SREDNJE TEHNIŠKE ŠOLE

 

Lokacija: območje med Smetanovo ulico na jugu, Prežihovo na zahodu, Gosposvetsko na severu in Strossmayerjevo na vzhodu

Arhitekt: Branko Kocmut

Čas nastanka: 1957-1959

 

Razlog za gradnjo mariborskih srednjih tehniških šol na eni lokaciji je predstavil arhitekt Branko Kocmut (1921-2006) v obrazložitvi projekta v sklopu projektne dokumentacije. V Mariboru so srednje tehnične šole v petdesetih letih že delovale, bile pa so razpršene po mestu in dijaki niso imeli ustreznih pogojev za praktično delo. Hitro razvijajoča se mariborska industrija je potrebovala vedno več dobro izobraženih tehnikov in je podpirala izboljšanje tovrstnih šol.

Situacijski načrt iz leta 1959 je predvideval pozidavo in parkovno ureditev območja med Smetanovo, Prežihovo, Gosposvetsko in Strossmayerjevo ulico, del stavb naj bi segel celo na južno stran Smetanove ulice in vključil tudi historicistično stavbo na vogalu med Smetanovo in Prežihovo ulico. Vsi objekti iz idejnega načrta niso bili realizirani; tako niso bili zgrajeni servisna postaja z avtomehanično delavnico, telovadnica z bazenom (oboje je Kocmut predvidel na severni strani Smetanove ulice), internat, družabno-kulturni objekt (projektirana sta bila ob Gosposvetski ulici) in stanovanja za osebje (ob Gosposvetski in na južni strani Smetanove ulice), nerealizirana pa je ostala tudi večja površina na zahodni strani ob Prežihovi ulici, namenjena igriščem in zborovanjem na prostem. Najdlje se je vlekla razprava o gradnji telovadnice z bazenom - dokumentacija sega do leta 1961.

Že leta 1956 je Okrajni ljudski odbor Maribor izdal odločbo, s katero je odredil zemljišče za gradnjo in sprožil postopek združevanja parcel. OLO Maribor, Svet za šolstvo, je bil tudi investitor gradnje, investicijski program pa je leta 1957 potrdil še Izvršni svet Ljudske skupščine LR Slovenije. Zemljišče se rahlo vzpenja od juga proti severu, hkrati pa ima razgibano konfiguracijo, ki jo je arhitekt ohranil, kar je ena od značilnosti njegovega načrtovanja. Celoten kompleks je zgrajen v železobetonskem skeletnem sistemu, uporabljeni so bili masivni betonski stropi, stopnice so betonske montažne, za predelne in obodne stene pa so uporabili votlake.

V situacijskem načrtu iz leta 1959 so objekti označeni s črkami od A do M, realizirani pa so objekti, ki jih je Kocmut v projektni dokumentaciji označil s črkami od A do E.

Objekt A je bil prvotno namenjen tehniški srednji šoli s strojnim in elektrotehniškim odsekom ter finomehanično delavnico; zdaj je v njem Srednja elektro-računalniška šola, del objekta pa najema Fakulteta za strojništvo. Projekti so bili narejeni leta 1957, gradnja pa je bila zaključena leta 1958. Podolgovata stavba je umeščena nekako na sredino območja in usmerjena od severa proti jugu z rahlim odklonom. V severnem delu je s kratkim in prosojnim hodnikom, potekajočim v smeri vzhod-zahod, povezana z ozko in podolgovati stavbo, ki sega do Gosposvetske ceste in ki je prav tako usmerjena sever-jug.

