PEDAGOŠKA AKADEMIJA MARIBOR
Lokacija: Koroška cesta 160
Arhitekt: Branko Kocmut
Čas nastanka: 1973-1979
Pedagoška akademija je bila ustanovljena leta 1961 kot prva visokošolska ustanova v Mariboru in tudi prva s humanističnim študijskim programom. Že pred njeno ustanovitvijo so načrtovali gradnjo nove stavbe, a kar dolga leta je ustanova delovala v prostorih bivše klasične gimnazije na Mladinski ulici. Šele leta 1973 so pristopili k pripravi projektne dokumentacije in iskanju primernega zemljišča. Zavod za urbanizem je za gradnjo določil prostor zasipanih gramoznih jam ob Koroški cesti, kar je otežilo gradbene pogoje in tudi napovedovalo visoke stroške zaradi nestabilnega terena. Umestitev nove stavbe Pedagoške akademije na skrajni zahodni predel mesta je povezana z različnimi pogledi na vprašanje, kako naj se univerzitetni objekti urbanistično vklopijo v strukturo mesta; razprava o teh vprašanjih je bila dolgotrajna in burna. Nekateri so zagovarjali zgoščanje visokošolske dejavnosti v središču mesta, drugi so se zavzemali za ureditev campusov po ameriškem zgledu. Načrtovanje Pedagoške akademije je sledilo temu drugemu modelu.
Branko Kocmut (1921-2006) je načrte izdelal že leta 1973, gradnja pa je stekla leta 1975 in se zavlekla do 1979. Arhitekt je pretanjeno ovrednotil zemljišče nekdanjih dravskih teras, ki ga, kar je bil njegov uveljavljen pristop, ni želel spreminjati, pač pa je konfiguraciji terena prilagodil arhitekturo. Odločil se je za (vsaj na prvi pogled) nizko zgradbo s poudarjenimi vodoravnicami. Stavbi se približamo s ceste, ki sledi toku Drave, ko premagujemo razdaljo med cesto in fakultetno stavbo, pa nas pot vodi mimo parka in parkirišča. V parku je postavljena velika lesena skulptura Dragice Čadež (*1940) z naslovom Poslednji dotik (hrast, 2011), ki jo je umetnica leta 2012 poklonila Univerzi v Mariboru; skulptura je bila ustvarjena ob umetničini retrospektivi v Umetnostni galeriji Maribor in je v času razstave stala na ploščadi pred galerijo. Veliko hrastovo deblo je razcepljeno na tri dele, ki se s koreninami vzpenjajo proti nebu. Na asfaltirani ploščadi pred fakultetno zgradbo pa je nasproti vhoda postavljen obelisk iz belega kamna, ki ga je projektiral Branko Kocmut. Obelisk moramo razumeti kot projektantovo težnjo, da z navpičnico razbremeni prevladujoče horizontale arhitekture. Sestavljen je iz sedmih po en meter visokih elementov; tretji med njimi ima posekane vogale, na katere je mariborska kiparka Vlasta Tihec Zorko (*1934) pritrdila nadnaravno velike portretne bronaste glave štirih partizanov, aktivistov in narodnih herojev (Silvire Tomasini, Mihe Pinterja Toleda, Franja Vrunča in Jožeta Kerenčiča), ki kot nekakšen temen venec oklepajo obelisk.
Pedagoška akademija je grajena kot železobetonski skelet z vidnimi betonskimi stenami, ki jih prekinjajo pasovi v rdeči opeki. Opazna je gradnja iz prefabriciranih elementov, ki se sestavljajo v jasno prepoznavne module. Zamejeni so z betonskimi trikotno prirezanimi konzolami, ki se sprožajo navzven. Celota je dvodelna, kar je za Kocmuta značilno. Osrednja stavba je precej velika stavbna gmota s pritličjem, visokim pritličjem in dvema nadstropjema, usmerjena vzhod-zahod, ki jo v vzhodnem delu objema za dve etaži nižji objekt. Veliko poslopje je postavljeno v depresijo, kar vizualno blaži njeno masivnost, sorodno pa učinkuje tudi razčlenjenost pročelij, ki se v južni in severni stranici po trikrat zamaknejo, etaže pa se terasasto zamikajo tudi po višini. V pogledu od daleč opazimo dva trikotna in navzgor usmerjena zaključka na ravni strehi, kar ustvarja vtis navzgor razprtega prostora. V osrednjem večjem bloku so umeščeni predavalnice in kabineti, nižji del pa je namenjen upravnim dejavnostim, veliki dvorani in knjižnici. Stavba je podkletena, ker pa zahodni del stavbe leži v depresiji, se kletna etaža v tem delu na južno stran odpira z velikimi okni.
