NEKDANJA MINORITSKA CERKEV MARIJE VNEBOVZETE S SAMOSTANOM (SEDAJ LUTKOVNO GLEDALIŠČE MARIBOR)
Lokacija: Vojašniški trg 2
Arhitekt: Janez Nepomuk Fuchs (fasada; pripisano)
Čas nastanka: 1270, ok. 1710, 1770
Manjši bratje sv. Frančiška Asiškega, prva redovna skupnost v Mariboru, so se v mestu naselili v sredini 13. stoletja, njihov samostan na Lentu pa se v virih prvič omenja leta 1270. Ob razdelitvi Frančiškovega prvega reda na frančiškane (observante) in minorite (konventualce) leta 1517 je mariborski samostan pripadel slednjim. Minoriti so na Lentu bivali vse do leta 1784, ko je cesar Jožef II. samostansko poslopje in cerkev prepustil vojski, redovniki pa so se preselili v poslopje istočasno razpuščenega kapucinskega samostana. Med letoma 1786 in 1813 so skrbeli tudi za večinsko slovensko govorečo predmestno župnijo. V Mariboru so ostali do leta 1818, ko so morali samostan in mesto zaradi pomanjkanja redovnih poklicev in finančnih težav zapustiti.
Ob svojem prihodu v Maribor sredi 13. stoletja so manjši bratje prevzeli obstoječo (verjetno pokopališko) cerkev na Lentu, ki so ji namesto prvotnega prezbiterija (apsidalne ali pravokotne oblike) prizidali od ladje precej višji, petosminsko sklenjeni dolgi kor (njegovi temelji so prezentirani v tlaku pred cerkvijo), obokan z dvema polama križnorebrastega oboka, hkrati pa ob cerkvi postavili samostan. Cerkveni ladji so v 14. stoletju na severni strani dozidali kapelo sv. Katarine, v 16. stoletju pa na južni strani kapelo sv. Ane. V drugi polovici 16. stoletja so srednjeveško ladjo tudi povišali. Na današnjo podobo cerkve je najbolj vplivala barokizacija okoli leta 1710, v sklopu katere so spremenili orientacijo cerkve (sedaj je orientirana proti zahodu), podrli gotski prezbiterij in južno od njega ležečo zakristijo, na zahodni strani dozidali nov prezbiterij in zakristijo, do tedaj ravnostropano ladjo obokali ter namesto opuščenih Katarinine in Anine kapele na vsaki strani ladje uredili tri stranske kapele z emporami. Bogato poznobaročno pročelje je iz leta 1770 in je morda delo iz Šlezije priseljenega mariborskega arhitekta Janeza Nepomuka Fuchsa (1727-1804); prvotno je iz pročelja »rasel« tudi zvonik s čebulasto streho (porušen ok. 1785).
Samostansko poslopje so dograjevali postopoma. Sprva je obsegalo le severni del današnjega vzhodnega trakta, med 13. in 15. stoletjem je bil dozidan vzhodni trakt, v 15. in 16. stoletju južni, v prvi polovici 17. stoletja pa severni. Od konca 17. do sredine 18. stoletja so vse tri trakte obdali s križnim hodnikom, v sklopu barokizacije sredi 18. stoletja pa je samostan dobil tudi zgornje nadstropje.
Po »prisilni preselitvi« minoritov leta 1784 je cesar Jožef II. cerkev in samostan namenil za potrebe vojske (vojaška oblačilnica, kasneje vojašnica), objekt je doživel vrsto prezidav, med drugim so okoli leta 1785 podrli poznobaročni zvonik. Po letu 1927 so bila v samostanu stanovanja, v cerkvi pa skladišče. Leta 2004 je bil samostan dokončno izpraznjen, s čimer se je začelo njegovo naglo propadanje. V letih 2007-2010 je bil samostan prenovljen za potrebe lutkovnega gledališča, v sklopu prenove pa je bila na nekdanjem notranjem dvorišču dozidana gledališka dvorana. Cerkev Marije Vnebovzete je še vedno prazna in propada, pred časom so obnovili pročelje.
Zaradi neravnega terena ležita samostansko poslopje in cerkev v različnih nivojih, talni nivo cerkve je izravnan s prvim nadstropjem samostana. Samostanska stavba ima v tlorisu podkvasto obliko in se odpira proti zahodu. Z dvoriščne strani jo obdaja dvonadstropen križni hodnik. Slednjega na vzhodnem traktu zapira stena, na ostalih traktih pa slopaste ali stebraste arkade. Žal je nova gledališka dvorana, zgrajena na nekdanjem notranjem dvorišču, okrnila razgibanost stavbe, tako da sedaj objekt deluje dokaj kubično.
