Jaroslav Černigoj sodi med vidnejše mariborske arhitekte 20. st., ki je v tradicionalno mariborsko okolje vnašal moderno funkcionalistično arhitekturo. Njegov arhitekturni opus obsega stanovanjske, poslovne, šolske, industrijske stavbe, ukvarjal se je z urbanističnimi načrti in deloval kot konservator, med spomeniškovarstvenimi projekti so bili npr. obnova mariborske stolnice in cerkve na Ptujski Gori in ureditev rimske nekropole v Šempetru ter prenova pročelja mariborskega rotovža. Posvečal se je tudi grafičnemu oblikovanju, njegovo najbolj znano delo je logotip podjetja TAM, za katerega je trilistni motiv povzel po nizu trilistnih krogovičij s pročelja pariške stolnice. Poleg tega je tudi publiciral, bil je prvi mariborski arhitekt, ki je javno predstavil svoja strokovna stališča, in sicer v članku o regulaciji Glavnega trga (Kronika slovenskih mest, 1935), dve leti pred smrtjo pa je v Večeru objavil svoje spomine (Spomini in akcenti, 1987). Je avtor več spomenikov, spominskih obeležij in plošč s tematiko NOB, med katerimi je najbolj znan Spomenik talcem v Mariboru. V manjši meri se je ukvarjal tudi s scenografijo (npr. leta 1932 je izdelal sceno za opero Prodana nevesta, ki so jo izvedli na Trgu svobode v okviru Mariborskega tedna). Zadnje obdobje svojega poklicnega delovanja je posvetil profesuri, in sicer je na oddelku za gradbeništvu na Visoki tehniški šoli v Mariboru predaval predmete Oblikovanje mest in naselij, Gradbeni predpisi I in II ter Tehnično risanje. Med letoma 1969-1972 je bil predstojnik oddelka. Njegovo zapuščino hrani Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Černigojevo arhitekturo zaznamuje racionalnost v zasnovi, izčiščenost v formi in uporaba modernih materialov, pri čemer ne zapade v funkcionalistično suhoparnost. Študiral je pri Jožetu Plečniku in bil eden njegovih prvih diplomantov (njegova diploma nosi zaporedno številko 5). Med deli iz študentskega obdobja je monštranca za župnijo Gomilsko na Štajerskem, za katero je pod Plečnikovim nadzorom naredil načrt, zlasti pa je opozoril nase z načrtom za jezuitski samostan v Mariboru, ki je bil njegovo diplomsko delo in narejeno v plečnikovski tradiciji (Plečnika je spodbudilo k odločitvi za fasadno oblogo cerkve v Vinohradyh). Kljub temu da je Plečnika občudoval, je po diplomi kmalu krenil na pot funkcionalizma. Sprva je vodil gradnjo različnih stavb, mdr. je deloval tudi v Rogaški Slatini. Predvojno obdobje je pomembno zaznamovalo sodelovanje z arhitektom Aleksandrom Devom, tudi Plečnikovim učencem, s katerim sta bila enakih strokovnih nazorov in se uveljavila kot pionirja mariborske moderne arhitekture. Sodelovala sta pri treh projektih, od tega je bil po navedbi Jelke Pirkovič pri dveh glavni projektant Dev, to je pri Osrednjem zavodu za zavarovanje delavcev (1930-1931), ki predstavlja prvi poskus uvedbe funkcionalizma v mariborski arhitekturi, vendar v njej odmeva ekspresionizem, in Hutterjevem bloku (1940-1941), na natečaju za katerega sta sodelovala vsak s svojim projektom in bila nato oba prvonagrajena, nakar sta skupaj dobila naročilo, pri čemer je glavnino dela prevzel Dev, Černigoj pa arhitekturno oblikovanje celote. Projekt, kjer je bil glavni projektant Černigoj in ki predstavlja vrhunec njegovega mladostnega obdobja, je stavba Hranilnice Dravske banovine v Mariboru (1931-1932). Gre za prvo zgradbo z železobetonsko skeletno konstrukcijo v Mariboru. Funkcionalizem se prepleta s plečnikovskimi elementi, kot so npr. opečnata obloga in