Zmago Jeraj je eden najvidnejših in najplodovitejših slovenskih likovnih umetnikov druge polovice 20. st., čigar opus obsega slikarstvo, gvaš, risbo, grafiko, ilustracijo, fotografijo, scenografijo, kiparstvo, grafično oblikovanje, knjižno opremo in film. Študij slikarstva je vpisal na ljubljanski likovni akademiji in ga zaključil na beograjski akademiji, kasneje je na ALU zaključil še specialistični študij slikarstva. Študijsko se je izpopolnjeval na grafičnem oddelku Hornsey College v Londonu (1969), kjer ga je pritegnila tehnika sitotiska, leta 1971 pa je študijsko potoval v Sovjetsko zvezo in na Poljsko, kjer je proučeval starorusko slikarstvo in poljski plakat. V Mariboru, kamor se je preselil leta 1962, je deloval kot umetnik, likovni pedagog (kot mentor je v letih 1972 in 1973 pripravil odmevni razstavi dijaških likovnih del, med leti 1993-1996 je kot likovni pedagog poučeval na Mestni / Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Mariboru), publicist, avtor likovnih kritik in tekstov o umetnosti, oblikovalec (za ovitek knjige Pet temnih svetlih let Nade Kraigher založbe Obzorja je na mednarodnem knjižnem sejmu v Beogradu prejel pohvalo), bil je likovni in tehnični urednik revije Dialogi (1971-1974, 1981-1982), kot scenograf je sodeloval s SNG Maribor (1979, 1982-1985) in SNG Celje (1980), ljubiteljsko se je ukvarjal s filmom, organiziral je likovne razstave. Dejaven je bil tudi na širšem območju tedanje Jugoslavije, kjer je veliko razstavljal, v 1972 je bil član uredništva in 1974 sourednik revije za fotografijo in vizualne medije SPOT pri Galeriji sodobne umetnosti v Zagrebu, bil je pobudnik razstave Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru, ki velja za prelomno razstavo v zgodovini tedanje jugoslovanske fotografije, in eden od pobudnikov razstave Nova fotografija leta 1973, s katero se je fotografija v Jugoslaviji dokončno uveljavila kot umetniška zvrst. Bil je predsednik umetniškega sveta DSLU (1976-1977), predsednik DLUM (1991) in predsednik upravnega odbora ZDSLU (2000-2001). Od leta 1992 je podpredsednik časopisnega sveta revije Likovne besede. Na ALUO je bil zaposlen kot profesor slikarstva in risbe (1996-2007). Njegov obširen opus zaznamuje raziskovanje različnih zvrsti umetnosti, rezultat česar je raznolikost v vsebini in tehniki. Med pogostimi motivi so krajine, figuralika, žanrska in etnološka tematika. V zgodnjem obdobju je gojil tematiko hladnih, od človeka odtujenih industrijskih krajin, sterilnega okolja stanovanjskih interierov in sodobnih blokovskih naselij. Dela preveva občutenje samote, ki se ugnezdi v izpraznjenih izsekih urbanega in naravnega okolja ter ogolelih pokrajinah, ki pripeljejo do roba znanega, onkraj njih se odpira nedefinirano in zato strah zbujajoče. Ta dela v izčiščeni likovni govorici obrisne risbe in velikih barvnih ploskev v reducirani barvni skali spominjajo na zahodno slikarstvo 1950-ih in 1960-ih, zlasti na popart, in metafizično slikarstvo Giorgia de Chirica, kar ga v očeh kritike uvršča med ekspresivne figuralike. Dela zrcalijo tesnobno ozračje tedanje družbe, občutek odtujenosti človeka od okolja, ki ga je v zanosu tehnološkega napredka in novih družbenih vrednot uredil sam, odslikavajo brutalne posledice človekovega podjarmljanja narave in nevestnega odnosa do nje. Krajino je konec 1970-ih v slikarstvu privedel do domala abstraktnih interpretacij, ki so skupaj z do skrajnosti reducirano barvno paleto na sive tone dosegle skrajni rob tedanjega Jerajevega slikarstva. V 1980-ih je prišlo do preobrata, saj platna prekipevajo od barv po principu horror vacui, motivno prevladujejo krajinski izseki oz. vedute z drobnimi figuralnimi prizori z ironičnimi poudarki, kompozicije mestoma spominjajo na nadrealistične upodobitve, polne so dinamike, ki je čustveno pogojena in ki vsrkava gledalčev pogled v notranjost slike, v vrtinec razlomljenih perspektiv, vročično dogajanje in groteskne, anekdotične detajle, kar zarisuje odločno rez s slikarstvom prejšnjega obdobja. Ekspresivno učinkujoča dela vrejo od nemirnih, vehementnih potez in erupcije barv, opazna je sproščena vitalističnost v podajanju motivov. S temi deli se Jeraj uvršča med vodilne predstavnike nove podobe na Slovenskem. K preobratu je pripomogla serija risb Risbe kar tako (1979-1985), ki pomenijo povratek k figuraliki in narativnemu značaju ter z dobršno mero humorja v sproščeni potezi obravnavajo utrinke iz vsakdana. Značilno za Jerajeva dela je, da so večinoma brez naslovov, kar daje delu popolno avtonomnost. Pomembno vlogo je umetnik odigral tudi na področju fotografije. Bil je eden najvidnejših fotografov, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Razstavnem salonu Rotovž v Mariboru, katere pobudnik je bil. S svojo fotografijo s konca 1960-ih je napovedal estetiko razstav Fotografija mariborskega kroga, njegova samostojna fotografska razstava iz leta 1968 je bila ena od njihovih predhodnic. Močan vtis je nanj naredila razstava fotografij Henrija Cartier-Bressona, ki jo je videl leta 1969 v Londonu. S svojimi objavami je pomembno prispeval k likovno-teoretski opredelitvi fotografije mariborskega kroga in bil angažiran pri organizaciji razstav. Obravnaval je motive iz urbanega, industrijskega okolja, zajete v puščobni sivini vsakdanjika ali potopljene v meglo, človeške figure, zajete v interierih, potopljenih v temne sence in fotografirane v protisvetlobi, ali pritajeno prisotne v kompoziciji, kar zbuja nelagodje. Pri tem se izrisujejo vzporednice z njegovim slikarskim opusom. V poznejšem opusu je osiromašene rudniške pokrajine Šlezije, Zagorja in Črne na Koroškem interpretiral kot apokaliptične vizije sveta, hkrati jih lahko beremo kot metafore človekove notranje pokrajine. Posvečal se je tudi motivom pustnih šem, t. i. Krivoustnežem, ki so nastajali kontinuirano v več serijah črno-belih in barvnih fotografij. S fotografijami je opremil knjige pesmi Andreja Brvarja (npr. Pesmi, 1975, Mala odiseja, 1988) in Daneta Zajca (Si videl, 1979). Zanj je značilno, da je posamezne motive obravnaval enakovredno v različnih zvrsteh, npr. v fotografiji, risbi, grafiki in sliki (npr. motiv piranskega obzidja ob cerkvi sv. Jurija). Za svoje delo je prejel številne nagrade, med njimi najpomembnejše nagrade na področju kulture in likovne umetnosti na Slovenskem, njegova dela so v zbirkah več muzejev in galerij doma in v tujini, uvrščen je v več pregledov slovenske umetnosti 20. st. in posamezne preglede najpomembnejših svetovnih umetnikov.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
(izbor)
- 1966, srebrna medalja Janeza Puharja Fotokino zveze Slovenije za posamezno fotografijo in fotografsko kolekcijo
- 1966, 2. nagrada za žanrski film In kaj sedaj? na IV. festivalu amaterskega filma Slovenije
- 1971, zlata medalja za slikarstvo na 4. Intart v Celovcu
- 1973, nagrada Zlata ptica 72 za slikarstvo
- 1983, odkupna nagrada Galerije savremene umjetnosti na 9. razstavi jugoslovanske risbe v Zagrebu
- 1984, bronasta medalja za slikarstvo na 16. velikem mednarodnem likovnem salonu Académie internationale de Lutèce v Parizu
- 1985, nagrada Prešernovega sklada
- 1985, bronasta medalja, 3. Grand prix Art-Creation International v Oisyju
- 1986, srebrna medalja za slikarstvo na 18. salonu Academia internationale de Lutece v Parizu
- 1988, medalja Vermeil 87 za fotografijo na mednarodnem likovnem salonu Académie internationale de Lutèce v Parizu
- 1989, Kajuhova nagrada za leto 1988
- 1990, Grand prix na razstavi ilustracij 32. Zlato pero Beograda '90
- 1990, odkupna nagrada na trienalu jugoslovanske grafike v Bitoli
- 1990, Glazerjeva listina
- 1991, Jakopičeva nagrada
- 1993, Rembrandtov cekin
- 1993, častni član Fotokluba Maribor
- 1994, 2. nagrada na 1. bienalu Artes v Novi Gorici
- 1995, Jocova spominska plaketa 3. triglavskega slikarsko-kiparskega tabora na Pokljuki
- 1996, 2. nagrada na 2. bienalu Artes v Novi Gorici
- 1996, odkupna nagrada Mobitela na likovni delavnici Likovna podoba Maribora
- 1996, nagrada DSLU
- 1996, nagrada Zlati lipov list na 4. triglavskem slikarsko-kiparskem taboru na Pokljuki
- 1997, 2. nagrada na Bienalu mesta Kranj
- 1998, bronasta medalja Société Académique Art-Science-Lettres v Parizu
- 1999, odkupna nagrada Umetnostne galerije Maribor na razstavi DLUM
- 2002, priznanje Vitez mednarodnega akademskega reda Grecci Marino v Verbanu v Italiji
- 2008, Glazerjeva nagrada za življenjsko delo
- 2008, nagrada ZDSLU in Hypo Group Alpe-Adria za leto 2008
- 2009, Prešernova nagrada za življenjsko delo
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
