FRANČIŠKANSKA CERKEV MARIJE MATERE USMILJENJA S SAMOSTANOM
Lokacija: Ulica škofa Maksimiljana Držečnika 7
Arhitekt: Richard Jordan
Čas nastanka: 1893-1900 (cerkev), 1892-1900 (samostan)
Na vzhodnem robu Maribora, na zunanji strani mestnega obzidja, je bila v letih 1613-1620 zgrajena kapucinska cerkev Marije Matere usmiljenja s samostanom, ustanova Janeza Jakoba grofa Khisla (1565-1637), tedanjega lastnika mariborskega mestnega gradu. Leta 1784 je cesar Jožef II. kapucinski samostan razpustil, v prazno poslopje pa naselil minorite, saj je njihovo cerkev in samostan na Lentu namenil za potrebe vojske. Dve leti kasneje je pri cerkvi začela delovati župnija, ki se jo je zaradi večinskega slovensko govorečega prebivalstva in slovenskih pridig oprijelo ime slovenska župnija. Zaradi Marijine milostne podobe, ki so jo s seboj prinesli minoriti, je cerkev dobila tudi romarsko funkcijo. Minoriti so zaradi slabe finančne situacije in pomanjkanja redovnih poklicev že leta 1818 morali zapustiti Maribor (župniji so se odpovedali že pet let prej), zato so cerkev s samostanom ter župnijo prevzeli svetni duhovniki, v obdobju 1833-1849 so zanjo skrbeli redemptoristi, nato pa zopet svetni duhovniki. Leta 1864 so cerkev, samostan in župnijo prevzeli frančiškani.
Zaradi naraščanja prebivalstva in romarske funkcije je stara cerkev že sredi 19. stoletja postala premajhna, vendar pa so vsi poskusi izgradnje večje stavbe propadli. To zahtevno nalogo je uspelo uresničiti šele gvardijanu p. Kalistu Hericu (1850-1925), ki je imel pomembnega podpornika (finančnega in moralnega) v lavantinskem knezoškofu dr. Mihaelu Napotniku (škof 1889-1922), poleg množice vernikov pa je sredstva za gradnjo prispevalo tudi nekaj pomembnih osebnosti, med katerimi zaseda prvo mesto cesar Franc Jožef I.
Načrte za novo cerkev in samostan je izdelal Richard Jordan (1847-1922), eden vodilnih dunajskih arhitektov sakralnih stavb na prelomu stoletja. Mogočno neoromansko cerkev so pričeli zidati leta 1893, naslednje leto je bila stavba v grobem zgrajena, 1895 sta sledila zvonika, v naslednjih petih letih pa je bila urejena notranjščina. Knezoškof Napotnik je cerkev posvetil 11. avgusta 1900, v naslednjih letih pa je notranjščina dobila svojo opremo, ki jo je v celoti načrtoval Jordan. Samostan so začeli graditi že leto dni pred cerkvijo (v njem so imeli v času gradnje maše), dokončan pa je bil sočasno s cerkvijo. V kasnejših desetletjih cerkev, ki jo je 11. novembra 1906 papež Pij X. razglasil za baziliko (basilica minor), ni doživela večjih prezidav. Do edine spremembe je prišlo leta 1935, ko so odprli slepe bifore na bazilikalnih stenah glavne ladje ter slepa okna v južni stranski ladji, na strehe stranskih ladij in nad meniški kor v prvem nadstropju samostana pa vgradili strešna okna. Na takšen način so dodatno osvetlili cerkveno notranjščino. Načrte za gradbeni poseg je izdelal arhitekt Jože Plečnik (1872-1957), gradnjo pa sta vodila arhitekt Max Czeike (1879-1945) in njegov obratovodja Jože Požauko (1908-1995).
Proti zahodu orientirana cerkev je triladijska bazilika. Tristrano sklenjen prezbiterij na severni strani obdaja kapela z oratorijem, na južni pa t. i. zgornja zakristija (prostor naj bi bil po prvotnih načrtih krstilnica, kar pa ni bilo izvedeno), nad katero je meniški oratorij. Med »zgornjo zakristijo« in kapelo poteka pritlični hodnik, ki na zunanjščini učinkuje kot korni obhod (deambulatorij). Zunanjščina je zgrajena iz neometane temnordeče opeke, kombinirane s kamnitimi sivo-belimi stavbnimi členi. Fasado poudarjata zvonika s korenastima strehama, vse stene zunanjščine pa krasijo različni neoromanski stavbni členi (bifore, trifore, rozeta, polkrožni portali vrat, ločni friz, zunanji oporniki). Notranjščina je obokana križnogrebenasto (ladijski del) ali banjasto (prezbiterij), sklep prezbiterija pa pokriva polkupola, na katero so prilepljena dekorativna rebra pravokotnega profila, ki jih nosijo služniki. Ladje med seboj ločujejo slopi s polkrožnimi arkadami, v glavni ladji slope obdajajo za Jordana značilni tričetrtinski stebri z vegetabilnimi kapiteli.
