FRIEDRIGERJEVA VILA (Vila Transilvanija)
Lokacija: Mladinska ulica 45
Arhitekt: Fritz Friedriger, Max Czeike
Čas nastanka: 1910-1911, 1927-1928
Enonadstropno neobaročno-secesijsko vilo, je leta 1910 zasnoval in zgradil arhitekt Fritz Friedriger (1859-1922) zase in za svojo družino in jo po svoji domovini poimenoval »Transilvanija«. Arhitekt, ki se je v rodnem Schorssburgu najprej izučil za stavbnega mojstra (1878), nato pa med letoma 1883-1885 na dunajski Akademiji študiral arhitekturo pri profesorju Theofilu von Hansnu (1813-1891), se je v Mariboru naselil leta 1896 in leta 1897 pridobil koncesijo za opravljanje gradbene obrti skupaj z gradbenikom Robertom Schmidtom. Leta 1910 se je pri Friedrigerju zaposlil mladi arhitekt Max Czeike (1879-1945) in verjetno prispeval sodobnejše oblikovanje sicer še pod Hansnovim vplivom historičnih vil. Friedrigerjeva družina je v času gradnje vile poleg arhitekta štela še šest članov: arhitektovo ženo, Wilhelmino Stanek s Ptuja, sinove Fritza, Ericha in Willijema ter hčerki Greto in Hildo. V vili so živeli do leta 1920, ko so se kot nezaželjeni državljani nemškega rodu preselili v Gradec (Graz) in si tam zgradili novo bivališče.
Arhitekt je na v osnovi pravokoten tloris postavil nekoliko čokato stavbo s tedaj modno zalomljeno mansardno streho. Opustil je običajno rustično členitev fasad in jih secesijsko svobodneje dekoriral. Na glavni fasadi je levo od neobaročno okrašenega vhoda vzidan kamnit relief z alegorijo Arhitekture (in z njo povezanih umetnosti in obrti); po prvotnih načrtih naj bi bilo na reliefu upodobljenih sedem značilno secesijsko oblikovanih ženskih figur - morda sedem svobodnih umetnosti, vendar se je Friedriger med gradnjo odločil za upodobitev, ki je lahko zaobjela portrete članov njegove družine. Na prestolu sedi Arhitektura (Friedrigerjeva žena Wilhelmina) s šestilom in modelom tempietta v rokah. Na njeni levici sta Kiparstvo (hčerka Greta?), ki modelira kip putta z opeko na plečih (sin Erich?), in Slikarstvo (hčerka Hilda?) s slikarsko paleto. Desno od prestola stoji Zidarstvo (z napisom ob strani Fritz Friedriger) z opeko in zidarsko lopatico, ob njem prenaša opeko drugi putto (sin Willi?), za njim pa pred antičnim templjem stoji Tesarstvo (neidentificirana moška figura, morda najstarejši sin Fritz) s sekiro; vsi sinovi so zaznamovani z atributom, ki nakazuje, da bodo nekoč nadaljevali očetovo gradbeniško pot. Na drugi strani portalne osi je secesijsko oblikovano tridelno stopničasto okno, različni okni v pritličju kakor tudi druga odpirajoča se okna pritličja pa krasijo baročno oblikovane kovane mreže. Vzhodna fasada se na vogalu z zaprto zimsko verando v pritličju in odprto letno v nadstropju previje v južno fasado, ki jo v pritličju krasi izstopajoč pomol, nad njim pa je sončna ura z reliefom baročno oblikovanih igrivih puttov. Na jugozahodni vogal je arhitekt naknadno v nadstropju dodal rahlo zaobljen vogalni balkon.
Levo od vhoda je bila kuhinja, ki je bila s predprostorom povezana z jedilnico, ta pa se je odpirala na zaprto zimsko verando. Jedilnica je na zahodni strani prešla v salon s »pomolnim oknom«, oba prostora pa sta bila dostopna iz prostorne reprezentančne veže s širokim stopniščem, ki vodi v nadstropje s spalnicami; dekliška spalnica z lastnim vhodom v kopalnico je bila nad kuhinjo, deška se je odpirala na vogalni balkon, starši pa so imeli dostop na odprto verando. Arhitekt je sam načrtoval tudi stavbno pohištvo in notranjo opremo v secesijskem slogu.
Na načrtih je vidna tudi parkovna ureditev vrta s polkrožno kamnito klopjo okoli okrogle mize, kotičkom za igrišče in zidano vrtno uto v jugozahodnem kotu vrtne ograje.
Vilo je po odhodu Friedrigerja v Gradec kupil mariborski trgovec Josip Škerlec, ki pa je ni bistveno spreminjal; po načrtih Friedrigerjevega sodelavca Maxa Czeikeja je bila stavbi v letih 1927-1928 na zahodni strani prizidana garaža s teraso na vrhu, ki se je harmonično povezala z vogalnim balkonom.
Stavba je trenutno zapuščena in počasi propada.
Helena Seražin
(23. 9. 2014)