okrasne konzole na fasadi. Zasnovana je kot izčiščen kubus brez odvečnih detajlov, z izjemo konzolnega venca v vrhnjem delu fasade. Pročelje je organizirano v pasovih, izmenjujejo se pasovi belega umetnega kamna in rdečkaste klinker opeke, ki obtekajo celotno stavbo, med njimi so okenski pasovi. Stavbni korpus se odpira še v pritličju, kjer betonski stebri podpirajo stavbni kubus in hkrati tvorijo stebriščni hodnik oz. reinterpretacijo arkadnega hodnika. Prvotno je imela stavba ravno streho, ko pa je začela zamakati, so leta 1938 zgradili nadstrešek, ki s podpornimi stebriči, ki so v formi enaki stebrom v pritličju, učinkuje lahkotno. Zgradba se nekoliko dviga nad okoliškimi zgradbami, kar ni edini primer med Černigojevimi stavbami, umeščenimi v staro mestno jedro, v čemer je opaziti odsotnost čuta za skladno vključevanje novogradenj v obstoječe arhitekturno tkivo starega mestnega jedra in samozavestno zazrtost v vlogo arhitekture kot znanilke moderne dobe. Stavba je bila sprva namenjena različnim vsebinam, in sicer trgovini v pritličju, hranilnici v prvem nadstropju in stanovanjem v vrhnjem delu. Notranjščina je bila opremljena z dragimi materiali in najsodobnejšo opremo, na strehi so bile cvetlične grede in prhe. Pozneje je bila celotna stavba namenjena potrebam banke, velika večina notranjega ambienta je bila uničena. Hutterjev blok zavzema celoten kare na območju Gradišča, sestavljajo ga štirje večnadstropni trakti z notranjim dvoriščem, pri čemer gre za stavbni tip, znan v srednjeevropski arhitekturi 19. st. Severni in južni trakt sta za nadstropje višja od ostalih dveh, tadva pa sta nekoliko širša. Fasada je ostala nedokončana, saj bi morala biti obložena s svetlimi ploščami travertina (le-tega so leta 1953 porabili za fasado nove direkcije pošte v Ljubljani). Med predvojnimi objekti velja omeniti še Mestno in meščansko šolo (1934-1936, današnjo OŠ Franceta Prešerna), ki je ob izgradnji veljala za najnaprednejšo šolsko stavbo na Slovenskem. S tlorisom v obliki črke A naj bi se poklonili spominu kralja Aleksandra I. Karađorđevića. Predvojno obdobje je tudi čas nastanka regulacijskih načrtov celotnega Maribora in posameznih mestnih predelov, ki niso doživeli izvedbe, predstavljajo pa izhodišče za povojni urbanistični razvoj mesta. Med letoma 1935-1938 je delal na I. fazi regulacijskega načrta, ki je zajel celoten Maribor. Predvidel je pozidavo na že zazidanih ter prometno in komunalno urejenih površinah, medtem ko bi ostale pozidali šele potem, ko bi bili izdelani urbanistični načrti, zemljišča pa komunalno urejena. Ker je velik del površin na mestnem obrobju uvrstil v zaščiten pas s popolno prepovedjo gradnje, ni dobil podpore za realizacijo. Njegovo delo je nato prevzel Marjan Mušič, ki je na podlagi Černigojevega načrta izdelal svojega, vendar tudi ta ni bil realiziran. Čeprav nista bila izvedena, sta Černigojev in Mušičev načrt predstavljala izhodišče za povojni urbanistični razvoj mesta. V načrtu za ureditev Glavnega trga (1935) je bil glavni poudarek v pomiku prometa na rob trga in uravnoteženje praznine, ki je nastala po rušenju stavb na tržnem robu. Trg bi bil urejen z dvema otokoma, zahodnim tržnim v starem delu trga in vzhodnim tranzitnim v novem delu trga, kjer bi se skoncentrirala promet in tok pešcev. Od Vetrinjske do Stolne ulice bi speljal pločnik. Padajoči teren bi rešil s terasami in stopnicami, kužno znamenje bi prestavil na zahodni del in v njegovi osi na vzhodni strani postavil vodnjak. Na vzhodnem otoku