Na južni strani se cerkve drži samostan, ki ima podobno arhitekturno členitev kot cerkvena zunanjščina. V tlorisu ga sestavljajo štirje trakti, na sredini ima kvadratno notranje dvorišče, ki ga obdaja križni hodnik. V pritličju in prvem nadstropju severne stranice samostana sta dve večji dvorani (zgornja je včasih služila kot meniški kor), na severozahodnem vogalu samostana pa je pravokotno oblikovana zakristija.
Še pred posvetitvijo je cerkvena notranjščina dobila tudi stensko in stropno poslikavo v tehniki tempere na omet. Bogato neoromansko dekoracijo je naslikal Josef Kott, po rodu iz Moravske, predloge za figuralne prizore pa sta izdelala Raphael Grünnes (*1851), profesor na dunajski akademiji (dva prizora v prezbiteriju), in Ferenc (Franz) Pruzsinsky von Pruzsina (1852-1914; ostali prizori). Slednji je vse figuralne prizore tudi naslikal. Večina ikonografsko zanimive poslikave, ki je pomembno prispevala k monumentalnemu videzu notranjščine, je bila v šestdesetih letih 20. stoletja prepleskana, ohranili so se le medaljoni z marijansko ikonografijo v glavni ladji, medtem ko so upodobitve v prezbiteriju ter dekoracija v ladjah prekrite z beležem. Stene prezbiterija je s kristološko motiviko v fresko tehniki leta 1965 poslikal Stane Kregar (1905-1973), ki je tudi avtor predloge za osrednje tri vitraje v prezbiteriju (1960), preostali dve pa je zasnoval Pavel Sušilović.
V nekaj več kot desetletju po posvetitvi je cerkev dobila osem oltarjev; velikega (posvečenega Mariji Materi usmiljenja, menza 1900, nastavek 1904), sv. Filomene (menza 1900, nastavek 1907), sv. Antona Padovanskega (menza 1900, nastavek 1907), Lurške Matere božje (1908), sv. Križa (1909), Srca Jezusovega (1910), sv. Frančiška Asiškega (1912) ter Naše ljube Gospe Presvetega srca (1912); slednji je v kapeli ob prezbiteriju. Vse oltarje je načrtoval arhitekt Richard Jordan, kamnoseške dele je izdelal mariborski kamnosek Karel Kocijančič (+1915), bronaste Jakob Rappel (1877-1942) iz tirolskega Schwaza, skoraj vsi kipi pa so delo graškega kiparja Eduarda Kupowskega (tudi Kubowski). Izjemi predstavljata zgodnjebaročna, sredi 18. stoletja temeljito »restavrirana« Marijina milostna podoba (imenovana tudi Urna) na velikem oltarju, ki je bila prvotno v nadžupnijski cerkvi sv. Jurija v Slovenskih Konjicah, potem v kapeli dvorca Freibüchl in v mariborski minoritski cerkvi na Lentu (v predhodnico frančiškanske cerkve je bila postavljena leta 1787), ter Lurška Mati božja v tronu istoimenskega stranskega oltarja, ki so jo leta 1884 izdelali v umetniški delavnici Atelier Verrebut v Parizu, leto dni kasneje pa postavili na stranski oltar stare frančiškanske cerkve. Deveti, pokoncilski oltar, delo arhitekta Cirila Zazule (1924-1995), je bil postavljen leta 1976 in vključuje dele nekdanje obhajilne mize.
Marmorno prižnico je cerkev dobila leta 1919, načrte zanjo je izdelal Jordan, kamnoseška dela sta prispevala Karel Kocijančič st. in Karel Kocijančič ml., reliefi štirih cerkvenih očetov pa so delo Kupowskega. Jordan je načrtoval tudi ostalo opremo, med drugim orgelsko omaro, klopi, spovednice, obhajilno mizo, kropilnike, krstilnik, posodo za blagoslovljeno vodo, izdelal pa je tudi predlogo za vzorce na tlaku. Sedanji rezljani križev pot je novejši, leta 1938 ga je izdelal podobar Miloš Hohnjec iz Celja.
