Jože Plečnik

Jože Plečnik je vodilni slovenski arhitekt 20. st., ki je s svojimi deli zaznamoval Slovenijo, Dunaj in Prago. Na eni strani je zarisoval avantgardne smernice moderne arhitekture, na drugi pa je z odklonom od tedanjih prevladujočih trendov in stremljenju po ustvarjanju brezčasne arhitekture izoblikoval prepoznaven slog, ki ga uvršča med vidna imena zahodne arhitekture 20. st. Pomembne so tudi urbanistične rešitve oz. posegi v prostor, s katerimi je skušal naglasiti vidne in skrite potenciale prostora in ga povzdigniti na simbolni ravni. Svoje delo je pojmoval kot življenjsko poslanstvo, v arhitekturi je iskal korenine naroda, oblikoval nacionalni slog, v izčiščeni simboliki je ustvaril sintezo etičnih načel in kulturno-zgodovinskih vrednot. Poleg arhitekture in urbanizma se je posvečal tudi oblikovanju pohištva oz. notranje opreme, sakralnega posodja, liturgičnih predmetov, knjižni opremi in risbi. Če je zgodnje obdobje zaznamovala secesija in sledenje Wagnerjevim nazorom, pa je sčasoma izoblikoval lasten slog, temelječ na predelavi klasičnih form in povezavi tradicije in modernizma, kar ga je postavilo v osamljeno, a hkrati izjemno pozicijo med sočasnimi funkcionalizmu zapisanimi arhitekturnimi trendi. Pomembne zasluge ima tudi na področju sakralne umetnosti, saj je s prostorskimi rešitvami, ki so temeljile na čutu za povezovanje med kristjani in osebno doživeto izkušnjo liturgije, v osrčju katere je Kristusova žrtev, ter z oblikovanjem opreme in liturgičnega posodja prenovil cerkveno umetnost za moderni čas. Njegov arhitekturni opus zaznamujejo skupne točke: zapisan je bil v prvi vrsti kamnu kot trdnemu, brezčasnemu materialu, skozi katerega je uresničeval načelo monumentalnosti, resnosti in slovesne vzvišenosti, na simbolni ravni pa je v njem videl trdnost načel in vrednot ter vez z duhovnim izročilom preteklosti; nato lesu, materialu, ki mu je bil slovenski prostor tradicionalno zapisan stoletja in ki je Plečnika spremljal že od mladih let in je do potankosti poznal njegove lastnosti; uporaba stebra, piramide, obeliska kot klasičnih arhitekturnih elementov, ki v sebi nosijo sporočilo trajnosti oz. večnosti; kompozicijska izčiščenost, mestoma prava askeza form, s katero je dosegel vtis monumentalnosti in večnosti; poglobljena vsebinska obravnava zastavljene naloge, ki se izrazi v simbolni sintezi; kontrastno združevanje oblik in materialov; pojmovanje arhitekture kot enovitega korpusa, kjer je enaka mera pozornosti namenjena tako monumentalni celoti kot detajlom; ločena obravnava fasade in notranjščine. Zgodnje obdobje je zaznamoval uk v očetovi mizarski delavnici, vzporedno je obiskoval oddelek za gradbeništvo na Obrtno-nadaljevalni šoli v Ljubljani. Pri Ferdu Veselu se je nekaj časa učil risanja. Na obrtni šoli v Gradcu se je šolal na oddelku stavbnega mizarstva in se prvič srečal z arhitekturo pri profesorju Leopoldu Theyerju, ki ga je vključil v risanje načrtov za novo graško obvoznico. Zatem se je kot risar pohištva zaposlil v uglednem podjetju za notranjo opremo na Dunaju. 1893 se je želel vpisati na Umetnoobrtno šolo pri cesarsko-kraljevem Avstrijskem muzeju za umetnost in obrt na Dunaju, vendar ni uspel. Ob ogledu razstave načrtov Otta Wagnerja v Künstlerhausu na Dunaju je sklenil, da prične s študijem arhitekture pri Wagnerju. Wagner ga je kljub pomanjkljivi izobrazbi, videč, da je talentiran, sprejel, in sicer s kompromisom, da je Plečnik najprej eno leto delal v njegovem ateljeju in šele nato vpisal študij na dunajski likovni akademiji. V Wagnerjevi šoli se je seznanil s teorijo Gottfrieda Semperja - Wagner se je veliko posvečal vprašanju fasadnih oblog oz. oblačenju konstrukcije in povezanosti materiala in oblike -, ki jo je pozneje uresničeval v svojih delih. Plečnik je bil vključen v projekt gradnje dunajske podzemne železnice, v okviru katerega je sodeloval pri načrtovanju postajnih objektov in se seznanil z železom in novimi materiali. Že med študijem se je predstavil javnosti, in sicer prvič leta 1897 na natečaju za Gutenbergov spomenik na Dunaju, na katerem sta s kiparjem Othmarjem Schimkowitzem zmagala, vendar je ostal na ravni makete, in na jubilejni razstavi v dunajski Rotundi, kjer je poskrbel za dekoracijo. Za diplomsko delo na temo arhitekturno-urbanistične ureditve letovišča Scheveningen na Nizozemskem leta 1898 je prejel Rimsko štipendijo, s katero se je med 1898-1899 podal na študijsko potovanje po Italiji in Franciji, ki je bilo pomembno za nadaljnji Plečnikov razvoj. Na potovanju so ga pritegnile antična, starokrščanska, renesančna, manieristična in baročna umetnost oz. klasične oblike, ki so v polnosti zaživele v poznejšem arhitektovem opusu. Kljub poskusu, da bi sodeloval z Wagnerjevim sinom Ottom, se je zaradi razlik v njunem naziranju namena arhitekture Plečnik podal na pot samostojnega arhitekta in delal za ozek krog naročnikov. Kot član Secesije je postavil več njenih razstav, leta 1905 je organiziral razstavo sakralne umetnosti menihov iz nemškega Beurona, ki je zbudila veliko zanimanja. Secesijo je protestno zapustil, ko se je začel krepiti nemški vpliv. Vrhunec njegovega dunajskega obdobja predstavlja Zacherlova hiša (1903-1905), kjer je smelo napovedal odmik od Wagnerja z uporabo enotnega stavbnega plašča v temni barvni skali, opuščanjem fasadne dekoracije in z vključitvijo plastike. Novost predstavlja mezanin kot prehod med pritličjem in nadstropjem, kar so povzeli številni dunajski arhitekti, tehnološko pa izstopa izdelava pročelja, saj so granitne plošče vstavljene v granitne paličaste profile in dodatno pritrjene na opečno steno s kovinskimi sidri, kar je značilno za poznejše obešene fasade. Zacherlova hiša velja za enega najnaprednejših dosežkov moderne avstrijske arhitekture. Še večji odmik od učitelja je opazen v Plečnikovi sakralni arhitekturi. Razvijal je sodoben sakralni prostor, primeren za modernega kristjana in v novih arhitekturnih rešitvah poudarjal povezanost krščanske skupnosti že desetletja pred II. vatikanskim koncilom. Z vprašanjem modernizacije cerkvenega prostora se je ukvarjal že na študijskem potovanju po Italiji in ga razvijal v naslednjem desetletju. Cerkev sv. Duha na Ottakringu (1908-1913), ki jo je bil zaradi pocenitve gradnje primoran zgraditi iz železobetona in je ena prvih železobetonskih monumentalnih sakralnih stavb v Evropi, mu je približala nove estetske in kompozicijske možnosti tega gradbenega materiala. Za tempeljsko fasado se v notranjosti odpira izčiščen, v sebi sklenjen prostor brez stebrov, izhodišče katerega je starokrščanska bazilika. V kripti pride do izraza železobetonska konstrukcija, ki s formalnimi značilnostmi naznanja kubizem v češki arhitekturi. 