EVANGELIČANSKA CERKEV
Lokacija: vogal Gregorčičeve in Trubarjeve ulice
Arhitekt: neznan, Fritz Friedriger
Čas nastanka: 1868-1869, 1908
Povečanje števila evangeličanskega prebivalstva, ki je bilo v precejšnji meri posledica preseljevanja evangeličanov iz drugih delov habsburške monarhije (sprva delavcev v železniških delavnicah), ter pravica do opravljanja verskih obredov in gradnje sakralnih objektov, ki sta jih zagotovila tolerančni (1781) in protestantski patent (1861), sta povzročila gradnjo mariborske evangeličanske cerkve, ki so jo v letih 1868-1869 po načrtih neznanega arhitekta zgradili na severnem robu starega mestnega jedra, v neposredni bližini Črnega stolpa. Današnjo arhitekturno podobo je cerkev dobila leta 1908, ko so jo temeljito predelali po načrtih mariborskega arhitekta Fritza Friedrigerja (1859-1922). Severno od svetišča so leta 1877 zgradili tudi evangeličansko župnišče (Trubarjeva ulica 1), načrte za enonadstropno neorenesančno stavbo je izdelal arhitekt Adolf Baltzer. Tako cerkev kot župnišče sta bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana in izropana. Leta 1994 so ju vrnili evangeličanski verski skupnosti, ki ju je v naslednjih letih prenovila.
Proti severu orientirana cerkev ima v tlorisu obliko pravokotnika. Fasado poleg s portalom obdanega polkrožnega vhoda členijo večje polkrožno okno ter pari lizen, zaključuje pa jo trikotni zatrep, iz katerega raste zvonik; slednjega členijo polkrožne in okrogle odprtine ter toskanski pilastri, pokriva pa ga piramidasta streha. Stranski steni členijo polkrožna okna in lizene, začelje pa poleg lizen, manjše okrogle line ter polkrožnega podstrešnega okna poudarja pritlična zakristija, ki ima v tlorisu obliko pravokotnika s prisekanimi robovi. Skladno s potrebami evangeličanskega bogoslužja je notranjščina enoten prostor (ločitve na ladjo in prezbiterij evangeličani ne poznajo), ki ima poleg pevskega kora (ob južni steni), empori tudi vzdolž vzhodne in zahodne stene (drugače kot pri katolikih so namenjene vsem vernikom); empore nosijo toskanski slopi. Drugih arhiteturnih členov notrajščina nima. Prvotna oprema je bila po drugi svetovni vojni uničena, sedanja je minimalistično zasnovana.
Tolerančni patent, s katerim je leta 1781 cesar Jožef II. dovolil svobodo opravljanja verskih obredov evangeličanom, kalvincem in pravoslavcem (leto dni kasneje je to pravico razširil tudi na jude), je sicer omogočil predstavnikom »nekatoliških« verskih skupnosti gradnjo sakralnih objektov, vendar pa je veljala omejitev, da stavbe na zunanjščini ne smejo kazati svojega religioznega značaja; zvoniki in zvonovi tako niso prišli v poštev, vhod ni smel biti z glavne ulice ipd. Te določbe so bile, vsaj v primeru evangeličanov, omiljene sredi 19. stoletja, njihovo dokončno odpravo pa predstavlja protestantski patent iz leta 1861. Po njegovem sprejemu se je precej razširila evangeličanska sakralna gradnja, hkrati z njo pa tudi debata o tem, kakšno arhitekturno zasnovo naj imajo evangeličanska svetišča. Uveljavil se je tip stavbe, ki se na zunaj ne razlikuje od sočasne katoliške arhitekture, medtem ko je notranjščina usklajena s potrebami evangeličanskega bogoslužja (enoten prostor, prostorna notranjščina, empore ob stranskih stenah). Mariborska evangeličanska cerkev je prva v Sloveniji, zgrajena po sprejemu protestantskega patenta. Če odmislimo objekte v Prekmurju, ki je bilo na Ogrskem in so zato tam veljala drugačna pravila, je od nje starejša le ljubljanska cerkev (Franz Gustav Lahn, 1850-1851, blagoslovljena 1852, zvonik: Adolf Wagner, 1895). Slogovno kaže značilnosti t. i. uradniške sakralne arhitekture šestdesetih in sedemdesetih let 19. stoletja, ki je bila razširjena tudi pri katoliških cerkvah in za katero je tipična funkcionalna zasnova in skromno (večinoma neoromansko, v primeru mariborske cerkve neorenesančno) arhitekturno okrasje. Njen pomen ni le v zgodnjem datumu izgradnje, ampak tudi v tem, da predstavlja enega izmed dveh ohranjenih slovenskih historističnih evangeličanskih verskih objektov izven Prekmurja.
Literatura:
Jože CURK, Mariborsko gradbeništvo med sredinama 19. in 20. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 75 (n. v. 40)/2-3, 2004, str. 301-331.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Jože CURK, Primož PREMZL, Mariborske vedute, Maribor 2004.
Franci LAZARINI, Cerkve, samostani, redovne hiše in sinagoge, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2014 (v tisku).
Iztok PREMROV, Arhitektura 19. stoletja v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 45 (n. v. 10)/2, 1974, str. 341-380.
Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2014 (v tisku).
Franci Lazarini
(23. 9. 2014)
