Naziv: Vila Franz

Naslov stavbe: Meljska cesta 19

Ustvarjalec: neznani arhitekt, gradil mestni stavbenik Andreas Tschernitschek (Andrej Černiček)

Datacija: 1898-1891, 1891-1892, 1923-1927

Ludwig Franz, industrijalec iz Lipnice (Leibnitz), je leta 1883 od meljskega graščaka Aloisa pl. Kriehubra odkupil bankrotirani parni mlin, postavljen na vzhodni strani mariborske železniške postaje. Franz je v letih 1886-1888 mlin povečal in ga posodobil (prizidal je nov mlin s kaščo, konjušnico, skladišče), ob njem pa 1896 zgradil tovarno testenin »Ludwig Franz«, ki se je kasneje preimenovala v »Ludwig Franz & Söhne«; pri gradnji tovarniških poslopij je sodeloval tudi mestni stavbenik Franz Derwuschek.

Ob južnem robu uspešnega tovarniškega kompleksa je Franz dal med letoma 1889 in 1891 zgraditi upravno poslopje - družinsko vilo, ki z glavno fasado gleda na Meljsko cesto (sl. 1). Stavbo, zasnovano v modnem neorenesančnem slogu, ki se je v Mariboru uveljavil med 1870 in 1890 z graškimi arhitekti, je gradilo podjetje mestnega stavbenika Andreja Černička (1835-1892).

Enonadstropno vilo, ki se je z vhodnim, prvotno glavnim pročeljem odpirala proti tovarni na severni strani, so začeli graditi v začetku avgusta 1889. Tlorisna zasnova stavbe (sl. 2) v osnovi izhaja iz načrta za renesančno vilo rodbine Medici v kraju Poggio a Caiano, le da je pri mariborski podolgovato osrednjo dvorano nadomestil kvadratnen atrij z galerijskim hodnikom, okoli katerega so simetrično v obliki črke H razporejenimi prostori; glavna prostorska os stavbe poteka v smeri sever-jug.

Bogato okrašena zunanjščina stavbe že na daleč sporoča o pomembnem statusu in premožnosti lastnika. Pritličje obteka globoko vrezana rustika z grobo poudarjenimi vogali, v nadstropju pa stavbo poleg plitve rustike krasijo pari korintskih pilastrov. Petosno pročelje in na vrt obrnjeno prvotno zaprto začelje sta poudarjena z vogalnima rizalitoma, ki ju je po prvotnem načrtu v nadstropju povezoval ozek balkon s kovano ograjo (sl. 3);  odmev te rešitve je novejši podolgovat betonski nadstrešek na severni strani stavbe. Rizaliti so na vrhu zaključeni z bogato členjenimi volutastimi atikami. Današnjo podobo je vila dobila šele po februarju 1891, ko je stavbenik Černiček predložil načrte za gradnjo prizidka med rizalitoma na južni fasadi vile (sl. 4). Lastnik vile se je očitno odločil orientacijo stavbe spremeniti in glavno fasado z novim vhodom preseliti na parkovno, proti ulici obrnjeno stran. Na izbiro sta bili dve rešitvi, ena v obliki dvonadstropne »verande« in druga v obliki dovoznega portika s teraso na vrhu. Ob pomoči gradbene komisije je Franz izbral plitvo verando z nadstrešenim balkonom v nadstropju, ki ustvarja videz dvonadstropne loggie, kakršne so značilne za nekatere vile vicentinskega renesančnega arhitekta Andrea Palladia, pri tem pa se je arhitekt s stebrno členitvijo v pritličju in slopno v nadstropju elegantno prilagodil obstoječi členitvi fasade.

Do loggie vodi ob straneh volutasto zavito reprezentančno stopnišče, iz loggie pa vhod v prostorno vežo, ki se nadaljuje v s strešnim oknom osvetljen atrij; le-ta z vogalnimi, renesančno členjenimi slopi spominja na arkadna dvorišča italijanskih renesančnih palač, pilastrska členitev pritličja pa se ponovi tudi v nadstropju, kjer pilastre povezuje kovana ograja, in s tem harmonično povezuje členitev z zunanjščine vile. Dvoramno stopnišče, ki povezuje pritličje z nadstropjem, je umeščeno ob prvotno, manjšo vhodno vežo na severni strani stavbe. Od prvotne opreme, ki je krasila okoli atrija razporejene sobe, danes ni več sledu.

V letih 1891-1892 so konjušnici, ki je stala na vzhodnem delu tovarniškega dvorišča, prizidali kravji hlev, sobo za konjušnika in kolnico, na zahodni strani parka pa pralnico z likalnico. Zadnji dodatek k vili je bila vratarska hišica, zgrajena med letoma 1923 in 1927 ob vhodu na dvorišče z Meljske ceste po načrtih stavbnega podjetja Rudolfa Kiffmanna ml. (1895-?1939), Franzovega soseda.

Po drugi svetovni vojni je bilo podjetje nacionalizirano in leta 1964 preoblikovano v živilski kombinat Intes Maribor, vila pa preurejena v upravne prostore podjetja. Od leta 2006 je bil celoten kompleks v lasti družbe Žito, trenutno pa je v lasti Republike Slovenije in čaka na novo lastništvo in namembnost.

Helena Seražin

(5. 8. 2014)