1911 se je odzval vabilu sošolca z akademije Jana Kotĕre in sprejel mesto profesorja na umetnoobrtni šoli v Pragi. Čeprav bi moral postati Wagnerjev naslednik na dunajski likovni akademiji, za kar ga je akademski kolegij med leti 1912-1913 trikrat zapored izvolil, je avstrijsko prosvetno ministrstvo izvolitve zavrnilo. Odhodu z Dunaja sta botrovala negativna kritika prestolonaslednika Franca Ferdinanda o cerkvi na Ottakringu in naraščajoča nestrpnost do Slovanov in Judov. V času svoje profesure v Pragi se je posvečal proučevanju ljudske umetnosti, kar je krepilo narodno zavest njegovih študentov. Svojo metodo poučevanja, ki je temeljila na poznavanju klasične arhitekture na eni in zahtev sodobne arhitekture na drugi strani, je pozneje prenesel tudi na ljubljanske študente, ko je leta 1921 na povabilo Ivana Vurnika začel predavati na novoustanovljeni Tehniški fakulteti. Leta 1920 ga je češkoslovaški predsednik Tomáš G. Masaryk imenoval za arhitekta praškega gradu, s čimer se je zapisal kot soustvarjalec reprezentativne podobe mlade države. Naloga je obsegala ureditev dvorišč in vrtov ter predsedniške rezidence na praškem gradu, pri čemer naj bi arhitekt sledil načelom demokratično urejene države in ustvaril simbole novonastale države. Plečnik se je osredotočil na monumentalnost, oblikovno izčiščenost in vzvišeno namembnost prostora, za oblikovni vir mu je služila grško-rimska antika kot zibelka zahodne demokracije, pri čemer je posegal po stavbnih elementih iz antične arhitekture, kot so obelisk, piramida, steber, vključil je tudi vaze in monolitne skodele. Samozavest naroda je naglaševal s poudarjanjem zgodovinsko pomembnih delov gradu in vsebino, vezano na zgodovino in kulturno izročilo ter uporabo avtohtonih materialov. Pri urejanju eksteriera je med seboj povezal posamezna grajska dvorišča in vrtove, z odstranitvijo posameznih delov obzidja pa je odprl pogled na mesto. Kljub temu da ni uspel realizirati vseh svojih zamisli in je moral mestoma pristati na tehnične kompromise, je Plečnik z ureditvijo vrtov in dvorišč prispeval enega najkvalitetnejših primerov evropske vrtne arhitekture v času med obema vojnama. S cerkvijo sv. Srca Jezusovega v praškem predmestju Vinohrady (1921-1932) je nadalje razvijal idejo o novi sakralni arhitekturi. Dvoransko zasnovana notranjščina brez stebrov ustvarja poenoten cerkveni prostor, zunanjščina, odeta v svetlo-temni plašč, ki spominja na platneno tkanino in hermelinski plašč, pa budi Semperjev nauk o oblačenju stavbne konstrukcije. Poseben poudarek daje stavbi zvonik, ki zavzema širino stavbe in se odpira z velikima okroglima oknoma. V njegovi notranjščini je Plečnik speljal klančino po vsej višini in z njo ustvaril redek primer funkcionalizma v svojem opusu. Plečnikov ljubljanski opus je začel nastajati vzporedno s preurejanjem na praškem gradu, zato je opaznih več sorodnih potez. Prvo večje Plečnikovo delo v Ljubljani je cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški (1924-1931), za katero je predelal prvotni načrt za praško cerkev. Tempeljsko pročelje nadgrajuje zvonik s stebrnima nadstropjema in balustrado, pri čemer je opazen naslon na Bramantejev Tempietto v Rimu. V notranjščini je oltar kot središče liturgičnega dogajanja izpostavljen tako, da je pomaknjen proti sredini prostora v neposredno bližino vernikov, kar po mnenju škofije ni bilo v skladu s krščansko tradicijo, zato se je gradnja za nekaj časa ustavila, a s podporo Franceta Steleta in frančiškanov se je projekt nadaljeval. Cerkev odlikuje tudi domiselno izdelana oprema. Cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini (1925-1956) predstavlja primer združitve obstoječe cerkvene stavbe z novo ter izvirnega reševanja tlorisa in razporeditve stavbnih mas. Notranjščino je arhitekt okrasil z lončarskimi izdelki domačinov, v čemer odmeva okraševanje antičnih stavb s terakoto. Opremo je Plečnik izdelal v 1950-ih. Med sakralnimi stavbami izstopa cerkev sv. Mihaela v Črni vasi na Barju (1925-1939), pri kateri je zaradi skromnih sredstev in močvirnatega terena poiskal vrsto izvirnih rešitev v gradnji in opremi, od preorientiranja cerkvene ladje, redukcije zvonika na prevotljeno steno z zvončnico do uporabe betonskih kanalizacijskih cevi in lesa za stebre. Med profanimi stavbami v Ljubljani velja omeniti adaptacijo in ureditev Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (1925-1927), ki jo je Plečnik kot eno pomembnejših stavb slovenskega gospodarstva izpostavil s kakovostnimi materiali in visoko ravnjo slovenske obrti, kar monumentalni celoti pridaja slovesen vtis. Vprašanje vogalne stavbe, s katerim se je srečal že pri Zacherlovi hiši, je reševal na primerih Ljudske posojilnice v Celju (1927-1930) in Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani (1928-1930). Pri slednji je uporabil dvojni fasadni plašč z izrazito plastično zasnovo, ki jo je v vrhnjih nadstropjih dosegel s stebri in pod napuščem z atlanti, kar srečamo tudi pri Zacherlovi hiši, obenem pa stavba napoveduje fasado Narodne in univerzitetne knjižnice. Narodna in univerzitetna knjižnica (1930-1941) je grajena po principu renesančne palače. Prvi načrt iz leta 1930, ki je izzval protinačrt Ivana Vurnika, je Plečnik korenito spremenil. Fasada sledi Semperjevemu načelu oblačenja konstrukcije, plastično razgibanost, ki jo ustvarja tekstura opeke in kamna, dopolnjujejo pomolna okna, venčni zidec kot ogrlica zaključuje masivni kubus. Dinamična stena se odpira z velikima oknoma čitalnice, skozi katera lije svetloba v osrednji prostor knjižnice in na stopnišče iz temnega kamna, ki pridobi na simboliki prehoda iz »mraka neznanja v svetlobo učenosti« oz. »božjega razsvetljenja«. Notranjo opremo je oblikoval na domiseln način, npr. za ograje v čitalnici je uporabil plinske cevi. Poslovilni kompleks Žale oz. Vrt vseh svetih (1937-1940) je zadnje veliko Plečnikovo delo v Ljubljani. Slovesnost prehoda med svetom živih in mrtvih je naglasil v monumentalnih propilejah, za katerimi se prosto razprostirajo poslovilne kapele. Le-te so raznolike v zasnovi, pri čemer je izhajal iz etruščanske in antične umetnosti, bizantinske arhitekture, klasicizma in sodobne arhitekture ter z njihovo raznolikostjo simbolno naglasil enkratnost slehernega posameznika in mu odkazal spoštljivo mesto slovesa od tuzemskega življenja. Z belo barvo in zelenjem pa je naglasil upanje in prostor spremenil v vrt slovesa. Za Žale je izdelal tudi vrsto nagrobnikov, med njimi tudi svojega. Z vrsto posegov v ljubljanski mestni prostor v obdobju med obema vojnama je Ljubljani dal pečat