Osrednje telo stavbe A je s kratkim prosojnim hodnikom razdeljeno na dvoje. Severni dvonadstropni del na pročeljih označuje členitev na gost niz oken z zunanjimi senčili, stena pod njimi pa je obarvana - danes zeleno. Južni del je v oblikovanju pročelij soroden objektu D; v ostenju je bolj kompakten, na vzhodnem pročelju pa je v drugem in tretjem nadstropju v širini šestih okenskih osi uveljavljen plitek pomol. Objekt A ima ravne strehe, v južnem delu pa je strešina oblikovana enako kot na objektu D: po sredini teče poglobljen jašek, katerega zastekljene stene osvetljujejo podstrešno etažo, proti jašku pa se v rahlem loku dvigata obe polovici strešne kritine. Zahodno pročelje je v pritličju, kjer so delavnice, zastekljeno z debelimi neprosojnimi steklenimi ploščami.

Oblikovno najzanimivejši je ozek podolgovat trakt, ki v severnem delu sloni na stebrih in skozi katerega z Gosposvetske ulice vstopamo v šolsko zgradbo. Namenjen je bil šolski upravi, čemur služi tudi danes. Ob dostopu z ulice je potrebno premagati nekaj stopnic, saj je višinska razlika med ulico in teraso z dostopom do stavbe kar velika. Kvadratasta terasa je tlakovana, na južnem robu jo zamejujeta severno pročelje trakta A in prosojni vezni trakt, skozi katerega vidimo na drugo stran stavbe. Na zahodnem robu ploščadi je zelenica z betonskim kipom Momčila Krkovića (1929-2011) iz leta 1970, eno od skulptur v sklopu Forme vive Maribor. Kip zakriva preveč razraščeno grmovje. Na zahodnem robu s ploščadi vodijo stopnice proti objektoma B in C.

Vitki stebri v pritličju vstopnega trakta so oblečeni v terazzo, ohranjen pa je tudi terazzo tlak in zanimiva delitev stebriščne avle s kovinsko ograjo, v kateri so odprtine tu in tam zapolnjene z lesenimi ploščami. Na vzhodni strani tega ozkega predeljenega hodnika so še izvirne lesene odlagalne mize, v tlaku pa odprtine za postavljanje koles. Vsa pročelja trakta so členjena z nizi ozkih visokih oken, v nadstropju severnega pročelja pa se nad Gosposvetsko ulico steza manjši balkon s preprosto ograjo iz navpičnih kovinskih palic in z betonskim nadstreškom - značilnim Kocmutovim motivom, ki ga je arhitekt nekaj let kasneje še dodelal na znameniti Višji ekonomsko-komercialni šoli na Razlagovi ulici. V načrtih je enak balkonček predviden tudi v drugem nadstropju. Prvotno leseni okenski okviri na celotnem objektu A so nadomeščeni s plastičnimi.

Vhodna avla je svetla, široko dvoramno stopnišče, na katerega se zliva obilje svetlobe, pa vodi v prvo in drugo nadstropje. Ohranjeni so izvirni tlaki - kvadratne svetlo sive terazzo plošče s temnimi črtami, ki tvorijo zanimiv vzorec. Zanimivi sta tudi iz terazza oblikovani dekorativni steni nasproti stopnišča v prvem in drugem nadstropju, ki zapirata pogled na vhode v stranišča. Slikar Ivan Čobal (1926-1995) je v temen terazzo zarisal svetlo sivo črtno risbo v enakem materialu. V prvem nadstropju je upodobil nekoliko shematizirane figure dveh deklet in dveh fantov, v drugem pa ženski kariatidi obrobljata ploskev, v katere sredini je steber, v ozadju pa silhueta kamiona. V spodnjem delu obeh dekorativnih sten sta kvadratna bazena - umivalnika oz. pitnika, ki pa nista več v funkciji. Žal v šoli nimajo pravega odnosa do zanimive likovne opreme; v prvem nadstropju je ob steno prislonjen smetnjak, na steno v drugem nadstropju pa je nadvse brezobzirno pritrjen avtomat za vodo. Osrednji del stavbe A je v vseh etažah razdeljen na dvoje s hodnikom, s katerega vstopamo v učilnice.

