MESTNA OBČINA MARIBOR (NEKDANJE OKRAJNO GLAVARSTVO)

 

Lokacija: Ulica heroja Staneta 1

Arhitekt: Hans Pruckner, Robert Neumann, Rudolf Kiffmann, Milan Černigoj, Maruša Zorec, Vojka Močnik, Nina Tešanovič

Čas nastanka: 1910-1913, 1959, 1977, 1996

 

Mariborsko Okrajno glavarstvo je sprva (od 1850 do 1868) domovalo v stavbi nekdanje poštne postaje na Jurčičevi ulici 8, nato pa se je preselilo v leta 1859 zgrajeno palačo na Partizanski cesti 43. Nasproti železniške postaje po načrtih arhitekta Johanna Girstmayerja zgrajeno poslopje si je delilo še s Finančno direkcijo in davčnim uradom, vendar pa bi danes stavbo v Mariboru zaman iskali;  med drugo svetovno vojno je bila poškodovana v bombnem napadu, zato so jo leta 1961 podrli in na njenem mestu uredili vzhodni del Trga Borisa Kidriča s spomenikom, ki je delo Stojana Batiča iz 1963.

Vprašanje o potrebi gradnje nove stavbe Okrajnega glavarstva v Mariboru je postalo aktualno leta 1904; takrat so v mestnem svetu ugotovili, da kot povsem neodvisna uprava mesta Maribor za to niso pristojni in da se jih gradnja prav nič ne tiče, še posebej, če bi se tako dalo prihraniti 300.000 kron, ki bi jih po pričakovanju mariborskega Okrajnega glavarstva morali prispevati zanjo. Zato so se na glavarstvu obrnili na namestništvo v Gradcu, to pa na Ministrstvo za javna dela na Dunaju. Iz doslej raziskane korespondence med uradi je videti, da je načrte naročilo graško Namestništvo; končni načrti za novo upravno stavbo v Mariboru, v kateri naj bi bili prostori za Okrajno glavarstvo z oddelkom za gradbeništvo, Gozdno inšpekcijo, Davčnim uradom, Okrajnim finančnim uradom, Uradom za zemljiški davek, Davčnim referatom in službenim stanovanjem za okrajnega glavarja, so bili 18. septembra 1909 poslani v presojo na Dunaj, vendar pa je iz nekaterih dokumentov razvidno, da so prve načrte za novo upravno stavbo v Mariboru iz Gradca na Dunaj poslali že 17. septembra 1908.

Imena arhitekta dokumenti zaenkrat še niso razkrili, v strokovni literaturi pa se kot avtor načrtov za novo stavbo Okrajnega glavarstva in finančne direkcije v Mariboru najpogosteje navaja graški arhitekt in slikar Hans Pruckner s sodelavcema Karlom Freymuthom in Rudolfom Kiffmannom. Domneva o avtorstvu načrtov morda sloni na Prucknerjevi akvarelni risbi stavbe iz leta 1911, ki naj bi jo hranili na mariborski mestni občini, čeprav je arhitekt znan po svojih akvarelih, kot je npr. po starejši grafiki naslikani akvarel leta 1860 porušenih Železnih vrat v Gradcu. Morda pa je na presojo vplivalo dejstvo, da je Pruckner skoraj istočasno naredil načrte za slogovno primerljivo, v letih 1909-1910 zgrajeno trinadstropno neobaročno palačo Scherbaum na Grajskem trgu 5, ki jo je, tako kot novo palačo Okrajnega glavarstva, gradil mariborski gradbenik Rudolf Kiffmann.  

Načrti s predračunom so bili potrjeni 15. aprila 1910, 30. junija istega leta pa so bili izbrani člani gradbenega odbora, ki je bdel nad izvedbo celotnega projekta: predsednik odbora, višji stavbni svetnik Josef Seibt in njegov namestnik Georg Dobay ter stavbni nadzornik Heinrich Horna iz graškega namestništva, za  vodenje gradnje pa je bil določen cesarsko kraljevi nadinženir Robert Neumann iz Maribora. Po podatkih tedanjega dnevnega časopisja naj bi poleg Seibta in Neumanna v stavbnem odboru bili še mariborski okrajni glavar dr. Adam Weiss pl. Schleussenburg (glavar od 10. maja 1910, pred tem glavar v Brucku in na Ptuju) kot zastopnik notranjega ministrstva, finančno ministrstvo je zastopal višji finančni svetnik Weiss-Ostborn, kot stavbni nadzornik pa je bil določen inženir Karl Freymuth.  