mediteranskega mesta, ki se naslanja na tradicijo italijanskega baroka, njene korenine pa segajo v rimsko antiko oz. etruščansko umetnost, saj naj bi bili po Plečnikovem mnenju Slovenci potomci Etruščanov. Antične arhitekturne forme so Plečniku služile kot izraz nacionalnega sloga, iskanje in oblikovanje katerega je bila ena vodilnih tem arhitekture med obema vojnama. Plečnik si je pri urejanju Ljubljane za vzor vzel antično grško prostorsko zasnovo in v svoji viziji mlado prestolnico pojmoval kot nove Atene z grajskim gričem kot akropolo, Orlovskim stadionom kot simbiozo telovadišča in gledališča, Tržnicami kot stoo itd. Njegovi urbanistični načrti, ki jih je deloma razvijal skupaj s študenti, so se osredotočili na mestno središče, pri čemer je marsikateri poseg nastal na podlagi njegovih sprehodov po mestu oz. iz perspektive pešca. Z urejanjem posameznih mestnih predelov, ki jih je postopoma povezal med seboj, se je izoblikovala Plečnikova Ljubljana. Uredil je kopensko in vodno os med Trnovim in središčem mesta: kopenska je zajela prostor pred cerkvijo sv. Janeza Krstnika v Trnovem, Emonsko cesto, vogal Križank, Trg francoske revolucije in Vegovo ulico z alejo velikanov mimo današnje Narodne in univerzitetne knjižnice in Glasbene matice vse do Kongresnega trga in parka Zvezda; ureditev vodne osi je zajela nabrežja Ljubljanice, od Špice na Prulah, prek Čevljarskega mostu in Gerberjevega stopnišča do Zapornice na Poljanah s ključnim poudarkom v Tromostovju. Dopolnjuje jo horizontalni niz Tržnic z vrsto klasičnih arhitekturnih elementov, ki se vijejo ob Ljubljanici med Tromostovjem in Zmajskim mostom. Med prečne osi mestne mreže, ki jih je urejal, sodijo nabrežje Gradaščice, Cojzova cesta do Šentjakobskega trga in cerkve sv. Florijana ter os park Tivoli-Tromostovje-grad. Še posebej odločno se je Plečnik zavzemal za ohranitev obzidja rimske Emone, ki ga je preuredil z vključitvijo elementov rimske arhitekture in arheoloških ostankov. Čeprav vsi načrti niso bili izvedeni - najmanj posegov je izvedel na gradu, kamor je nameraval postaviti parlament, preuredil pa je le grajske utrdbe (šance), neizveden je ostal tudi urbanistični načrt za Bežigrad -, predstavlja Plečnikova Ljubljana zaokroženo celoto in mestu daje značilno prepoznavnost. Pri nastajanju Plečnikove Ljubljane je arhitekt sodeloval z gradbenim inženirjem Matkom Prelovškom in konservatorjem Francetom Steletom, večkrat tudi s kiparjem Lojzetom Dolinarjem. Poleg urbanističnega načrta za Ljubljano je izdelal tudi urbanistični načrt za Kostanjevico na Krki (1945), ki ni bil izveden. Po 2. svetovni vojni je sodeloval pri urejanju okolice mariborske stolnice, vendar njegovih predlogov niso upoštevali v celoti. V obdobju med obema vojnama je naredil več načrtov za sakralne stavbe v drugih delih Kraljevine Jugoslavije, ki pa večinoma niso bili realizirani z izjemo cerkve sv. Antona Padovanskega v Beogradu (1929-1932) in kripte cerkve Matere Božje Lurške v Zagrebu (1934-1937). V 1930-ih je prejel več naročil za sakralne stavbe: v Mariboru je jezuitom leta 1932 uredil kapelo in prizidek za duhovne vaje, je tudi avtor njihovega skupnega groba na pokopališču na Pobrežju, v Šiški je preuredil cerkev sv. Jerneja (1933-1938) in pozidal cerkev sv. Antona Puščavnika (danes bl. Antona Martina Slomška) v Zgornji Rečici pri Laškem (1935-1939). Dobival je tudi naročila, povezana z dinastijo Karađorđević: naredil je skico in načrt postavitve spomenika kralju Petru I. (1930), ki ga je umestil pred ljubljanski magistrat, za kralja Aleksandra I. je postavil lovsko kočo v Kamniški Bistrici (1932-1933) in naredil načrt za ureditev Kongresnega trga z njegovim spomenikom (1937). Vojni čas je prekinil z gradbenimi projekti v Ljubljani, Tehniška fakulteta se je čez čas zaprla. Plečnik je v tem obdobju izdelal drugi urbanistični načrt Ljubljane, ki pa ni bil izveden. Po vojni so ga izključili iz urbanističnega načrtovanja mesta, na fakulteti pa so primat prevzeli mlajši kolegi. Leta 1947 so mu naročili študijo za novi slovenski parlament, ki ga odlikuje drzna stožčasta zasnova in je znan tudi pod imenom Katedrala svobode, vendar ni bil izveden. Med večjimi povojnimi deli v Ljubljani je bila tako le prenova Križank (1952-1956), ki so jih na Plečnikovo zamisel iz opuščenega samostana spremenili v letno gledališče. Naročila so v večjem številu prihajala iz drugih koncev Slovenije, npr. iz Kranja, kjer je uredil Roženvenski klanec (1954) in fasado Prešernovega gledališča (1949-1953), prenova cerkve sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah (1946-1957) pa mu je prinesla vrsto naročil za krstilnice in kapele ter cerkveno opremo. Te sakralne prostore zaznamuje rustikalna stena s snetim ometom, ki s poudarjenimi stiki med kamni različnih barv in oblik spominja na praške zglede Križeve kapele in kapele na Karlsteinu, uporaba lesa pa opozarja na bogastvo slovenskih gozdov in tradicijo obdelave lesa. V detajlih je naglaševal kristološko in vstajenjsko simboliko. Med arhitekturnimi nalogami povojne dobe so bili tudi spomeniki NOB, v katerih je Plečnik zavračal socrealistični tok in ostal zvest svojemu slogu. Zanje je prejel Prešernovo nagrado. Posebno poglavje njegovega opusa predstavlja sakralno posodje, kelihi, ciboriji, zakramentariji in monštrance, v katerem se je ustvarjalno razživel, vanj vpeljal moderne oblike in ustvaril enega od vrhuncev v oblikovanju cerkvenega posodja 20. st. v svetovnem merilu. Obsežen segment predstavlja tudi oblikovanje cerkvenih predmetov, kot so križi, svetilke, svečniki, lestenci, prapori, pastoral, kjer je uporabljal različne materiale, mestoma sestavljal v celoto uporabne predmete in konstrukcijske elemente ter starejša kiparska dela oz. fragmente. Plečnik se je ukvarjal tudi s knjižno opremo, npr. za Prešernov Sonetni venec (1926), Makalonco Frana Saleškega Finžgarja (1944). Leta 1941 je izšla knjiga Franceta Steleta in Antona Trstenjaka Architectura perennis z reprodukcijami Plečnikovih del. Obsežen je tudi njegov risarski opus. Začetki segajo že v njegovo mladost, leta 1897 je v reviji Dom in svet objavil risbe križev in nagrobnikov, ki so nastale že nekaj let prej. Risbe iz dunajskega obdobja, kamor sodijo tudi risbe s študijskega potovanja po Italiji, predstavljajo vrhunec tedanje risbe. Risbi se je precej posvečal tudi v času profesure v Pragi. V Plečnikovih risbah odmevajo različni umetnostni tokovi, od secesije, ekspresionizma, nadrealizma do funkcionalizma, zanje je značilna prosta interpretacija starejših in sočasnih arhitekturnih oblik. Objavljal jih je v revijah Der Architekt, Volné Smĕry, Das Interieur itd.

