PORTRETNA GALERIJA LAVANTINSKO - MARIBORSKIH ŠKOFOV

Skoraj osemstoletna zgodovina lavantinske škofije kaže, da lahko tudi danes zajemamo iz častitljive in bogate dediščine. Dr. Franc Kovačič je v svoji Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor, 1928) zapisal: »Menda nobena škofija na svetu ni doživela toliko sprememb kakor Lavantinska« (Uvod, str. VIII).  

 

Skozi ves srednji vek je bila Lavantinska škofija po ozemlju majhna, s pretežno nemško govorečim prebivalstvom. Toda posejano majhno seme se je v stoletjih razraslo in rodilo bogate sadove, najprej v verskem, duhovnem smislu, pa tudi področju kulture in utrjevanja naše slovenske narodne zavesti.

 

Ne le za zgodovino Lavantinske škofije, temveč tudi za zgodovino vsega slovenskega naroda je pomemben mejnik 18. stoletje, ko je Lavantinski škofiji pripadlo celjsko in velikovško okrožje in je Lavantinska škofija s tem postala druga škofija s pretežno slovenskim prebivalstvom. Po prestavitvi škofijskega sedeža v Maribor in preureditvi škofijskih meja (1859), postane Lavantinska škofija še vidnejši in pomembnejši dejavnik tudi na področju slovenske kulture in narodne zgodovine. Pozneje, s priključitvijo Prekmurja ter koroških dekanij, Dravograd in Mežiška dolina, po koncu prve svetovne vojne, leta 1923, dokončno pa leta 1964, je delo bl. Antona Martina Slomška dobilo še dodatno potrditev in se izkazalo kot preroško dejanje za prihodnost Slovenskega naroda ter pri snovanju samostojne države, Republike Slovenije.

 

Ob mnogih spremembah v zgodovini Mariborsko-lavantinske (nad)škofije pa prestavlja vrsta lavantinskih škofov njeno kontinuiteto od ustanovitve škofije pa vse do danes. Zato smo hvaležni gospe dr. Ani Lavrič, da je dala pobudo za spletno Razstavo portretov mariborsko-lavantinskih škofov ter za opravljeno delo. Prav tako zahvala dr. Franciju Lazariniju za predstavitev drugega dela razstave, kjer so predstavljeni škofje, ki so po prenosu škofijskega sedeža delovali v Mariboru; ter fotografu Andreju Furlanu in drugim sodelavcem. Razstavljeni portreti naj nas vodijo k misli, da se za vsakim od portretov skriva mnogo osebnih naporov, plemenitih prizadevanj, molitev, predvsem pa trdne vere in zaupanja v Božjo pomoč. To naj bo vir novih navdihov, spodbud in novih moči tudi za vse obiskovalce te razstave.

 

 

Janez Lesnika

generalni vikar

Mariborske nadškofije