
Janez Boljka se je v zgodovino slovenske umetnosti zapisal predvsem kot inovativen kipar. Z novimi pristopi k ustvarjanju plastike, ki temeljijo na svojevrstni reciklaži oziroma varjenju odpadnih kovinskih materialov, je v svojem ustvarjanju prehodil pot od realistične figuralike k čedalje ostrejšemu nadrealizmu in naposled abstrakciji. Jedro njegovega opusa predstavljajo živalski cikli različnih dimenzij (mdr. Bivol, Nosorog, Bik), številni javni spomeniki (npr. Spomenik žrtvam NOB na Žalah) in skulpture na prostem (npr. Atomska Venera, mariborska Forma viva). S svojim kasnejšim grafičnim opusom se Boljka uvršča med tipične in vodilne predstavnike ljubljanske grafične šole.
Nagrade, priznanja:
1988 - Prešernova nagrada za življenjsko delo
Katarina Mohar
(26. 10. 2012)