Pod prezbiterijem je kripta, ki je edini ostanek stare cerkve. V njej so pokopani: ustanovnik stare kapucinske cerkve Janez Jakob grof Khisl (1565-1637), zadnji moški potomec te rodbine Janez Jakob II. (1645-1689), lastnik mariborskega mestnega gradu in velik dobrotnik redemptoristov Henrik Adam grof Brandis (1787-1869), njegova soproga Jožefa (1791-1869), njun vnuk Jožef (1858-1862), gvardijan p. Kalist Heric (1850-1925) in knezoškof dr. Mihael Napotnik (1850-1922), osebi, ki sta najbolj zaslužni za novo cerkev; med drugo svetovno vojno pa so v grobnico prenesli še posmrtne ostanke knezoškofov bl. Antona Martina Slomška (1800-1862; slednje so 1978 prenesli v stolnico) in dr. Jakoba Maksimiljana Stepišnika (1815-1889); po vojni pa so v njej pokopali še škofa dr. Ivana Jožefa Tomažiča (1876-1949). Kripta trenutno ni dostopna, nanjo pa opozarjajo trije nagrobniki, sekundarno vzidani v hodnik okoli prezbiterija.
Mariborska frančiškanska cerkev je eden najpomembnejših sakralnih spomenikov poznega historizma na Slovenskem. Njene odlike so usklajena arhitektura in oprema ter izjemno kvalitetna izvedba. Po svojih značilnostih spominja na druga dela arhitekta Richarda Jordana, zlasti na njegovo cerkev bosonogih karmeličanov v 19. dunajskem okraju (1898-1900). Z baziliko Marije Matere usmiljenja je štajerska (pa tudi slovenska) arhitektura poznega historizma dobila primer najbolj aktualne dunajske arhitekture, ki po svoji kvaliteti nič ne zaostaja za sočasnimi stavbami v cesarski prestolnici in v drugih arhitekturnih središčih habsburške monarhije.
Literatura:
Jože CURK, Mariborsko gradbeništvo med sredinama 19. in 20. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 75 (n. v. 40)/2-3, 2004, str. 301-331.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Jože CURK, Primož PREMZL, Mariborske vedute, Maribor 2004.
p. Zdravko JAKOP, Bazilika Matere usmiljenja Maribor. Ob stoletnici posvetitve 1900-2000, Ljubljana 2000.
Franci LAZARINI, Cerkvena arhitektura lavantinske škofije v času knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889-1922), Maribor 2012 (tipkopis doktorske disertacije).
Franci LAZARINI, Frančiškanska cerkev v Mariboru, Ljubljana 2013 (Umetnine v žepu, 7).
Franci LAZARINI, Cerkve, samostani, redovne hiše in sinagoge, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2014 (v tisku).
Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994.
Michael NAPOTNIK, Einweihungs-Feier der neuerbauten Pfarrkirche zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Grazervorstadt zu Marburg, Marburg 1901.
Mihael NAPOTNIK, Spomnite se besed, katere sem vam govoril, Maribor 1902.
Michael NAPOTNIK, Die Basilika zur Heiligen Maria, Mutter der Barmherzigkeit, in der Grazervorstadt zu Marburg, Marburg 1909.
Mihael NAPOTNIK, Znamenite pridižnice v Mariborski baziliki Matere milosti slovesno blagoslovljenje, Maribor 1920.
Iztok PREMROV, Arhitektura 19. stoletja v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 45 (n. v. 10)/2, 1974, str. 341-380.
Simona ROŽEJ, Opus del arhitekta Cirila Zazule, Maribor 1999 (tipkopis diplomske naloge).
Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2014 (v tisku).
Avguštin STEGENŠEK, Nove župnijske cerkve, Ljubitelj krščanske umetnosti, 1/3-4, 1914, str. 90-173.
Pavel TOPLAK, Cerkveno slikarstvo Staneta Kregarja, Kregarjevo strmenje k nevidnim obalam. Sakralno slikarstvo, Ljubljana-Šentvid pri Ljubljani 2005, str. 51-71.
Sergej VRIŠER, Doneski k baročnem kiparstvu na slovenskem Štajerskem, Časopis za zgodovino in narodopisje, 51 (n. v. 16)/1, 1980, str. 131-139.
p. Otmar VOSTNER, Ob stoletnici frančiškanov v Mariboru, Maribor 1964.
Franci Lazarini
(23. 9. 2014)
