatičnosti prispevajo poškodbe figur, ki se kažejo kot raztrganine, strelne rane ali vreznine, ali pa so figure zvezane z vrvjo. Tesnobo ustvarja tudi monokromna barvna lestvica, zreducirana na modre odtenke oz. po avtorjevih lastnih besedah »modrino z nadihom kobalta« (esej Pokrajina z lavo in mostom), ki daje vtis zaprtosti v (pod)vodni milje ali v nedoločen kozmični prostor. Odtenkom modre kontrastirajo detajli poškodb, ran in raztrganin v toplih barvah ali svetlih odtenkih (npr. Mož s pipo, 1972; Oh, kako srečen dan, 1974; Eksperiment z zaščitnimi očali, 1975; Žena v akvariju, 1976; Molk VI, 1976). Posamezna dela se osvobodijo figure in prikazujejo npr. v modro potopljeno podvodno pokrajino, ki se v detajlih razpira v kontrastnih oranžno-rdečih odtenkih magme ali subtilno naslikanih detajlih kapljic in kamnov (npr. Pokrajina C-Gama, 1976; Dežela kapljic, 1979; Aquarius, 1979). Tedanja kritika je kot pomanjkljivost opazila odsotnost psihološke intenzivnosti v figuraliki, kar pa lahko razumemo kot slikarjevo kritično interpretacijo duhovne otopelosti tedanjega človeka. V delih lahko razbiramo osamljenost, izgubljenost sodobnega človeka in njegovo ujetost v izpraznjen, srhljivo samoten svet, ki zbuja vtis nenehne prežeče nevarnosti, kar sproža nelagodje in skrivnostnost. Remec izpelje povezavo vsebine in forme z izbiro modre kot hladne barve, ki deluje racionalno in ne pušča prostora emocionalnemu. Figure, oropane človeškega, delujejo kot nemočne žrtve, lutke, prepuščene moči skrivnostnih sil. Pri tem lahko potegnemo vzporednice z znanstvenofantastično literaturo, ki jo je slikar prebiral in pisal tudi sam. Med bitji, ki sodijo v fantastični svet, so tudi homunkuli, ki jih je Remec upodabljal kot vase pogreznjene, ždeče figure sredi pokrajine. Drugačen značaj kažejo dela, ki odražajo družbenokritično ost in ironijo, uperjeno v politične osebnosti in sistem (npr. CD - za vsakdanjo rabo, 1972; Poslednja sodba, 1974; Dežela kapljic, 1979; VIP - very important person, s. a.).
Med vrhunce njegovega dela sodijo tudi akvareli, ki kažejo mojstrski nivo v obvladovanju tehnike. Z akvarelom se je srečal že kot gimnazijec pri likovnem pouku Janeza Mežana, pozneje pa so ga pritegnili akvareli Jana Oeltjena. Akvareli iz zgodnje faze prikazujejo izseke iz realne krajine, npr. haloške griče ali mestne vedute, posamezni pa abstraktne kompozicije (npr. In memoriam J. Oeltjen, 1968). V sedemdesetih se osredotoča na figure, potopljene v skrivnostne svetove. Nekatere akvarele kombinira s kolažem (Par, 1975). V drugi polovici sedemdesetih in v osemdesetih je v posameznih akvarelih podan resigniran pogled na družbeno-politični sistem in cerkveno oblast, ko so v izpraznjene pokrajine velikih dimenzij diskretno umeščeni močno pomanjšani simboli komunistične oblasti in krščanstva. Na začetku osemdesetih let je v tehniki akvarela in svinčnika nastal cikel Funkcija vrvi, v katerem je upodobljen motiv zadrgnjene vrvi, zategnjene okrog človeškega vratu ali nerazpoznavnih organizmov. Sredi osemdesetih se je usmeril v fantastične krajine, ki jih dopolnjujejo poteze s svinčnikom, kar privede do subtilnih realizacij. Slikar je izkoristil možnosti akvarelne tehnike in s prelivanjem barv preoblikoval amorfne detajle v najrazličnejša oblike, npr. živalska in rastlinska bitja (npr. Mala favna Slovenije, 1985). Medtem ko so akvareli iz zgodnje faze manjših formatov, se je od sedemdesetih let dalje format povečeval, akvareli velikih formatov pa so nastajali v osemdesetih. Leta 1994 je s štirinajstimi akvareli ptujskih vedut opremil spominski koledar, posvečen njegovemu očetu Alojziju Remcu. Slednji je v romanu Opustošena brajda (1946) podal kroniko družine Remec, medtem ko je izkušnjo izgnanstva Remčevih v Srbiji moč razbrati iz romana Veliki voz (1986) Mihe Remca, slikarjevega starejšega brata. Zaradi bolezni se je Marjan Remec leta 1997 invalidsko upokojil.
Andreja Rakovec
(25. 9. 2023)
