Nekdanja redovna hiša lazaristov (sedaj kapucinski samostan) s cerkvijo sv. Jožefa
Ob izvirkih 5
Janez Nepomuk Fuchs (zakristija)
1726-1728, 1764
Prvotna cerkev sv. Jožefa na Studencih, na desnem bregu Drave, je bila zgrajena leta 1675, sedanja večja stavba pa v letih 1726-1728. Zakristija z oratorijem, ki stoji na južni strani prezbiterija, je dokumentirano delo Janeza Nepomuka Fuchsa iz leta 1764. Cerkev ima obliko latinskega križa, prezbiterij je ravno zaključen. Pred fasado stoji zvonik, ki pa se je zaradi napak pri gradnji z leti precej nagnil. Zunanjščino členijo pilastri, pravokotna in lunetna okna, notranjščino pa stopnjevani toskanski pilastri in bogata ogredja. Obok je grebenastokrižni.
Do leta 1897 je cerkev upravljala svetna duhovščina, tega leta pa so jo prevzeli lazaristi (Misijonska družba) in ob njej uredili svojo redovno hišo. Bivanje lazaristov v Mariboru je bilo kratkotrajno, saj so »misijonarji« mesto zapustili že leta 1911, skrb za cerkev pa je za nekaj let spet prevzela svetna duhovščina. Od leta 1920 je cerkev v upravi kapucinov, ki so leta 1985 v bližini zgradili novo samostansko poslopje.
Kljub kratkemu obdobju bivanja in delovanja pri sv. Jožefu so lazaristi pomembno vplivali na podobo studenške cerkve. Medtem ko sama arhitektura ni doživela sprememb, pa so vse tri baročne oltarje (pomemben je bil zlasti veliki, delo Jožefa Strauba iz leta 1750, stranska pa sta bila delo Jožefa Holzingerja) zamenjali z novimi, neorenesančnimi, od baročne opreme se je ohranila edino prižnica, delo Jožefa Holzingerja iz leta 1764. Razlog za zamenjavo oltarjev je bil delno v njihovi dotrajanosti, predvsem pa v spremenjenem okusu, ki baroku ni bil naklonjen. Veliki oltar iz leta 1899 je izdelal mariborski kamnosek Karel Kocijančič, krasili pa so ga kipi cerkvenega zavetnika sv. Jožefa, sv. Ane in sv. Marjete Marije Alacoque, delo radovljiškega podobarja Janeza Vurnika ml. Leta 1904 je cerkev dobila še stranski oltar z za lazariste značilnim patrocinijem Marije čudodelne svetinje, ki ga poleg Marijine podobe krasita še kipa sv. Vincencija Pavelskega (ustanovitelja lazaristov) in sv. Frančiška Ksaverja (zavetnika misijonarjev) ter relief Marijinega darovanja (tj. titular odstranjenega baročnega oltarja). Oltarno arhitekturo je izdelal celjski kamnosek Ignacij Čamernik, kipi pa so delo podobarja Josipa Grošlja iz Selc pri Škofji Loki. Najmlajši je leta 1910 postavljeni oltar Srca Jezusovega, ki je (tako kot veliki oltar) delo Karla Kocijančiča. Kipe Srca Jezusovega, sv. Janeza Gabriela Perboyre in sv. Frančiška Cleta (oba sta bila lazarista, kitajska mučenca) ter reliefa Zveličarja z dušami v vicah in sv. Andreja (zavetnik odpravljenega baročnega oltarja) je izdelal graški kipar Eduard Kupowsky.
Veliki oltar je bil leta 1972 brez resnega razloga odstranjen, prezbiterij pa preurejen po načrtih arhitekta Cirila Zazule. Takrat so na steno za oltarjem obesili tapiserijo s podobo cerkvenega zavetnika, delo Ide Brišnik-Remec, ki je tudi avtorica slikanega okna v prezbiteriju.
Ohranjena stranska oltarja po kvaliteti ne dosegata svojih baročnih predhodnikov, a sta kljub temu solidno delo, predvsem pa značilna primera poznohistorističnega kiparstva in altaristike, hkrati pa pomembno pričata o prisotnosti lazaristov v Mariboru.
Franci Lazarini
(19. 12. 2012)
Literatura:
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in okolici, Maribor 2000, str. 108.
Metoda KEMPERL, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 2007, str. 100.
Franc KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije (1228-1928), Maribor 1928, str. 372, 422.
Mihael NAPOTNIK, Obris cerkve, zavoda in delovanja častitih gospodov duhovnikov misionarjev sv. Vincencija Pavljana pri sv. Jožefu više Celja, Maribor 1904, str. 114-137.
Avguštin STEGENŠEK, Prenovljene cerkve, Ljubitelj krščanske umetnosti, 1/3-4, 1914, str. 205, 218, 219.
Sergej VRIŠER, Cerkev svetega Jožefa na Studencih v Mariboru, Maribor 1999.
