Aleksander Dev sodi v generacijo moderno usmerjenih mariborskih arhitektov v obdobju med obema vojnama. Po diplomi pri Plečniku se je usmeril v funkcionalizem in bil kot samostojni arhitekt eden od pionirjev funkcionalistične arhitekture v predvojnem Mariboru. Njegov opus obsega predvsem stanovanjske in poslovne stavbe, počitniške zgradbe, oblikovanje notranje opreme in pohištva, v manjši meri nagrobnike, posvečal se je tudi tipografiji in oblikoval napise za različne namene, cenike, naslove, oglase, izdeloval je tudi načrte za stroje in naprave. Bil je gradbeni nadzornik pri gradnji pravoslavne cerkve v Mariboru med leti 1936-1938, za katero je naredil načrte kamnoseških detajlov, opreme, stopnišča in kupol. Dal je pobudo za umestitev vinarskega muzeja na Ptuju v tamkajšnji mestni stolp, za katerega je predvidel ohranitev historičnega dela in odstranitev naknadnih faz prezidav, s čimer je prispeval k ohranitvi arhitekturne dediščine v starem mestnem jedru in ureditvi neposredne okolice stolpa. V Devovi funkcionalistični arhitekturi srečujemo odmeve ekspresionizma, stanovanjske gradnje 19. st. in Plečnikovih del. Zanj so značilne izčiščene površine, kubusne zasnove z ravno streho, poudarjanje talnega zidca z uporabo kamnitih oz. keramičnih plošč, simetrične fasade z rizalitom v osi ali asimetrične fasade s težiščem na enem od vogalov, funkcionalistični pravokotni okenski okvirji brez okrasja, ki jim mestoma kontrastirajo polkrožno zasnovane odprtine, smotrna razporeditev prostorov in celostna obravnava stavbe, saj je večkrat izdelal tudi notranjo opremo in pohištvo. V času študija pri Plečniku je izdelal načrt za univerzitetno knjižnico, po vsej verjetnosti mišljeno za neizvedeni univerzitetni kampus v Tivoliju, ki je pozneje predstavljal izhodišče Plečnikovega načrta za NUK. V obdobju pred vojno je sodeloval z arhitektom Jaroslavom Černigojem pri treh pomembnejših projektih, ki so vnašali svežega duha v tradicionalno mariborsko arhitekturo: Osrednjem zavodu za zavarovanje delavcev (1930-1931), Hranilnici Dravske banovine (1931-1932) in Hutterjevem bloku (1940-1941). Po navedbi Jelke Pirkovič je bil Dev glavni projektant pri prvem in zadnjem. Z načrtom za zavarovalni zavod je zmagal na natečaju v konkurenci tridesetih prispelih rešitev. V stavbi so bile zbrane različne vsebine, od ambulant, javnega kopališča, do poslovnih prostorov in stanovanj. Zasnoval je vogalno stavbo z zaobljenim vogalom, v čemer odmeva ekspresionizem, navsezadnje tudi Plečnikova Zacherlova hiša na Dunaju. Stavbni plašč je napet, dinamičen tek pročelja dopolnjujeta tanki liniji zidca v pritličju in napušča, ki v napeti krivulji obtekata obcestni fasadi. Vogal predstavlja težišče pročelja, v njegovi osi so skoncentrirane vratne in okenske odprtine ter balkoni, ki vnašajo plastičen motiv na pročelje in z izstopajočimi ograjami dodatno stopnjujejo dinamiko. Fasada je oblikovana brez nepotrebnih detajlov. Stavba Hranilnice Dravske banovine je prva zgradba z železobetonsko skeletno konstrukcijo v Mariboru. Združuje funkcionalistične in plečnikovske elemente: izčiščen kubus z gladko fasado in ravno streho (napušč je bil dodan naknadno leta 1938 zaradi zamakanja strehe in je oblikovno soroden napušču na Hutterjevem bloku) ter podpornimi stebri dopolnjujejo pasovi rdečkaste klinker opeke in pas konzol v vrhnjem nadstropju. Hutterjev blok je nastal kot sinteza prvonagrajenih načrtov obeh arhitektov, ki sta sodelovala na natečaju vsak s svojim načrtom. Glavnino dela je prevzel Dev, Černigoj se je posvetil oblikovanju arhitekturne celote. Štirje večnadstropni trakti zavzemajo celoten kare na območju Gradišča, med njimi je notranje dvorišče, zamišljeno kot parkovna površina. Takšen stavbni tip izvira iz srednjeevropske arhitekture 19. st. in socialne stanovanjske gradnje. Severni in južni trakt sta za nadstropje višja od ostalih dveh, tadva pa sta nekoliko širša. Pročelje je preprosto, iz gladke fasade izstopajo nadstreški vhodov in balkoni, okna v pritličju so manjša od ostalih. Fasada bi morala biti obložena s svetlimi ploščami travertina, ki pa so jih leta 1953 porabili za fasado nove direkcije pošte v Ljubljani. V notranjosti so prostorna stanovanja, namenjena višjim slojem. Bivalni prostori so obrnjeni na ulico, pomožni pa na dvoriščno stran. Med kakovostne primere Devove arhitekture spada Gospodarska zavarovalna zadruga Drava (1937-1940), kjer je uspešno razrešil problematiko ozke parcele. Po navedbi Jelke Pirkovič je pri projektu sodeloval Milan Černigoj. Ponovno gre za vogalno stavbo z zaobljenim vogalom, dinamika napetega stavbnega plašča je skoncentrirana na vogalu s pasovi oken v treh nadstropjih. Stavbna masa je plastično oblikovana, saj se pritličje umika v globino, nadstropni del pa konzolno izstopa. Razbremeni jo perforirana ograja z nadstreškom, ki ustvarja vtis lebdenja. Med stanovanjsko arhitekturo velja omeniti Devovo enodružinsko hišo na Bernekerjevi ulici (1947-1951). Odlikuje jo smotrna zasnova, kjer so pomožni prostori obrnjeni na ulično, bivalni pa na dvoriščno stran in povezani z vrtom. Stene, ki nimajo nosilne funkcije, se lahko odstranijo, zaradi česar je tloris fleksibilen. Dev je postavil tudi več koč na Pohorju, bodisi počitniške hiše za zasebne naročnike bodisi planinske koče. Med slednjimi je npr. Ribniška koča, kjer je opazen smisel za vpetost stavbe v naravno okolje z uporabo kamna in preigravanje motivov iz tradicionalne arhitekture (npr. šivani rob, okenski okviri). Pri počitniških hišah, ki jih zaznamuje preplet sočasnega udobja in tradicionalne alpske arhitekture, pa je večkrat uporabil kombinacijo kamnitega pritličnega pasu in lesenega nadstropja, ki ga obteka moderna izpeljanka ganka. Devovo delo je bilo vključeno v več skupinskih arhitekturnih razstav.
Andreja Rakovec
(16. 3. 2016)