Nekdanja cerkev Marije Vnebovzete je enoladijska s tremi pari stranskih kapel, nad katerimi so empore. Prezbiterij je pravokotne oblike, ob njem je nadstropna zakristija. Poznobaročna fasada je konkavno usločena, členijo jo kolosalni toskanski pilastri (v osrednji osi podvojeni), ki nosijo ogredje, nad katerim je bogato profiliran venčni zidec. Glavni vhod obdaja preprost pravokoten portal, nad katerim je manjše pravokotno okno, obdano z razgibanim baročnim okvirjem z volutami. Še višje je segmentno zaključeno okno, po dve podobno oblikovani okni se nahajata tudi v sosednjih oseh. Pročelje sta nekoč zaključevali voluti, ki sta obdajali zvonik. Po njegovi odstranitvi so zgradili preprost zaključek, ki zaradi dvokapne strehe učinkuje kot nekakšen trikotni zatrep. Predira ga ovalna lina. Severno steno členijo pravokotna in lunetna okna, začelje pa večje in manjše pravokotno okno ter tri manjše podstrešne line. Z izjemo pročelja stene zunanjščine nimajo ohranjene arhitekturne členitve oziroma so neometane. Notranjščino členijo pari toskanskih pilastrov, ki nosijo bogat profiliran zidec, iz katerega rastejo dvojne oproge. Ladja je obokana s tremi polami križnogrebenastega oboka, enopolni prezbiterij pa je obokan s češko kapo.
Od likovne opreme se je ohranila samo stropna freska v prezbiteriju, ki jo obdaja štukaturno okrasje.
Med nekdanjo opremo je potrebno omeniti Marijino milostno podobo, zaradi naglih uslišanj imenovano tudi Urna. Zgodnjebaročna lesena plastika Marije z Detetom je do štiridesetih let 18. stoletja stala na enem od oltarjev Rožnovenske kapele v nadžupnijski cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah, ob prenovi kapele pa so jo zamenjali z novo in shranili v zakristiji. Leta 1746 jo je pridobila Ivana Felicita grofica Stubenberg, jo dala temeljito »restavrirati« (od zgodnjebaročne plastike so obdržali le glavi Marije in Jezuščka) in nato izpostavila v češčenje v kapeli svojega dvorca Freibüchl blizu Lipnice (Leibnitz). Ker je želela, da bi čudodelno podobo lahko častilo čim več vernikov, jo je že 1747 podarila mariborskim minoritom, s čimer je minoritska cerkev postala romarsko središče. Ob selitvi v času jožefinskih reform so jo minoriti prenesli na novo lokacijo, v nekdanjo kapucinsko cerkev, kjer je ostala tudi po odhodu minoritov leta 1818. Danes je podoba vkomponirana v veliki oltar frančiškanske cerkve Marije Matere usmiljenja, zgrajene na mestu nekdanje kapucinske cerkve.
Minoritska cerkev in samostan kljub spremenjeni funkciji predstavljata izjemen kulturni spomenik. Pričata o več kot pol tisočletni prisotnosti minoritov v Mariboru, hkrati pa svetišče Marije Vnebovzete tako zaradi izjemno kvalitetne arhitekture kot tudi zaradi bogate in ikonografsko zanimive poslikave predstavlja enega ključnih spomenikov štajerskega baroka.
Literatura:
Jože CURK, Oris gradbene zgodovine nekdanjega minoritskega samostana in Žičkega dvora v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 48 (n. v. 13)/1-2, 1977, str. 117-130.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in okolici, Maribor 2000.
Jože CURK, Primož PREMZL, Mariborske vedute, Maribor 2004.
Jože CURK, Polona VIDMAR, Sašo RADOVANOVIĆ, Samostani na Slovenskem do leta 1780, Maribor 2008.
Metoda KEMPERL, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 2007 (Historia Artis).
Franc KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije (1228-1928), Maribor 1928.
Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994.
Michael NAPOTNIK, Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzihkeit in der Grazer Vorstadt zu Marburg, Marburg 1909.
Nace ŠUMI, Maribor, minoritska cerkev Matere božje, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Arhitekturni muzej Ljubljana, Ljubljana 2007, str. 189-190.
Sergej VRIŠER, Doneski k baročnem kiparstvu na slovenskem Štajerskem, Časopis za zgodovino in narodopisje, 51 (n. v. 16)/1, 1980, str. 131-139.
Franci Lazarini
(23. 9. 2014)
