Luciano Ceschia je bil kipar brez dokončane klasične umetniške izobrazbe, ki se je kiparjenja naučil v različnih ateljejih in mojstrskih delavnicah. Po nekajletnem bivanju v tujini je v začetku petdesetih let začel ustvarjati v keramiki. Realistične, delno ekspresionistične in po mnenju nekaterih kritikov ljudske stvaritve je žgal v domači peči v kraju Coia pri Čenti (Tarcento). V prvi polovici šestdesetih let je začel eksperimentirati z uvajanjem novih tehnik v obdelavi keramike, vzporedno s tem pa se je vseskozi posvečal tudi risanju in slikanju. V tem obdobju je na njegov umetniški razvoj vplivalo prijateljevanje z njegovimi sodobniki, furlanskimi kiparji brati Dinom, Mirkom in Afrom Basaldella ter s furlanskimi arhitekti Marcellom D'Olivo, Ermesom Midena, Ginom Valle in Giannijem Avonom, ki mu je omogočilo ustvariti nekaj monumentalnih kiparskih del v okviru njihovih arhitekturnih projektov. Od druge polovice šestdesetih let dalje je začel kipariti v novih materialih, kovini, kamnu, betonu in lesu, z uvajanjem novih kiparskih motivov, arhetipskih, čistih in jasnih oblik pa se je približal abstraktni umetnosti. Zanimiv je predvsem razvoj krožne forme, ki se prvič pojavi že v njegovih zgodnjih delih 13 motiv čepeče ženske figure - in se nato razvije preko različnih rešitev motiva gonga, diska in malih žepnih mandal v končni motiv izvotljene dinamične krogle. Pogost je tudi motiv obeliska, t.i. vertikala, ki lahko nastopa posamično ali v skupini oziroma izveden monolitno ali kot sestavljeno kiparsko delo v različnih materialih in z različnimi pomeni. Med Ceschieve pomembnejše stvaritve prištevamo tudi spomeniško plastiko in medalje, ki jih je ustvarjal v sedemdesetih in osemdesetih letih.
Luciano Ceschia je sodeloval na različnih kiparskih simpozijih Forme vive v tedanji Jugoslaviji: leta 1969 v Portorožu, leta 1971 v Labinu in leta 1973 v Mariboru. Na mariborski Formi vivi se je javnosti predstavil z monumentalnim motivom betonske krogle, ki stoji na zelenici ob križišču Ljubljanske ceste in Ceste Proletarskih brigad. Isti motiv je nato ponovil še v Kongresnem centru v Gradežu leta 1981, na razstavi "Forme per il cemento" v Rimu leta 1988 in na sedežu Telecoma v Vidmu (Udine) v letih 1989-90.
- Nagrade, priznanja:
- 1953: prva nagrada za kiparsko delo na Razstavi Triveneta v Gradišču (Gradisca d' Isonzo)
- 1954: druga nagrada za risbo na temo uporništva v Vidmu (Udine)
- 1960: druga nagrada na slikarskem exptempore v Lignanu
- 1962: nagrada Ministrstva za industrijo in trgovino za keramiko na XXXI Bienalu v Benetkah (Premio del Ministero dell'Industria e Commercio per la Ceramica 13 XXXI Biennale di Venezia)
- 1963: prva nagrada Triveneto za kip Sv. Jurija v Pordenonu
- 1965: druga nagrada na državnem kiparskem tekmovanju »Francesca da Rimini« v Riminiju
- 1968: prva nagrada za scenografijo Ifigenija v Avlidi v priredbi Piccolo Teatro di Udine na XXI državnem tekmovanju gledaliških dramskih skupin iz Pesara
- 1969: prva nagrada Vlade republike Slovenije za kiparsko delo na bienalu Intart v Ljubljani
- 1970: zmaga na natečaju za medaljo Nacionalnega evharističnega kongresa v Vidmu
- 1976: časten občan mesta Čedad
Alenka Di Battista
(18. 10. 2012)
