ŽIČKI DVOR
Lokacija: Vojašniški trg 2b in 2c, Vojašniška ulica 23
Arhitekt: neznan
Čas nastanka: pred 1300-prva pol. 15. stol. (vzhodni del), prva pol. 15.-prva pol. 17. stol. (zahodni del dvora), ok. 1440 (kapela v zahodnem delu), 1570-1579 (renesančna obnova), 1602-1605 (vnovična obnova), 17. stol. (južni krili in obnova vzhodnega ter zahodnega dela), 18. stol. (dela v zahodnem krilu južnega trakta)
Žički dvor je pripadal žičkemu kartuzijanskemu samostanu, ki si je s to svobodno hišo osnoval trdno gospodarsko in upravno središče za svoje trgovske posle ter za svoje posesti in dohodke v Mariboru in njegovi okolici. Samostanski dvori so nudili možnost začasnega bivanja in hkrati skladiščenja vina, žita in drugih pridelkov in bili s tem tudi trgovske postojanke. Katerega leta je kartuzija postala lastnik Žičkega dvora oz. kdaj ga je dala zgraditi, v arhivskih virih ni ohranjeno.
Čeprav se dvor, ležeč na levem bregu Drave vzhodno od minoritskega samostana, v virih prvič omenja leta 1306, je znano, da so dvor s pripadajočimi zemljišči na tem mestu kartuzijani imeli že pred letom 1300. Prvo posest pri mestu so sicer prejeli že v 12. stoletju, pred 1306 pa so bili deležni privilegija oprostitve denarnega prispevka za vzdrževanje mestnega obzidja, morali pa so skrbeti za obzidje okoli svojega dvora. Tedaj so bili deležni tudi več svoboščin: oproščeni so bili davščin Žičkega dvora, plačevanja mitnine od vina in drugih domačih pridelkov, ukletenih in spravljenih v njem, menihom je bilo na dvoru dovoljeno brez davka prodajati vino na drobno, žički podložnik pa bi smel na njihovem dvoru prodati letno po pol tovora vina. Pridobili so tudi pravico, da v dvoru naseljeni redovniki ali redovnice ne bi plačali nobenega davka in dajali nobene dajatve, če pa bi kdo drug prebival v njem, bi ne bil oproščen nobenih obveznosti, ampak bi moral izpolnjevati vse, k čemur so bili zavezani meščani. V 15. stoletju so menihi na severni strani dvora pridobili zemljišče za prost dostop do stavbe, in sicer z dogovorom, da ga ne bodo ne menihi ne meščani nikoli zazidali. Ker kartuzijani zaradi redovnih pravil niso smeli prebivati v mestnem dvorcu, so žičko posest v Mariboru in okolici upravljali laiki. Od 15. stoletja dalje so žički priorji dvor z vso posestjo in dohodki večkrat dajali v zakup ali pa so v njem s svojo družino živeli samostanski upravitelji. Leta 1564 Žička kartuzija kot komenda prešla v roke kardinala Caharija Delphina in njegovih upraviteljev. Med 1570-1579 je s stavbo upravljal Otolin Scazuolo, ki je od mariborskega dvora letno pobiral po 200 goldinarjev zakupnine in ga dal tudi obnoviti. Leta 1573 so ga v zakup dobili bratje Orčići, ki pa so bili del prostorov v primeru turške ali druge vojne nevarnosti dolžni prepustiti žičkim ljudem. Med 1589 in 1591 je bil upravitelj kartuzije reinski opat Jurij Freyseisen, za časa katerega je bil dvor s pripadajočo posestjo v slabem stanju. Med 1602 in 1605 je zakupnik Tomaž Reichel v dogovoru s priorjem Vianom Gravellijem (1596-1623) poskrbel za več temeljitih popravil na stavbi in za izboljšanje stanja na pripadajoči posesti. V času žičkega priorja Janeza Krstnika Schillerja (1684 -1698) so v dvoru potekala obrtniška dela. Iz 1696 in 1699 sta ohranjena inventarna popisa stavbe; mdr. se omenja kapela z oltarjem sv. Antona Padovanskega z vso opremo, več uokvirjenih podob in bakrorezov. Poleg kapele je bilo v stavbi še šest sob, dvorana, prelatova soba, kuhinja, shramba, v dvoriščnem poslopju pa konjski hlev in remiza. Leta 1778, torej že štiri leta pred razpustom kartuzije, je dvor prešel v roke Jožefa Nägerla pl. Rosenbichla. C. kr. erar ga je odkupil 1786, v njem uredil vojaško oblačilnico, 1810 stacionarij, 1835 pa garnizijsko sodišče z zapori za častnike in vojake. Od 1928 so bila v njem stanovanja.
V srednjem veku je dvor obsegal na mestno obzidje naslonjen vzhodni trakt in nekoliko mlajši zahodni trakt s kapelo Vseh svetnikov, ki pa je stala na zunanji strani obzidja. V renesansi je bil obnovljen, današnjo velikost in obliko pa je dobil v 17. stoletju, ko mu je bila na zunanji strani obzidja prizidana južna polovica, sestavljena iz dveh kril, vmesnega trakta in obrambnega dvoriščnega obzidja.
