GOSPODARSKA ZAVAROVALNA ZADRUGA DRAVA
Lokacija: Ulica talcev 1-3
Arhitekt: Aleksander (Saša) Dev
Čas nastanka: 1937-1940
Podolgovata stavba je postavljena na ozkem zemljišču vzdolž Ulice talcev, z zaobljenim, konzolno izrinjenim severnim vogalom pa sega na Partizansko cesto. Pozidava neobičajno ozkega zemljišča je zakrila estetsko moteč požarni zid sosednje zgradbe na Partizanski cesti 14 in tako zaključila stranico Ulice talcev. Stavba Gospodarske zavarovalne zadruge Drava upravičeno velja za dober primer modernistične arhitekture, za katero je značilna »doslednost modernistične arhitekturne govorice,« kakor je zapisal Stane Bernik. S svojo neobičajno obliko vzbuja pozornost, njena lega vzdolž Ulice talcev pa je nekoliko poševno zamaknjena, zaradi česar pogled iz Prešernove ulice razkrije vse njene bistvene dele: celotno zahodno pročelje in zaobljeni vogal. Teren Ulice talcev rahlo pada v smeri proti jugu, čemur se prilagaja tudi Devova zgradba. Ker se z vzhodnim pročeljem prislanja k polnemu zidu, njeno notranjščino osvetljujejo le odprtine na zahodnem in severnem pročelju.
Pritlični del je zamaknjen navznoter, stavbna masa prvega, drugega in tretjega nadstropja pa v obliki pomola sega nad pločnik, le skrajna robova stavbe se ob stiku s sosedama zravnata v enotno ulično stranico. Pritlični pas členijo vodoravni vrezi in profilirane obrobe okrog dvokrilnih oken, severni del pritličja skupaj z zaobljenim zaključkom pa je urejen v lokal z izložbami. Vhoda v stavbo sta dva; v severnem delu (hišna številka 1) je nekoliko širši z dvokrilnimi vhodnimi vrati (niso več izvirna), ki jih obdaja navznoter zaobljeno ostenje, členjeno z vodoravnimi vrezi, ob južnem zaključku stavbe pa so ožja enokrilna vhodna vrata (hišna številka 3). Nad njimi je čelni kamen, na katerem je bil prvotno nastavek za drog z zastavo, še višje pa se dviga gladko ometana zaključna stena zahodnega pročelja, kjer se Devova zgradba stika z mnogo mlajšo južno sosedo. To ozko zaključno steno v navpičnem nizu predirajo eno polkrožno in tri okrogla okna, ki osvetljujejo stopnišče.
Prvo, drugo in tretje nadstropje oblikujejo enovito fasadno ploskev brez vsakršne dekoracije; ločitev na nadstropja nakazujejo nizi štirikrilnih oken - enajst jih je v vsaki etaži. Pritličje in prvo nadstropje sta bila projektirana za poslovne prostore, drugo in tretje nadstropje pa sta bila odmerjena za stanovanja. Četrto nadstropje je umaknjeno navznoter, pred njegovo zahodno in severno steno pa teče terasa z zidano ograjo, predrto z dolgimi in ozkimi razporki. V severnem delu četrtega nadstropja je stanovanje, zraven je arhitekt predvidel pralnico in sušilnico, del terase pa je odprt. Celotno teraso prekriva nadstrešek, podaljšek ravne strehe, na nekaj mestih oprt na stebričke. Rob nadstreška v elegantni liniji povezuje celoto in poudarja modernistični značaj objekta. Pod napušč ravne strehe umaknjeno vrhnje nadstropje je sorodno rešitvi pri Hutterjevem stanovanjskem bloku (načrti 1939, gradnja 1940-41), ki ga je Aleksander Dev (1903-1969) skupaj z Jaroslavom Černigojem (1905-1989) načrtoval za mariborskega tovarnarja Josipa Hutterja; podoben zaključek je že leta 1935 na ljubljanski stavbi, imenovani Slavija, načrtoval arhitekt Ivo Medved.
Zaobljeni severni zaključek sega na Partizansko cesto in je enako kot zahodno pročelje v obliki pomola izmaknjeno čez ulico, prav tako pa je tudi v tem delu četrto nadstropje zamaknjeno navznoter in obdano z zidano ograjo. Okroglini stene sledijo tudi šestkrilna okna. Severno pročelje se v smeri proti vzhodu zravna, se v širini ene osi nadaljuje vzdolž Partizanske ceste in stakne s historicistično sosedo. Ozka stena je členjena s horizontalnimi vrezi, v pritličju je izložbeno okno, v prvem in tretjem nadstropju pa okroglo okno, enako tistim v južnem zaključku stavbe. Prostor med okroglima oknoma je bil odmerjen za drog z zastavo.
Notranjost je prilagojena ozkemu in podolgovatemu tlorisu. Arhitekt je zasnoval dve ločeni dvoramni stopnišči, ki zavzemata celotno širino objekta; s hodnika na hišni številki 1 vstopamo v poslovne prostore in stanovanja na severno in južno stran, stopnišče za vhodnimi vrati s številko 3 pa omogoča vstop v stanovanja in urade le na severno stran. Hodnike osvetljujejo okna na zahodnem pročelju. Na stopnišču je ohranjena še izvirna oprema: preproste paličaste in mrežaste kovinske ograje, lesena držala in svetilke na vogalih ograje.
V Pokrajinskem arhivu Maribor so ohranjene tudi skice, idejni načrti in druga dokumentacija o Devovem projektu za poslovno-stanovanjsko stavbo na istem mestu, za katero se je leta 1937 dogovarjal s stavbno zadrugo Mariborski dom. Čeprav je Mestno poglavarstvo že izdalo gradbeno dovoljenje, pa načrt ni bil realiziran. Predvidena zgradba je nadvse drzna; arhitekt jo je načrtoval kot trodelno tronadstropnico s pomolastim srednjim delom, kratka stranica ob sedanji Partizanski cesti pa naj bi bila ravno zaključena. Na zahodnem pročelju je predvidel velike steklene površine, sredinski del pa je postavil na stebre; med stebri naj bi bil urejen vrt. Stavba naj bi se na južnem delu staknila s Podružnico zveznega zavoda za socialno zavarovanje, ki so jo po načrtih Saše Deva in Jaroslava Černigoja zgradili v letih 1930-31.
Vir:
Pokrajinski arhiv Maribor, fond Dev Saša 1929-1940.
Literatura:
Stane BERNIK, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, Ljubljana 2004.
Jože CURK, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja. Razprave I, (ur. Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec), Maribor 1991, str. 511-563.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Jelka PIRKOVIČ KOCBEK, Izgradnja sodobnega Maribora, Ljubljana 1982.
Marjeta Ciglenečki
(23. 9. 2014)