Po Plečniku se imenujejo najvišja slovenska priznanja na področju arhitekture, ki se podeljujejo od leta 1973 dalje. Plečnikova hiša je bila leta 1974 odprta kot muzej. Leta 1997 so po Plečniku poimenovali Uršulinsko gimnazijo v Ljubljani, ki jo je zgradil med 2. svetovno vojno. Leto 2007 je ministrstvo za kulturo v počastitev 50-letnice arhitektove smrti razglasilo za Plečnikovo leto in istega leta je bila podana pobuda za njegovo beatifikacijo.

 

Nagrade, priznanja, odlikovanja:

  • 1897, 1. nagrada na natečaju za Gutenbergov spomenik na Dunaju (skupaj s kiparjem  Othmarjem Schimkowitzem)
  • 1898, Rimska štipendija
  • 1904, zlata medalja za ureditev salona na svetovni razstavi v Saint Louisu
  • 1922, častni član Společnosti architektů
  • 1924, častni član Društva slušateljev visoke šole za arhitekturo v Pragi
  • 1925, član češke Masarykove akademije dela
  • 1925, častni član Umělecké Besedy
  • 1934, red Svetega Save II. stopnje
  • 1938, redni član v umetniškem razredu Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani
  • 1939, častni meščan Ljubljane
  • 1949, red Zasluge za narod I. stopnje
  • 1949, Prešernova nagrada
  • 1952, častni doktor Tehniške visoke šole v Ljubljani
  • 1952, častni doktor Tehniške visoke šole na Dunaju

 

Andreja Rakovec

Razstave

Samostojne razstave:

(izbor)

