ŽELEZNIŠKA POSTAJA
Lokacija: Partizanska cesta 50
Arhitekt: Milan Černigoj (sodelavec Dušan Černič)
Čas nastanka: 1955-1957
Med drugo svetovno vojno je bila železniška postaja, ki je bila zgrajena leta 1845 v Graškem predmestju (t. i. po cesti, ki je vodila v Gradec) ob gradnji južne železnice med Dunajem in Trstom, v celoti porušena. Ker jo je bilo potrebno po vojni čim prej nadomestiti, sta leta 1949 arhitekta Milan Černigoj in Dušan Černič, člana mariborske podružnice Slovenije Projekta, izdelala prve idejne osnutke za novo železniško poslopje. Pred začetkom gradnje novega kolodvora so ob koncu leta 1951 odstranili ostanke starih ruševin, v katerih so bili začasno urejeni uradi, blagajna, restavracija in ostali prostori za potnike, ter jih premestili v lesene in zidane provizorije severno od postaje. Leta 1953 je Milan Černigoj naredil izvedbeni načrt, dve leti za tem je bilo izdano gradbeno dovoljenje, leta 1957 pa je bila stavba že v uporabi. Med letoma 1956 in 1958 je v neposredni bližini (severno od postaje) zraslo še poštno poslopje ravno tako po načrtih Milana Černigoja.
Železniška postaja je locirana vzdolž Partizanske ceste, glavne mariborske prometnice, ki poteka v smeri sever-jug, in nasproti Trga Borisa Kidriča, parkovne zasnove ob izteku Razlagove ulice. Monumentalno trietažno podkleteno poslopje je horizontalno razpotegnjeno vzporedno z železniško progo. Zaradi neravnega terena je stavbna masa razgibana z različnimi višinskimi gabariti posameznih volumnov. Stolp z uro daje glavni fasadi vertikalni poudarek. Na njegovi levi strani se nahaja vhodna avla z bazilikalno osvetlitvijo, pred njo pa je postavljen pritličen nadstrešek na gobastih stebrih, ki je po mnenju Jelke Pirkovič Kocbek prilagojen peščevemu merilu in pogledu. Fasade so v celoti prekrite z oblogami iz belega kamna, členijo pa jih nizi pravokotnih okenskih odprtin različnih dimenzij.
Kletna etaža je namenjena servisnim prostorom. Osrednji del pritličja tvori dvoetažna vhodna avla s potniškimi blagajnami in podhodom, ki vodi do železniških peronov. Tla vhodne avle so prekrita s kamnito oblogo iz belega in črnega kamna z osrednjim spiralastim okrasom. Spodnji del sten avle in slopov vhodnega stopnišča, ki vodi do Partizanske ceste, prekriva obloga iz svetlega kamna. Zgornji del fasade nad stopniščnim vhodom pa členijo ozka, pokončna pravokotna okna. V pritličju se nahajajo še kolodvorska restavracija, čakalnica in drugi servisni prostori. Dostop do druge etaže je urejen preko stopnišč z dvigaloma (severnega in južnega) v osrednjem delu stavbnega kompleksa. V južnem sektorju postaje so na obeh straneh vzdolžnega hodnika razporejeni pisarniški prostori uslužbencev železnice, jedilnica in kuhinja, prostori različnih društev in bar; dodatni prostori za uslužbence železnice, policijo in avstrijsko carino ter sanitarije so razporejeni v severnem traktu. V tretji etaži so vzdolž hodnika razporejeni izključno pisarniški prostori s sanitarijami in dve večji šolski sobi na jugu.
Med letoma 2006 in 2007 je bila železniška postaja že deležna delne prenove (obnova peronskih streh in streh celotnega kompleksa), med letoma 2007 in 2009 pa je potekala kompletna sanacija fasade, stavbnega pohištva (okna in vrata) in južnega dela peronskega nadstreška. Odstranjeni so bili neprimerni izveski, reklamni napisi, prizidki in neprimerno sekundarno stavbno pohištvo. Stavbi so tako v celoti povrnili prvotni modernistični videz.
Mariborska železniška postaja velja za zgleden primer slovenskega povojnega modernizma. V ta čas sodi tudi železniška postaja na Jesenicah s sorodnim načinom oblikovanja fasadnega plašča z oblogami iz belega kamna. Projektiral jo je arhitekt Stanislav Rohrman leta 1955. Danes je stavba dotrajana in potrebna kvalitetne in korenite prenove po zgledu železniške postaje v Mariboru.
Alenka Di Battista
(2. april 2020)