Objekt B je bil prvotno namenjen Mojstrski šoli za kovinsko stroko, industrijski vajenski šoli za kovinarsko stroko in vajenski šoli za avtomehansko stroko. Zdaj prostore zaseda III. gimnazija. Objekt je umeščen v jugozahodni del območja. Obsega podolgovat dvonadstropni trakt, usmerjen sever-jug, ki se z južnim pročeljem dotika Smetanove ulice. V severnem delu se od njega v smeri proti vzhodu cepi ožji trakt, postavljen na stebre, ki se stika z objektom A v njegovem južnem prizidku. Glavni kubus z ravno streho je oblikovno soroden osrednjemu delu objekta A; na pročeljih ga členijo gosti nizi oken, ki jih označuje gost raster senčil, pod okni pa je stena oker obarvana, kar utegne biti izvirna barva. V notranjosti stavbo predeljuje hodnik, s katerega vstopamo v učilnice. Zanimiv je ožji prečni trakt, ki s stebriščnim pritličjem omogoča pretok prostora med objekti. Na tleh so ohranjeni še izvirni terazzo tlakovci in celo reže za postavljanje koles. Celoten objekt je v precej slabem stanju.

Objekt C je bil prvotno namenjen za strojne delavnice, danes pa ga zaseda III. gimnazija. Umeščen je ob severozahodni vogal objekta B, s katerim se stika. Gre za nižjo kompaktno stavbo skoraj kvadratnega tlorisa.

Objekt D je bil zgrajen leta 1959 (načrti 1958) za namene elektrogospodarske šole, zdaj pa je v njem Srednja elektro-računalniška šola. Objekt je umeščen v jugovzhodni del območja in se z južnim pročeljem stika s Smetanovo ulico. Stavba ponavlja temeljno zasnovo vseh objektov: s podolgovate stavbe, usmerjene sever-jug, se pravokotno odcepi ožji krak v smeri proti vzhodu. Osrednja dvonadstropna stavba je namenjena učilnicam (v pritličju so tudi delavnice), v katere vstopamo s hodnika, ki teče po sredini stavbe. Ožji krak je namenjen upravnim prostorom. Južno pročelje je oblikovano podobno kot na prizidku objekta A: po sredini pročelja teče širok navpičen zastekljen trak, ki dovaja svetlobo na hodnike, po sredini strehe, ki se dviga v rahlem naklonu, pa se poglablja jašek z zastekljenimi stranicami, ki dovajajo svetlobo v podstrešne prostore. Objekt D je bil nedavno obnovljen; lesene okenske okvire so zamenjali s plastičnimi, stene pa obarvali živo rdeče.

Objekt E je pritličen in namenjen delavnicam. Z objektom D je povezan z nizkim prehodnim traktom. Zgrajen je bil leta 1959.

Gradnjo srednjih tehniških šol, ki jih Pirkovičeva upravičeno izpostavlja kot uspešno načrtovan šolski kompleks, lahko ovrednotimo kot pomembno fazo v industrializaciji Maribora. Odraža čas mariborskega gospodarskega razcveta in hkratne urejene občinske politike na področju izobraževanja, ki je stremela tudi za visokimi arhitekturnimi in urbanističnimi standardi. Čeprav so objekti še vedno v srednješolski rabi, pa je odnos do njihovega (ne)vzdrževanja in nespoštovanja Kocmutovih izhodišč zaskrbljujoč.

 

Vir:

Pokrajinski arhiv Maribor, fond Uprava za gradnje in regulacijo Maribor 1840-1963, Smetanova ulica6, Gosposvetska cesta 9.

 

Literatura:

Jelka PIRKOVIČ KOCBERK, Izgradnja sodobnega Maribora, Ljubljana 1982.

Eva SAPAČ, Urbani razvoj Maribora v 20. stoletju, Ljubljana 2010 (tipkopis doktorske disertacije).

 

 

Marjeta Ciglenečki

(23. 9. 2014)