Naziv: Kapela Srca Jezusovega
Naslov: Ljubljanska ulica 13
Ustvarjalec: Franz Derwuschek, Maks Czeike, Jože Plečnik, Danilo Fürst
Datacija: 1898, 1932
Večstanovanjsko stavbo na tedanji Levstikovi ulici 29 v Magdalenskem predmestju je leta 1898 dala zgraditi Prva mariborska gradbena zadruga (I. Marburger Bau-Genossenschaft). Visokopritlično dvonadstropno stavbo s preprosto neobaročno fasado, ki je stala ob južni železnici, je v enem letu zgradilo podjetje mariborskega stavbnega mojstra Franca Derwuschka. V hiši je bilo dvanajst najemniških enosobnih stanovanj s kuhinjo in shrambo, po štiri v vsaki etaži, v manjšem prizidku pa je bila pralnica.
Najverjetneje po prvi svetovni vojni je stavba prešla v last mariborskega trgovca Ludvika Šefa, ki je imel v mestu na tedanji Prešernovi ulici papirnico. Leta 1923 je najprej zaprosil za dovoljenje, da sme vrt še vedno najemniške stavbe vdolž Masarykove in Jadranske ulice (današnja Ljubljanska ulica) ograditi z novo ograjo z zidanimi nosilci in vogalno kapelico (načrte zanju je pripravil arhitekt Maks Czeike), nato pa se je odločil na mestni svet nasloviti še prošnjo za prezidavo hiše s prizidkom, v katerem je nameraval urediti nove poslovne prostore, klet pa preurediti v skladišče papirja. Tudi tokrat je pripravo načrtov zaupal Maksu Czeikeju, ki pa je poleg prizidka s teraso dodal še načrte za morebitno preureditev stavbe iz večstanovanjske hiše v enodružinsko vilo. Do realizacije teh načrtov v času gospodarske krize nikoli ni prišlo, bržkone zaradi finančnih težav lastnika, saj je že leta 1927 ob manjših predelavah stavbe kot novi posestnik stavbe navedena mariborska Spodnještajerska posojilnica.
Ko so se jezuiti leta 1932 vrnili v Maribor, so se, namesto v nekdanjem jezuitskem samostanu na Glavnem trgu, iz katerega so se izselili po razpustitvi reda leta 1773, po zaslugi ravnatelja mariborske Spodnještajerske posojilnice in Tiskarne sv. Cirila monsig. dr. Antona Jerovška (1874-1932) lahko naselili v najemniški hiši na Levstikovi ulici; Jerovšek naj bi jim jo za samostan podaril iz zaobljube. Jezuiti so pod vodstvom patra Franca Tomca hišo spremenili v samostan oziroma Dom presvetega Srca in v pritličju stavbe uredili kapelo Srca Jezusovega, ki je bila blagoslovljena 30. oktobra 1932, le dan pred smrtjo ustanovnika Jerovška.
Avtorstvo načrtov za kapelo je v literaturi pripisano arhitektu Jožetu Plečniku, medtem ko so načrti za celostno ureditev samostanskega kompleksa z novo cerkvijo, ki sta jih pripravila Maks Czeike leta 1932 in Plečnikov študent Danilo Fürst iz Maribora leta 1934, ostali le na papirju. Po načrtih za kapelo iz 1932 so predelne stene stanovanj v pritličju podrli, na vzhodnem koncu dodali prizidek s kvadratnim prezbiterijem, na zahodnem, obrnjenem proti cesti, pa podaljšali ladjo in ji dodali vežo s pokritim stopniščem. Plečnik naj bi sočasno s kapelo stavbi na vrtu dodal prizidek za Dom za zaprte duhovne vaje z manjšo kapelo, nad vhodom v hišo pa postavil nadstrešek in v podstrešno okno obesil zvon. Za jezuite je na pokopališču na Pobrežju uredil tudi skupni grob. V Domu so jezuiti takoj po vselitvi ustanovili kongregaciji za gimnazijce in gospe, ki so med drugo svetovno vojno odigrale pomembno vlogo pri reševanju kapele. Po nemški zasedbi Maribora so namreč jezuite 19. aprila 1941 zaprli, stavbo pa je dobila organizacija Hitlerjugend, ki je v kapeli uredila dvorano. Kongreganistke so opremo kapele pravočasno rešile in jo prenesle v mariborsko škofijo, tako da je bila lahko v povojni obnovi stavbe ponovno nameščena v kapelo; med vojno je med zavezniškim bombardiranjem bližnje železnice na samostanski vrt padla bomba in uničila stavbo za duhovne vaje, delno pa hudo poškodovala tudi glavno stavbo, ki ji je povojna obnova pod vodstvom gradbenega tehnika Jožeta Požauka povsem ogolila zunanjščino.