  • 1967: Dunaj (Wien), Avstrija, Österreichische Gesellschaft für Architektur, Jože Plečnik (prenos: Dunaj (Wien), Avstrija, c. sv. Duha in druga evropska mesta, Praga (Praha), Češka, društvo arhitektov)
  • 1968: Ljubljana, Narodna galerija, Plečnik. Fragmenti iz dediščine 1895-1957 (K)
  • 1982: Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Urbanistični načrti za Ljubljano Jožeta Plečnika (K)
  • 1983: Ljubljana, Plečnikova hiša, Jože Plečnik: keramični in mavčni modeli (K)
  • 1983: Oxford, Velika Britanija, Oxford Museum of Modern Art, Jože Plečnik 1872-1957: architecture and the city (K) (prenos: London, Velika Britanija, R. I. B. A.; 1986: Bilbao, Španija, Museo de las bellas artes)
  • 1986: Pariz (Paris), Francija, Centre Georges Pompidou, Arhitekt Jože Plečnik (1872-1957) (K) (prenos: Ljubljana, Gospodarsko razstavišče)
  • 1986: Ljubljana, Galerija Jakopič, 11. BIO. Plečnikovi stoli (Z) (prenos: Kamnik, ni podatka o razstavišču; Beograd, Srbija, Beograjski sejem)
  • 1987: Madrid, Španija, M.o.p.u. Arquitectura paseo de la Castellana, Arquitecto Jože Plečnik 1872-1957 (prenos: München, Nemčija, Villa Stuck, Jože Plečnik; Dunaj (Wien), Avstrija, Historisches Museum der Stadt Wien); 1988: Karlsruhe, Nemčija, Landeskreditbank Baden-Würtemberg; Milano, Italija, Palazzo della Permanente; Benetke (Venezia), Italija, Scuola Grande San Giovanni Evangelista; 1989: New York, ZDA, The Architectural League; Washington, ZDA, AIA American Institute of Architects)
  • 1988: Milano, Italija, Galleria Antonia Jannone - Disegni di architettura, Jože Plečnik. Risba kot znak in zamisel arhitekture (K) (prenos: Zagreb, Hrvaška, Galerija Kaptol)
  • 1989: Ljubljana, Kulturno-informacijski center Križanke, Vredni nevenljivega spomina. Navje (K)
  • 1990: Ljubljana, Galerija Jakopič, Monumentalni (nerealizirani) načrti za Ljubljano Jožeta Plečnika (K)
  • 1990: Maribor, Mladinsko razstavišče Avla (I. gimnazija Maribor), Jože Plečnik
  • 1991: Celje, c. sv. Danijela, Kelihi arhitekta Jožeta Plečnika (Z)
  • 1992: Ljubljana, Arhitekturni muzej, Jože Plečnik 1872-1957, stalna postavitev (K) (prenos 1994: Stockholm, Švedska, Arhitekturmuseet; Kopenhagen (København), Danska, Gammel Dok)
  • 1992: Ljubljana, Galerija Jakopič, Plečnikovi svečniki (Z)
  • 1992: Ljubljana, Narodna galerija, Antoni Gaudí in Jože Plečnik: vzporednice (K)
  • 1993: Novo mesto, frančiškanski samostan, Plečnikovi kelihi pri frančiškanih
  • 1994: Ljubljana, Arhitekturni muzej, Arhitekt Jože Plečnik (K)
  • 1995: Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Jože Plečnik. Dunajske risbe (K) (prenos: Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica; Dunaj (Wien), Avstrija, Slovenski kulturni center Korotan)
  • 1996: Oderzo, Italija, Galleria Alberto Martini - Palazzo Foscolo, Jože Plečnik - ljubljanski urbani prostor (K) (prenos 1997: Ljubljana, Arhitekturni muzej)
  • 1996: Ljubljana, Arhitekturni muzej, Plečnikovi kelihi (K)
  • 1996: Praga (Praha), Češka, praški grad, Jože Plečnik. Arhitektura za novo demokracijo (K, Z) (prenos 1998: Bruselj (Bruxelles), Belgija, Fundacija za arhitekturo, Jože Plečnik. Slovenski arhitekt v Pragi; 2000: Zagreb, Hrvaška, Muzej za umjetnost i obrt, Jože Plečnik - arhitektura za novo demokracijo; Hajfa (Heifa), Izrael, Narodni tehniški muzej)
  • 1997: Ljubljana, Ljubljanski grad, Jože Plečnik in Praški grad
  • 1997: Ljubljana, Narodna galerija, Zakladi zlata - zakladi duha. Plečnikovo sakralno posodje (K)
  • 1997: Ljubljana, Arhitekturni muzej, Dnevi evropske kulturne dediščine v Sloveniji: Izbrana Plečnikova dela s preloma stoletja (Z)
  • 1998: Ljubljana, Spomeniškovarstveni center, Prenova Plečnikovih vrat Narodne in univerzitetne knjižnice
  • 1999: London, Velika Britanija, Architectural association gallery, Jože Plečnik and the Making of the Capital
  • 2000: Zagreb, Hrvaška, Muzej za umjetnost i obrt, Jože Plečnik: projekti i realizacije u Hrvatskoj (K)
  • 2000: Dublin, Irska, Royal Institute of Irish Architects, Jože Plečnik and the Making of the Capital
  • 2000: Lizbona (Lisboa), Portugalska, Ordem dos Arquitectos, Arquitecto Jože Plečnik - un clássico moderno (prenos 2001: Budimpešta (Budapest), Madžarska, Országos Mũemlékvédelmi Hivatal)
  • 2002: Lendava, Galerija - muzej Lendava, Jože Plečnik (1872-1957) (prenos: Monošter (Szentgotthárd), Madžarska, Slovenski kulturni center hotela Lipa)
  • 2003: Bariloče (San Carlos de Bariloche), Argentina, Centro Civico, Arhitekt Jože Plečnik 1872-1957 (Z)
  • 2003: Gradec (Graz), Avstrija, Stadtmuseum Graz, Jože Plečnik in Ljubljana: arhitekt in njegovo mesto (K)
  • 2004: Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Jože Plečnik, Aleksander Dev, Hrvoje Brnčić. Načrti za stavbo univerzitetne biblioteke v Ljubljani (K)
  • 2005: Ljubljana, Arhitekturni muzej, Arhitekt Jože Plečnik, 1872-1957 (K)
  • 2005: Ljubljana, Arhitekturni muzej, 70 let Plečnikove promenade
  • 2006: Dunaj (Wien), Avstrija, Ringturm, Josef Plečnik: Architekt in Laibach, Wien und Prag (1872-1957) (prenos: Ptuj, Miheličeva galerija (Pokrajinski muzej Ptuj))
  • 2006: Krakov (Krakow), Poljska, Mednarodni kulturni center, Jože Plečnik - arhitekt in vizionar
  • 2007: Ljubljana, Narodna galerija, Jože Plečnik (1872-1957): arhitekt v Ljubljani, Pragi in na Dunaju (Z) (prenos: Nova Gorica, Knjižnica Franceta Bevka; Maribor, Pokrajinski muzej Maribor; Murska Sobota, Pokrajinski muzej, Murska Sobota)
  • 2007: Škofja Loka, Loški muzej, Plečnik na Loškem (K, Z)
  • 2007: Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Da ne pride v pogin in pozabljenje: Plečnikova vizija Ljubljane - slovenskih Aten. Arhitektov dar knjižnici (K)
  • 2007: Ljubljana, Magistrat, Plečnikove Žale - Vrt vseh svetih
  • 2008: Vrba, Prešernova rojstna hiša (Gorenjski muzej Kranj), Osnutki arhitekta Jožeta Plečnika za Prešernov mavzolej v Vrbi
  • 2008: Belo Horizonte, Brazilija, CREA-MG - Conselho Regional de Engenharia e Agronomia de Minas Gerais, Jože Plečnik (1872-1957): arhitekt v Ljubljani, Pragi in na Dunaju (prenos: Săo Joăo del Rei, Brazilija, ni podatka o razstavišču; Porto Alegre, Brazilija, ni podatka o razstavišču; Uruguaiana, Brazilija, Biblioteca Pública Municipal; Tokio (Tokyo), Japonska, Univerza za lepe umetnosti (Tokyo Geijutsu Daigaku); 2009: Brasilia, Brazilija, Narodni muzej; 2010: Skopje, Makedonija, Muzej na sovremenata umetnost)
  • 2008: Bruselj (Bruxelles), Belgija, Musées royaux des Beaux-Arts de Belgique, Plečnik project (K)
  • 2009: Pariz (Paris), Francija, Galerie Pont Neuf, Žale de Plečnik - Le Jardin de Tous les Saints (K) (prenos 2010: Toulouse, École d'Architecture de Toulouse; 2012: Saint-Étienne, Francija, École Nationale Supérieure d'Architecture de Saint-Étienne)
  • 2009: Ljubljana, Arhitekturni muzej, 80 let spomenika Napoleonu in Iliriji Jožeta Plečnika (K)
  • 2011: Ljubljana, Finžgarjeva galerija, Plečnikove krstilnice. Ob 140-letnici rojstva arhitekta (K)
  • 2011: Praga (Praha), Češka, Atrium na Žižkovĕ, Josip Plečnik, mistr sakrálni architektury (K)
  • 2012: Olomouc, Češka, Arcidiecezni muzeum, Josip Plečnik. Kostely

Skupinske razstave:

(izbor)