Vsa pročelja so členjena z veliki okni, zastrtimi z zunanjimi senčili, ki z rastrom vodoravnic ustvarjajo za Kocmuta značilen ritem. Uveljavljena je razlika med pročelji; južno je namenjeno vstopanju v objekt, tu je ritem zamikajočih se delov objekta najbolj živahen. Vzhodni del objekta, ki je nižji, je pomaknjen proti jugu. Zahodni višji del je zamaknjen nazaj, depresijo pred njim pa je arhitekt izkoristil, da je ob ploščadi pred restavracijo uredil terase pravokotnega tlorisa. Terase naj bi služile kot zunanji amfiteater, česar pa žal nikoli niso izkoristili za prireditvene namene. Vzhodno pročelje je enkrat zamaknjeno, sicer pa se tu uveljavlja dokaj enakomerna členitev z okni. Severno pročelje je pravo nasprotje južnemu. Teren za zgradbo se na tem delu dvigne; po brežini so zasajena drevesa. V to umirjeno zasenčeno prizorišče, ki se jeseni živo obarva, se usmerjajo pogledi iz knjižnice in iz ateljejev oddelka za likovno pedagogiko. Zahodno pročelje zaznamuje značilen Kocmutov motiv: notranji povezovalni hodnik se steka na majhen balkon s preprosto kovinsko ograjo.
Vhod v stavbo je v južnem pročelju; obsega en modul, ki se steza proti jugu, in vabi k vstopu z izvotljenim prostorom. Do steklenih vrat se povzpnemo po stopnicah in skozi vetrolov vstopimo v pritlično avlo, od koder nas naslednje stopnišče privede v visoko pritličje. Prostornina dvonivojske vhodne avle je obilno osvetljena. Svetlobo dovaja zastekljena južna vhodna stena pa tudi nadsvetloba, ki prodira skozi jaške z zastekljenimi stranicami; jaški se spuščajo s strehe v smeri vzhod-zahod. Ta način osvetljevanja je Kocmut uporabil po celotni stavbi, saj je ta precej globoka in okna ne omogočajo zadostne naravne osvetlitve. V avli je urejeno razstavišče, tu pa je tudi vhod v veliko dvorano. Kocmut jo je načrtoval v prostoru kvadratnega tlorisa, v katerega je namestil lesene klopi v oktogonalnem razporedu in ustvaril notranji amfiteater. Iz avle dostopamo tudi na dvojno dvoramno stopnišče v sredini stavbe. Obakraj stopnišč v vseh etažah tečeta dva hodnika, ki omogočata dostop do predavalnic, kabinetov in drugih prostorov, neposredno ob stopniščih pa je tudi sanitarni vozel. Tudi predavalnice in drugi delovni prostori so obilno osvetljeni, saj okna zavzemajo tako rekoč celotno južno in severno pročelje. Povezovalni hodniki v smeri vzhod-zahod so bili zasnovani tako, da so se v prvem in drugem nadstropju prvotno zaključevali z velikimi zastekljenimi odprtinami. Pogled se je vzdolž hodnikov razpiral v prosto naravo, kar je prispevalo k občutju odprtosti in zračnosti. Povezovalni hodniki, usmerjeni vzhod-zahod, tudi v notranjosti ustvarjajo vtis vzdolžnosti objekta, je pa Kocmut v vsakem od nadstropij načrtoval tudi njihove razširitve v obliki prostornih, kvadratastih križišč, namenjenih druženju.
Študijski programi na Pedagoški akademiji, ki je bila leta 1986 preoblikovana v Pedagoško fakulteto, so se množili in se širili tudi na nepedagoške smeri. Leta 2006 se je Pedagoška fakulteta razdelila na Filozofsko, Naravoslovno-matematično in Pedagoško fakulteto, ki so vse ohranile svoje prostore v isti stavbi. Stavba s skupno površino 17.000 m2 je že davno pretesna za povečano število študentov in študijskih programov. Odgovorni so prostorsko stisko reševali tako, da so pregrajevali določene prostore, tudi hodnike, in tako spreminjali prvotni tloris ter zmanjševali dovod svetlobe v notranjost. Tudi zaradi slabega vzdrževanja je stavba izgubila veliko svojih vrednot in le redki še zmorejo dojeti odlike zgradbe, ki jo je Branko Kocmut sam opisal, da je skupaj z Univerzitetno knjižnico njegova najuspešnejša arhitektura.
Literatura:
Vladimir BRAČIČ, Organizacijska in samoupravna podoba Pedagoške akademije Maribor od njene ustanovitve do 1986, 50 let. Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta. Zbornik (ur. Dragica Haramija), Maribor 2011, str. 12-31.
Marjeta CIGLENEČKI, Motiv obeliska v opusu Branka Kocmuta, Umetnostna kronika, 37, 2012, str. 17-24.
Jože CURK, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja. Razprave I, (ur. Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec), Maribor 1991, str. 511-563.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Jožica LEŠNIK ŠVAJGER, Prispevek bratov Kocmut k mariborski arhitekturi in urbanizmu, Maribor 2001 (tipkopis diplomske naloge).
Marjeta Ciglenečki
(23. 9. 2014)