bi v osi s kužnim znamenjem in vodnjakom zgradil umetniški paviljon s figuralnim spomenikom pred njim, na južni strani ob mostu pa bi postavil novo stavbo, ki bi zaokrožila trg. Od trga bi proti Pristanu speljal široko stopnišče s sprehajališčem, ki bi se razprostiralo od železniškega mostu do Mariborskega otoka. Z načrtom za ureditev Trga svobode (1938) je leta 1939 zmagal na natečaju za spomenik kralju Aleksandru. Predlagal je delitev trga na dva dela: severni del ob grajski bastiji bi ločil s stopnicami in ograjo, tja umestil fontano in na severnem robu zasadil topole, južni del bi navezal na promenado Aleksandrove ceste in vanj postavil Aleksandrov konjeniški spomenik na desetmetrskem dvostebrnem podstavku. V organizaciji prostora in detajlih je opazen Plečnikov vpliv. Med 2. svetovno vojno je v okviru projektantskega podjetja v Gradcu, kamor ga je dodelila okupacijska borza dela, skupaj z bratom Milanom Černigojem naredil načrte za tovarno letalskih motorjev v Mariboru, ki so jo po vojni namenili za tovarno avtomobilov TAM. Pozimi 1944-1945 je bil zaprt v gestapovskem zaporu, iz katerega je spomladi pobegnil in se priključil Šercerjevi brigadi na Pohorju, kjer je bil pomočnik šefa propagandne brigade. V povojnem obdobju je bil eden od ključnih mariborskih arhitektov, ki je sodeloval pri obnovi mesta. V okviru projekta Maribor je naredil načrte za industrijsko, stanovanjsko in šolsko arhitekturo, ki se uvrščajo v smer podaljšanega funkcionalizma. Med obsežnejšimi projekti so bili načrti za TAM, poleg industrijskih objektov tudi stanovanjski, kot je npr. stanovanjski blok TAM na Glavnem trgu (1952-1955), kjer v fasadi nekoliko odmeva pročelje hranilnice (klinker opeka), sicer pa je uporabil členitev pročelja na pravokotna polja z izstopajočimi svetlimi okviri. V povojnem obdobju se je poleg arhitekturnim projektom posvečal tudi spomeniškim s tematiko NOB. Spomenik talcem v Mariboru (1952) je urejen na zunanji strani obzidja mariborskih zaporov, kjer je bilo med vojno zaprtih in usmrčenih veliko ljudi. Na napisnih ploščah so navedena imena talcev, žare s pepelom pokojnih pa so postavljene v zidne niše, zid prerašča zelenje. Celota je nedokončana, saj je nameravala arhitekt dodati še vodnjak, ki bi vnašal simboliko upanja v vsebino, polno smrti. Spomenik talcem na Ledini 3. aprila (1955) je postavljen na obrobju Maribora pod Pohorjem, na mestu, kjer so streljali talce. Zasnovan je kot obelisk z napisi in pleteninastim ornamentom na vrhu, ki nima začetka ne konca, kar bi utegnilo aludirati na večnost. Subtilno je umeščen v naravno okolje kot diskreten pomnik vojne preteklosti. Černigoj je deloval tudi kot arhitekt konservator. Med konservatorskimi nalogami so bile ureditev vhodne lope in obnova zunanjščine Frančiškove kapele na ptujskogorski cerkvi, obnova mariborske stolnice, pri kateri je sodeloval z Bogom Teplyjem in Jožetom Požaukom, in sicer so v notranjščini ohranili naravno barvo kamnoseških detajlov in stene svetlo tonirali, na zunanjščini pa odstranili neogotske elemente, ki so zakrivali vpogled v stavbni razvoj skozi zgodovino, ter ureditev rimske nekropole v Šempetru, za katero je izdelal več variant, s končno rešitvijo pa ni bil zadovoljen. Za svoje delo je bil nagrajen z redom zasluge za narod s srebrnimi žarki.

Nagrade, priznanja, odlikovanja:

(izbor)

• 1980, srebrna plaketa Univerze v Mariboru
• Častni član Jugoslovanske zveze arhitektov
• Red zasluge za narod s srebrnimi žarki

Andreja Rakovec

(17. 3. 2016)