  • 1925: Pariz (Paris), Francija, Grand Palais, Exposition internationales des arts decoratifs et industriels (K)
  • 1935: Ljubljana, uršulinski samostan, Razstava sodobne cerkvene umetnosti
  • 1953: Ljubljana, Moderna galerija, Razstava dekorativne umetnosti
  • 1955: Ljubljana, Jakopičev paviljon, Razstava dekorativne umetnosti. 2. razstava Društva likovnih umetnikov uporabne umetnosti
  • 1967: Ljubljana, Moderna galerija, Prešernove nagrade za likovno umetnost '47-'67 (K) (prenos: Maribor, Razstavni salon Rotovž)
  • 1975: Ljubljana, Plečnikova hiša, Spomeniki NOB Jožeta Plečnika in njegove šole (K)
  • 1979: Ljubljana, Galerija Jakopič, Slovenska likovna umetnost 1945-1978 (K)
  • 1980: Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Maleševa zbirka grafik in risb slovenskih, jugoslovanskih in tujih avtorjev (K)
  • 1981: Ljubljana, Moderna galerija, Umetniki in spremljevalci (K)
  • 1985: Subotica, Srbija, Galerija likovnog susreta, Grafička kultura - oblikovanje knjige v Jugoslaviji (K)
  • 1991: Ljubljana, Galerija Jakopič, Ognjišče akademikov arhitektov: Plečnikova šola (K)
  • 1992: Benetke (Venezia), Italija, ni podatka o razstavišču, Arhitektura in sakralni prostor v modernizmu (K)
  • 1994: Toronto, Kanada, ni podatka o razstavišču, Sodobna slovenska arhitektura
  • 1994: Bern, Švica, Alpski muzej, Alpska dežela Slovenija
  • 1995: Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor, Jože Plečnik in njegovi mariborski učenci
  • 1995: Ljubljana, Cankarjev dom, Slovenija in Dunaj (K) (prenos: Dunaj (Wien), Avstrija, Österreichische Akademie der Wissenschaften; Maribor, Univerzitetna knjižnica Maribor)
  • 1996: Ljubljana, Arhitekturni muzej, Plečnikova šola v Ljubljani (K)
  • 1997: Gradec (Graz), Avstrija, grad Eggenberg, In the midsummer of art 1890-1925 (Z)
  • 1999: Ljubljana, Kulturno-informacijski center Križanke, Ars sacra (K)
  • 1999: Ljubljana, Narodna galerija, Zakladi slovenskih cerkva. Zlatarska umetnost in obrt (K)
  • 1999: Ljubljana, Galerija Jakopič, Mestno pohištvo Ljubljana 1800-2000
  • 2000: Praga (Praha), Češka, Obecni dom, Rojstvo metropole. Moderna arhitektura v srednji Evropi 1890-1937 (K) (prenos: Montreal, Kanada, Centre Canadien d' Architecture; 2001: Los Angeles, ZDA, Getty centre; Dunaj (Wien), Avstrija, Bank Austria Kunstforum)
  • 2001: Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja (K, Z)
  • 2002: Ljubljana, Galerija Kresija, Razstava razglednic slovenskih arhitektov in slikarjev
  • 2002: Grožnjan, Hrvaška, Galerija B73, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja. Oporne točke
  • 2002: Maribor, Umetnostna galerija Maribor, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja
  • 2002: Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Tam za hribi je tako kot tukaj - evropska poglavja slovenske zgodovine v 20. stoletju (K) (prenos 2003: Celje, Muzej novejše zgodovine; Atene (Athina), Grčija, Technopolis)
  • 2004: Berlin, Nemčija, Akademie der Künste, Gradbišče Slovenija (K) (prenos 2005: München, Nemčija, Fachhochschule)
  • 2004: Ljubljana, Slovenski etnografski muzej, Evropski etnografski muzeji v SEM & Spogledi: med oblikovanjem in slovensko ljudsko kulturo (K)
  • 2005: Ljubljana, Cankarjev dom, Oris ideja. Mednarodna razstava arhitekturnih risb (prenos: Beograd, Srbija, Muzej savremene umetnosti)
  • 2005: Reka (Rijeka), Hrvaška, Muzej moderne i suvremene umjetnosti, Slovenska arhitektura 20. stoljeća (prenos: Zagreb, Hrvaška, Hrvatski muzej arhitekture)
  • 2006: Ljubljana, Narodni muzej, Nova umetnost - vizije in resničnost. Art nouveau in progress (K)
  • 2006: Ljubljana, Narodna galerija, Gradbišče Slovenija (K)
  • 2007: Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana, Ikone mesta (K)
  • 2007: Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana, Obrazi Ljubljane. Nova stalna razstava Mestnega muzeja Ljubljana (K)
  • 2007: Kamnik, Galerija Miha Maleš (Medobčinski muzej Kamnik), Iz zbirke Mihe Maleša: domači umetniki (K)
  • 2007: Beograd, Srbija, Galerija Srpske akademije nauka i umetnosti, Slovenačka arhitektura dvadesetog veka (K)
  • 2008: Dunaj (Wien), Avstrija, Wiener städtische Versicherung AG, Arhitektura v Sloveniji. Mojstri in arhitekturna scena (K, Z)
  • 2008: Ljubljana, Narodna galerija, Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920 (K, Z)
  • 2008: Basel, Švica, Schweizerisches Architekturmuseum, Balkanology. New Architecture and Urban Phenomena in South Eastern Europe (K)
  • 2008: Ljubljana, Narodni muzej - Metelkova, Študijska zbirka uporabne umetnosti
  • 2009: Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, Otokar, Plečnik in Žogica Marogica: stiki med Čehi in Slovenci od srednjega veka do danes (K)
  • 2009: Ljubljana, Cankarjev dom, Od zabrisa do prenove identitete. Slovenci v Bosni in Hercegovini 1530-2009
  • 2009: Ljubljana, Slovenijales trgovina, Mesec oblikovanja. Utrip lesa
  • 2009: Dunaj (Wien), Avstrija, Architekturzentrum, Balkanology. Neue Architektur und urbane Phänomene in Südosteuropa (K)
  • 2010: Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Prenovljene sobe stalne zbirke za obdobje 1918-1941
  • 2010: Šanghaj, Kitajska, ni podatka o razstavišču, World Expo 2010
  • 2010: Ljubljana, Svetovni slovenski kongres, Slovenski Dunaj nekoč, danes, jutri
  • 2011: Ljubljana, Galerija Kresija, Docomomo Slovenija_100
  • 2011: Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Odprti depoji: predstavitev zbirk Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
  • 2011: Zagreb, Hrvaška, Muzej za umjetnost i obrt, Art déco and art in Croatia between the two wars (K)
  • 2012: Ljubljana, Narodni muzej, Ljubljanska škofija, 550 let (prenos: Stična, Muzej krščanstva na Slovenskem)
  • 2013: Ljubljana, Magistrat, Slavne vile Ljubljane in Prage
  • 2013: Pariz (Paris), Francija, Musée des Beaux-Arts de la Ville de Paris (Petit Palais), Les impressionistes slovènes et leur temps (1890-1920) (K)
  • 2013: Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Pod skupno streho: moderne javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov (K)
  • 2014: Benetke (Venezia), Italija, Giardini, La bienalle di Venezia. 14. Mostra Internazionale di Architettura 


Izobrazba

  • 1878-1882, Ljubljana, ljudska šola
  • 1883, Ljubljana, nižja gimnazija
  • 1885-1888, Ljubljana, Obrtno-nadaljevalna šola
  • 1888-1892, Gradec (Graz), Avstrija, Državna obrtna šola
  • 1894, Dunaj (Wien), Avstrija, šola Otta Wagnerja (Spezialschule für Architektur)
  • 1895-1898, Dunaj (Wien), Avstrija, Akademija lepih umetnosti

Imena učiteljev:

  • Leopold Theyer
  • Otto Wagner

Nasledstvo:

  • Anton Bitenc
  • Vladimira Bratuž
  • Danilo Fürst
  • Vlasto Kopač
  • Edvard Ravnikar
  • Gizela Šuklje
  • France Tomažič
  • Janez Valentinčič

Zaposlitev

  • 1892-1894, Dunaj (Wien), Avstrija, podjetje K. K. Hof Baukunsttischlerei J. W. Müller, načrtovalec pohištva
  • 1894, Dunaj (Wien), Avstrija, atelje Otta Wagnerja, risar
  • 1899-1900, Dunaj (Wien), Avstrija, atelje Otta Wagnerja, arhitekt
  • 1900-1911, Dunaj (Wien), Avstrija, samostojni arhitekt
  • 1911-1921, Praga (Praha), Češka, Umetnoobrtna šola, profesor
  • 1921-1957, Ljubljana, Tehniška fakulteta, redni profesor arhitekturne kompozicije in risbe