Nepravilna tlorisna in etažna zasnova dvora je posledica stopničastega terena, ki pada od severa proti jugu in od vzhoda proti zahodu, in rezultat številnih gradbenih posegov od srednjega veka do 20. stoletja. Jedro dvora je v dveh gradbenih fazah pozidani vzhodni del, ki ima v pritličju prehodno vežo in štiri prostore z baročnim stopniščem, v nadstropju pa tri sobe in kuhinjo. Čeprav so današnje etažiranje, razpored prostorov, vrata in okna ter stopnišče s konca 17. stoletja, osnova vzhodnega dela sega še v srednji vek. Med prvo polovico 15. in prvo polovico 17. stoletja je sledila etapna prizidava ožjega zahodnega dela. Sedanje etažiranje, razpored prostorov in stenskih odprtin ter stopnišče so baročni. Pred tem je bilo nadstropje višje in križno obokano; del oboka je ohranjen nad sedanjim in sega na podstrešje. Po barokizaciji so bile v tem delu dvora tri večje sobe in stopnišče, pritlični prostori so bili banjasto obokani, nadstropni pa so imeli raven strop. Na zunanjščini je enoten baročni venčni zidec konkavno profiliran.
Del zahodnega trakta je bila že v srednjem veku kapela, katere oltar Vseh svetnikov je bil posvečen leta 1440. Podkletena kapela, s katero se je dvor v zahodnem delu razširil prek mestnega obzidja, je bila zgrajena v južnem podaljšku tedanje dvorove zahodne fasade in je obsegala poldrugo etažo. Rahlo potlačen banjast obok s tremi pari plitvih sosvodnic in kvadratasti kamniti profilirani ušesati okvir okroglega okna sta rezultat renesančnih predelav po letu 1570.
V 17. stoletju se je dvor vnovič razširil prek obzidja. Tedaj sta mu bili prizidani krili z vmesnim ozkim traktom in obrambnim obzidjem, ki je proti jugu zaprlo takrat nastalo notranje dvorišče. Vogali vzhodnega krila, ki je v celoti iz prve polovice 17. stoletja, se spodaj trapezasto razširijo, pritlični okni imata preprosta kamnita okvirja, na dvoriščni strani pa je viden zazidan polkrožen lok, ki je omogočal vstop v pritlični dvokapno obokani prostor. V širšem zahodnem krilu so razvidne tri gradbene faze, in sicer iz prve polovice 17., iz druge polovice 17. stoletja in iz 1764-1765. V najmlajši, tj. vzhodni osi, sta dve stanovanjski etaži, v ostali treh pa so po tri etaže, in sicer kletna, stanovanjska in podstrešna. Tri okna v južni in eno v zahodni fasadi imajo kamnite profilirane okvirje s karnisami iz druge polovice 17. stoletja. Dvoriščni nadstropni hodnik z veznim stopniščem med obema kriloma je nastal pred 1670. Iz časa prizidave tega trakta so tudi vezni stopnišči ter banjasti, križni in kapasti oboki vseh kletnih in pritličnih prostorov. Ob tem so kapelo in prostor pred njo opremili s profiliranima portaloma in prekladama. Ob pozidavi vmesnega trakta je nastalo še nasuto dvorišče, ki so ga zaprli z močnim obzidjem z več oporniki in strelnimi linami. Pritlično gospodarsko poslopje, ki dvor ločuje od Vojašniškega trga, je v jedru iz 17. stoletja, predelave pa so sledile v 18. in 19. stoletju.
Žički dvor, ki je stal sprva ob notranji severni strani mestnega obzidja, nato pa še ob zunanji južni, je tekom 17. stoletja pridobil sedanjo obliko in velikost ter funkcijo obzidne utrdbe za obrambo mestnega pristanišča. Mestno obzidje se je s tem prestavilo na obe dvorovi južni krili in vmesno s strelnicami opremljeno dvoriščno obzidje. Po odstranitvi Benetk leta 1967 je dvor postal najslikovitejši objekt v podobi tega dela mesta.
Literatura:
Jože CURK, Maribor. Urbanistično-gradbeni zgodovinski oris, Časopis za zgodovino in narodopisje, 37 (n. v. 2), 1966, str. 63-95.
Jože CURK, Oris gradbene zgodovine nekdanjega minoritskega samostana in Žičkega dvora v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 48 (n. v. 13)/1-2, 1977, str. 117-130.
Jože CURK, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru I, Časopis za zgodovino in narodopisje, 59 (n. v. 24)/1, 1988, str. 119-145.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Jože MLINARIČ, Kartuzija Žiče 1595-1782, Časopis za zgodovino in narodopisje, 45 (n. v. 10)/1, 1974, str. 106-126.
Jože MLINARIČ, Kartuziji Žiče in Jurklošter, Maribor 1991.
Jože MLINARIČ, Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 69 (n. v. 34)/1, 1998, str. 11-32.
Rudolf Gustav PUFF, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999.
Sašo RADOVANOVIČ, Mariborske ulice, Maribor 2005.
Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor, mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941, Maribor 2012.
Sergej VRIŠER, Maribor. Po poteh stare umetnosti, Maribor 1993.
Mija Oter Gorenčič
(23. 9. 2014)
