Lavantinski knezoškof v letih 1889"121922 in eden najaktivnejših članov avstrijske škofovske konference. V nacionalne in politične spore se ni vmešaval, je pa odigral pomembno vlogo v boju zoper gibanje Proč od Rima (množična prestopanja nemško govorečega katoliškega prebivalstva v evangeličansko vero). Pomemben je bil zlasti kot odličen govornik, v svojih pridigah, ki jih je pogosto objavljal, se je na ljudem dostopen način poleg teoloških ukvarjal tudi z zgodovinskimi in umetnostnimi temami. Za ureditev verskega življenja v škofiji je sklical pet sinod (1896, 1900, 1903, 1906, 1911). Poskrbel je za novo izdajo Rimskega obrednika (1896), zadnja leta pred smrtjo pa se je (skupaj z ljubljanskim knezoškofom Jegličem) zavzemal za njegov slovenski prevod, ki pa je izšel šele po Napotnikovi smrti (1933). Zaslužen je tudi za preureditev teološkega študija v Mariboru, 1893 je povečal semenišče, 1897 pa dosegel ustanovitev katedre za krščansko filozofijo. Bil je pobudnik ustanovitve škofijskega arhiva in škofijskega muzeja (1896), prav tako na njegovo pobudo sta začela izhajati časopisa Voditelj v bogoslovnih vedah ter Ljubitelj krščanske umetnosti. Finančno je podpiral Avguština Stegenška pri študiju umetnostne zgodovine in arheologije ter pri izdajanju umetnostne topografije lavantinske škfoje (Dekanija Gornjegrajska, Maribor 1905; Konjiška dekanija, Maribor 1909). V njegovem času je bilo v lavantinski škofiji zgrajenih 15 novih cerkva (od tega 10 župnijskih), 10 pa jih je bilo povečanih. Najpomembnejši sakralni spomenik nedvomno predstavlja frančiškanska cerkev v Mariboru, ki ji je knezoškof posvetil monografijo, v njej pa je tudi pokopan.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
1922, Red svetega Save prve stopnje
Franci Lazarini
(22. 10. 2012)