Članstvo v skupinah, umetniških društvih, združenjih:

  • 1901-1909, Dunaj (Wien), Avstrija, Secesija
  • 1938-1957, Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti

Slogovni oris:

secesija, moderna arhitektura

Dela

Znana dela:

  • Natečajni osnutek za Gutenbergov spomenik, 1897 (skupaj s kiparjem Othmarjem Schimkowitzem)
  • Dunaj (Wien), Avstrija, vila Langer, 1900-1901
  • Dunaj (Wien), Avstrija, Zacherlova hiša, 1900-1905
  • Melk, Avstrija, vila Loos, 1901 
  • Dunaj (Wien), Avstrija, hiša Weidmann, 1901-1902
  • Dunaj (Wien), Avstrija, najemniška hiša Langer, 1901-1903
  • Dunaj (Wien), Avstrija, Zacherlova hiša, 1903-1905
  • Oprema salona na pohištveni razstavi v St. Louisu, ZDA, 1904 (ni ohranjeno)
  • Dunaj (Wien), Avstrija, vodnjak Karla Boromejskega, 1906-1909
  • Dunaj (Wien), Avstrija, ž. c. sv. Duha na Ottakringu, 1908-1913
  • Dunaj (Wien), Avstrija, karmeličanska c., kapela Zacherl, 1912-1914
  • Andrejev kelih, 1913, nadškofija Ljubljana
  • Praga (Praha), Češka, grad, ureditev Rajskega vrta, 1920-1926
  • Praga (Praha), Češka, grad, ureditev Prvega dvorišča, 1920-1926
  • Praga (Praha), Češka, grad, vrt Na okopih, 1920-1927
  • Praga (Praha), Češka, grad, ureditev Plečnikove dvorane, 1920-1931
  • Praga (Praha), Češka, grad, ureditev Tretjega dvorišča, 1920-1947
  • Praga (Praha), Češka, grad, ureditev rezidence predsednika Masaryka, 1921-1927
  • Lani (Lány), Češka, ureditev letne rezidence predsednika Masaryka, 1921-1933
  • Ljubljana - Trnovo, Plečnikova hiša, 1921-1930
  • Praga (Praha) - Vinohradi (Vinohrady), Češka, ž. c. sv. Srca Jezusovega, 1922-1932
  • Ljubljana, ureditev c. sv. Jožefa, 1922-1941
  • Načrti za cerkev sv. Marije Magdalene v Mariboru, 1923 (skupaj s Francetom Tomažičem) (nerealizirano)
  • Ljubljana, Orlovski stadion, 1923-1939
  • Ljubljana, ž. c. sv. Frančiška Asiškega, 1924-1931
  • Ljubljana - pokopališče Žale, grobnica Šušteršič, 1925
  • Bogojina, ž. c. Gospodovega vnebohoda, 1925-1956
  • Ljubljana, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, 1925-1927
  • Črna vas, p. c. sv. Mihaela, 1925-1939
  • Praga (Praha), Češka, grad, Bikovsko stopnišče, 1925-1931
  • Ljubljana, ureditev Kongresnega trga, 1926-1932
  • Ljubljana, ureditev Šentjakobskega trga (danes Levstikov trg), 1926-1938
  • Ljubljana, rimski zid, 1926-1938
  • Praga (Praha), Češka, grad, ureditev vrta Na bastiji, 1927-1932
  • Celje, Ljudska posojilnica (danes Banka Celje), 1927-1930
  • Študija regulacije Ljubljane, 1928, Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje
  • Ljubljana, Vzajemna zavarovalnica (danes Zavarovalnica Triglav), 1928-1930 (V 1950-ih je bila preurejena, kapela v kleti pa prezidana.)
  • Ljubljana, Trnovski most, 1928-1932
  • Ljubljana, Tromostovje, 1929-1932
  • Beograd, Srbija, redovna in ž. c. sv. Antona Padovanskega, 1929-1932
  • Ljubljana - park Tivoli, Jakopičevo sprehajališče, Trubarjev park, 1929-1933
  • Ljubljana, ureditev Trga francoske revolucije, 1929-1937
  • Ljubljana, ureditev Vegove ulice, 1929-1942
  • Ljubljana, ureditev Trnovskega pristana, 1930
  • Rakek, grobnica Žagar, 1930-1932
  • Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, 1930-1941
  • Ljubljana, Čevljarski most, 1931-1932
  • Ljubljana, adaptacija in notranja oprema vile Prelovšek, 1931-1933
  • Maribor, jezuitski samostan, kapela, prizidek za duhovne vaje s kapelo, 1932
  • Maribor - pokopališče Pobrežje, grobnica jezuitov, 1932
  • Kamniška Bistrica, Lovski dvorec kralja Aleksandra, 1932-1933
  • Ljubljana, »Peglezen«, 1932-1934
  • Ljubljana, ureditev nabrežij Ljubljanice, 1932-1941
  • Ljubljana, ureditev c. sv. Jerneja, 1933-1938
  • Ljubljana, zapornica na Poljanskem nasipu na Ljubljanici, 1933-1939
  • Ljubljana, grad, ureditev grajskih utrdb (»šanc«), 1934-1936
  • Zagreb, Hrvaška, c. Matere Božje Lurške, 1934-1937 (Zgrajena je bila le kripta.)
  • Kranj, Bežkova vila, 1936
  • Ljubljana, spomenik Simonu Gregorčiču, 1936-1937
  • Begunje, paviljona Brezjanka in Jožamurka, 1937-1939
  • Brezje, ureditev trga pred cerkvijo, 1937-1940
  • Ljubljana, poslovilni kompleks Žale, 1937-1940
  • Maribor, ureditev Slomškovega trga, 1938
  • Ljubljana, Tržnice, 1939-1942
  • Ljubljana, Uršulinska gimnazija (danes Gimnazija Jožeta Plečnika), 1939-1947
  • Kamnik, železniška postaja, 1939-1941
  • Urbanistični načrt Ljubljane, 1944, Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje
  • Zgornje Stranje, preureditev ž. c. sv. Benedikta, 1946-1957
  • Načrt slovenskega parlamenta, 1947, Ljubljana, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Plečnikova zbirka
  • Kranj, fasada Prešernovega gledališča, 1948-1953 (skupaj z Vladimiro Bratuž)
  • Ponikve, preureditev ž. c. Obiskanja Device Marije, 1948-1958
  • Dolenja vas v Selški dolini, Spomenik NOB, 1949-1950 (skupaj z Vladimiro Bratuž)
  • Načrti za mavzolej, spomenik NOB na Ptuju, 1950
  • Litija, Spomenik NOB, 1950-1951
  • Laško, Spomenik NOB, 1951
  • Ljubljana, stolnica sv. Nikolaja, škofovski sedež, 1951-1952
  • Ljubljana, Spomenik NOB, 1951-1954
  • Škofja Loka, ž. c. sv. Jakoba, oprema, 1951-1960
  • Ljubljana, preureditev letnega gledališča Križanke, 1952-1956
  • Kamnik, frančiškanski samostan, kapela, 1952-1956
  • Mengeš, ž. c. sv. Mihaela, krstilnica, 1953-1955
  • Kranj, ureditev Rožnovenskega klanca, 1954-1955
  • Veliki Brion, Hrvaška, vrtni paviljon v letni rezidenci Josipa Broza Tita, 1955-1956
  • Skica ureditve Slomškovega trga v Mariboru, 1956


Viri in literatura

Viri:

Dokumentacija-arhiv MG+MSUM, hemeroteka Jože Plečnik.