V kapelo vodi kratko pokrito stopnišče z arkadno odprtima stranskima stenama, levo od njega pa je tudi pokrit vhod v samostansko stavbo z značilnim Plečnikovim stebrom. V zahodni steni nad vhodom je v fasado vrezan napis IHS, nad njim pa se iz stene boči nadstrešen zvoniček.
Lesena vhodna vrata z okroglimi okni na križ in plečnikovsko unikatno oblikovano kljuko vodijo v manjše preddverje, osvetljeno s parom okroglih oken, od tod pa steklena nihajna vrata v nizek, skoraj tunelsko podolgovat prostor, katerega stene so v celoti obite z lesom, ki ga je daroval redovni brat Ferdinand Kobi iz Borovnice. Plečnikov slog je prepoznaven predvsem pri opremi notranjščine kapele; pater Tomc se je na arhitekta najverjetneje obrnil zato, ker sta že prej sodelovala pri Domu duhovnih vaj, cerkvi sv. Jožefa in orlovskem stadionu v Ljubljani. Notranji vhod v cerkev obstopata kotni spovednici, ki sta šele po vojni namesto zaves dobili lesena vrata. Prostorsko os, ki loči klopi na desni strani ladje od prehoda na levi strani, naglaša črn kamnit kropilnik. Severno steno v ladijskem delu kapele krasi v obliki pomanjšane kolonade izdelan križev pot z med pare stebričkov umeščenimi podobami postaj, ki naj bi jih naslikal slikar G. Fugel.
Na levi je tik pred vhodom v zakristijo stranska kapela z oltarjem Marije Obcestne (Madonna della Strada). Na lesen zaslon, pred katerim stoji lesena oltarna miza, ki ima danes namesto ene kamnite noge štiri lesene, je pritrjena kopija po freski Marije z detetom (druga polovica 13. ali prva polovica 14. stoletja) iz nekdanje rimske cerkve Madonna della Strada; na mestu le-te so v 16. stoletju jezuiti postavili svojo redovno cerkev Il Gesù, fragment freske z Marijino podobo pa prenesli na oltar v eno od kapel v novi cerkvi. Podoba Marije Obcestne je znana po tem, da je pred njo pogosto molil ustanovitelj reda, sv. Ignacij Lojolski (1491-1556). Ob severno steno stranske kapele je prislonjen lesen klečalnik s podobo sv. Jožefa, ob zahodnem delu kapele pa so nanizane klopi.
Obhajilna miza tik pred prezbiterijem je bila po letu 1965 umaknjena, jonski stebriči, ki so jo nosili, pa uporabljeni za nova daritveno mizo in bralni pult. Ob zadnjo steno prezbiterija prestavljen veliki oltar poleg lesenih nosita tudi dve kamniti nogi. Na mizi stoji škatlast tabernakelj z medeninastim križem, za njim pa se dviguje križ (neke vrste croce dipinta) z naslikano doprsno podobo umirajočega Kristusa. Na križu je napis: APERTVS EST COR EIVS (Odprto je njegovo srce). Nad oltarjem je obešen velik okrogel lestenec, ki se nad oltarno celoto pne namesto ciborija, svetlobno nadstropje prezbiterija, predrto z okroglimi linami, pa kot nekakšna kupola v prostor prepušča mistično svetlobo, v kateri se kopa Kristusova podoba. Od druge prvotne Plečnikove opreme se je ohranilo le nekaj posodja in svečnikov, stropne luči pa so nove.
Helena Seražin
(6. avgust 2020)