Literatura:

  • France STELE, Jože Plečnik na Hradčanih in v Ljubljani, Ljubljana 1930.
  • France STELE, Ljubljanski grad: slovenska akropola, Ljubljana 1932.
  • Jože PLEČNIK, France STELE, Projekt Univerzitetne biblioteke ljubljanske, Ljubljana 1933.
  • France STELE, Jožetu Plečniku ob osemdesetletnici 23. januarja 1952, Ljubljana 1952.
  • Arhitekt Jože Plečnik: ob njegovi spominski razstavi v Ljubljani 1968 (ur. Lojze Gostiša), Narodna galerija, Ljubljana 1968.
  • Dušan GRABRIJAN, Plečnik in njegova šola, Maribor 1968.
  • Marco POZZETTO, Jože Plečnik e la scuola di Otto Wagner, Torino 1968.
  • Plečnikova zbirka. Vodnik po Plečnikovi zbirki Arhitekturnega muzeja (avtor besedila: Damjan Prelovšek), Ljubljana 1974.
  • Peter KREČIČ, Spomeniki NOB Jožeta Plečnika in njegove šole, Ljubljana 1975.
  • Damjan PRELOVŠEK, Jože Plečnik: dunajski čas (1892-1911), doktorska disertacija, Ljubljana 1977.
  • Marjan MUŠIČ, Jože Plečnik, Ljubljana 1980.
  • Urbanistični načrti za Ljubljano Jožeta Plečnika (avtorji besedil: Peter Krečič, Breda Mihelič, Nace Šumi), Ljubljana 1982.
  • Arhitekt Jože Plečnik (ur. Lojze Gostiša), Gospodarsko razstavišče, Ljubljana 1986.
  • Monumentalni (nerealizirani) načrti za Ljubljano Jožeta Plečnika (avtor besedila: Peter Krečič), Ljubljana 1990.
  • Peter KREČIČ, Jože Plečnik, Ljubljana 1992.
  • Damjan PRELOVŠEK, Žale arhitekta Jožeta Plečnika, Ljubljana 1992.
  • Antoni Gaudí in Jože Plečnik: vzporednice (avtor besedila: Damjan Prelovšek), Ljubljana 1992.
  • Peter KREČIČ, Plečnik. The complete works, London 1993.
  • Plečnikovi kelihi (avtor besedila: Peter Krečič), Ljubljana 1993.
  • Ljubljanske tržnice arhitekta Jožeta Plečnika (avtorji besedil: Aleksander Bassin, Asja Krečič, Peter Krečič), Ljubljana 1996.
  • Plečnikova šola v Ljubljani (ur. Lojze Gostiša), Arhitekturni muzej, Ljubljana 1996.
  • Jože Plečnik. Ciboriji, monštrance in zakramentariji (avtor besedila: Peter Krečič), Ljubljana 1997.
  • Andrej HRAUSKY, Janez KOŽELJ, Damjan PRELOVŠEK, Plečnikova Slovenija: vodnik po arhitekturi, Ljubljana 1997.
  • Damjan PRELOVŠEK, Poezija v kamnu. Arhitekt Jože Plečnik na praškem gradu, Ljubljana 1997.
  • Peter KREČIČ, Jože Plečnik: branje oblik, Ljubljana 1997.
  • Zakladi zlata - zakladi duha. Plečnikovo sakralno posodje (avtor besedila: Peter Krečič), Narodna galerija, Ljubljana 1997.
  • Josip Plečnik. An architect of Prague castle (ur. Nad'a Abdallaová, John Martlew), Praga 1997.
  • Arhitekt Jože Plečnik v Prekmurju. Posvetovanje Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva (ur. Sonja Ana Hoyer), Ljubljana 1998.
  • Peter KREČIČ, Jože Plečnik, moderni klasik, Ljubljana 1999.
  • Damjan PRELOVŠEK, Plečnikova sakralna umetnost, Koper 1999.
  • Peter KREČIČ, Plečnik in ekspresionizem. Ob 130. obletnici Plečnikovega rojstva, Ljubljana 2002.
  • Jože Plečnik in Ljubljana: arhitekt in njegovo mesto (avtorji besedil: Robert G. Dyck et al.), Stadtmuseum Graz, Ljubljana 2003.
  • Jože Plečnik - Jan Kotĕra: dopisovanje 1897-1921 (ur. Damjan Prelovšek), Ljubljana 2004.
  • Damjan PRELOVŠEK, Jože Plečnik 1872-1957, Milano 2005.
  • Marjeta CIGLENEČKI, Umetnostnozgodovinski pogled na spominska obeležja 20. stoletja na ptujskem območju, Slovenstvo na Ptujskem v 20. stoletju (ur. Ljubica Šuligoj), Ptuj 2005, str. 146-159.
  • Andrej HRAUSKY, Janez KOŽELJ, Damjan PRELOVŠEK, Jože Plečnik. Dunaj - Praga - Ljubljana, Ljubljana 2007.
  • Plečnik na Loškem (avtorji besedil: Damjan Prelovšek et al.), Loški muzej, Škofja Loka 2007.
  • Da ne pride v pogin in pozabljenje. Plečnikova vizija Ljubljane - slovenskih Aten. Arhitektov dar knjižnici (avtorji besedil: Peter Krečič, Veselin Mišković, Damjan Prelovšek), Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2007.
  • Damjan PRELOVŠEK, NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2010.
  • Damjan PRELOVŠEK, Plečnikove krstilnice. Ob 140-letnici rojstva arhitekta, Finžgarjeva galerija, Ljubljana 2011.
  • Peter KREČIČ, Plečnikova Ljubljana, Ljubljana 2011.
  • Tomáš VALENA, O Plečniku. Prispevki k proučevanju, interpretaciji in popularizaciji njegovega dela, Celje 2013.
  • Franci LAZARINI, »Začeti pa moramo na vsak način že letos, sicer lahko naredimo križ črez novo cerkev.« O neuresničeni gradnji nove cerkve sv. Magdalene v Mariboru, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, str. 123-142.


Osnovni podatki

Rojstvo 23. januar 1872, Ljubljana
Smrt 7. januar 1957, Ljubljana
Različice imena: Josip, Josef
Različice priimka: Pletschnik
Sorodstvene vezi: brat patologa in anatoma Janeza Plečnika
Spol: moški
Poklic: arhitekt, urbanist, oblikovalec
Slogovni oris: secesija, moderna arhitektura

Delovanje

Čas: prvi dve tretjini 20. st.
Geografsko področje: Češka, Avstrija, Slovenija