Na javni razpis za izbiro stavbnega podjetja, ki bi palačo zgradilo, so se do 20. septembra 1910 prijavili štirje kandidati: stavbni mojster Rudolf Kiffmann starejši iz Maribora, stavbni in tesarski mojster Josef F. Flohr st. iz Gradca, stavbni mojster Ubald Nassimbeni iz Maribora in podjetje Fiama Wayss, Westermann & Co. za betonsko gradnjo. Najugodnejša je bila Kiffmannova ponudba in tako je Ministrstvo za javna dela na Dunaju 25. oktobra 1910 potrdilo izbiro graškega Namestništva ter hkrati zahtevalo prilagoditev načrtov zaradi spremenjene višine kletne etaže stavbe in uskladitve talnega zidca fasade s pločnikom. Na Mestni občini Maribor hranijo originalne načrte za nova talni zidec in ostrešje, ki jih je 12. novembra 1910 zaradi neustreznosti starih na novo narisal Robert Neumann, le-ta pa je ob pomoči gradbenega tehnika in stavbnega mojstra Josefa Dedka pripravil tudi detajlne gradbene načrte za celotno stavbo.

Gradbeno dovoljenje za začetek gradnje nove upravne palače je bilo izdano 5. novembra 1910 pod pogojem, da se stavba zgradi po načrtih, ki jih je predložil gradbeni odbor, da bo imelo zahodno čelo severnega krila stavbe preprosto fasado, da bodo linije in nivoji stavbe usklajeni z zahtevami mariborskega stavbnega urada, da bodo na severni strani v celotni širini stavbe ogradili stavbno parcelo in da bodo v skladu z mariborsko prometno uredbo plačali pristojbino deset kron za balkon, ki bo gledal na Tegetthoffov trg (današnji Trg generala Maistra).

Stavba je bila bržkone konec leta 1911 že pod streho, saj so 14. junija tega leta na Ministrstvu za javna dela potrdili izbor gradbene komisije za različne izvajalce, med njimi za tesarska dela stavbno podjetje Rudolfa Kiffmanna starejšega, za kleparska dela podjetje Rudolf Blum & Sohn iz Maribora, za dela iz umetnega kamna podjetje Wurzinger & Wallner iz Gradca, za napeljavo centralne kurjave in prezračevanja pa dunajsko podjetje Hans Hable. Za mizarska dela (stavbno pohištvo) je bilo izbrano podjetje Ferdinanda Potočnika iz Maribora, septembra 1911 pleskar in štukater Mihael Nonner, prav tako Mariborčan, decembra 1911 pa mariborski steklar Hans Wernigg. Konec januarja 1912 je Robert Neumann že odobril načrte za pisarniško pohištvo, aprila 1912 so se odločili namesto plinske razsvetljave napeljati električno, januarja 1913 pa so v stavbi napeljali telefon in telegraf. Zadnja dela krovcu so bila plačana februarja 1913, s postavitvijo pločnika vzdolž celotne stavbe spomladi 1913 pa je bila gradnja nove palače okrajnega glavarstva zaključena.

Uradi so se vanjo začeli seliti v drugi polovici maja 1913, vendar pa je v delu javnosti sprožilo močno neodobravanje dejstvo, da so bili vsi napisi le v nemškem jeziku; v časniku Straža so mdr. poročali: »Nekateri oddelki cesarskih uradov so se že preselili v novo poslopje. V veliko začudenje smo opazili dosedaj le nekaj samonemških napisov. Ali je to zopet delo nemškonacionalnega radikalca okrajnega glavarja pl. Weissa? Pozivamo ga že danes, da skrbi za to, da se ne bo slovensko ljudstvo v mestu Mariboru in okolici izzivalo s samonemškimi napisi.« Med prvimi se je v novo stavbo vselil Cesarsko-kraljevi davčni in sodnijski hranilni urad.

Določena zaključna gradbena dela so v stavbi potekala še v letu 1916, po prvi svetovni vojni pa je v stavbi dobilo sedež Veliko županstvo, ki je z delovanjem uradno začelo 1. januarja 1924. Po drugi svetovni vojni od ukinitve okrajev leta 1965 v stavbi domuje mariborska mestna občina.

Mogočna in reprezentativna dvonadstropna stavba je ena izmed zadnjih neobaročnih palač, zgrajenih v mestu. Od prvotno načrtovanih treh traktov, razporejenih okoli notranjega dvorišča, so severnega le delno zgradili. Vse fasade so v nadstropjih bogato členjene s pilastri, lizenami in baročno oblikovanim okenskim okrasjem, pritličje pa krasi plitva rustika. Trakte na vogalih povezujejo nekoliko nižji, stolpasto oblikovani rizaliti, osrednji osi glavne, vzhodne, in proti trgu obrnjene južne fasade pa na sredini prekinjata izstopajoča rizalita; v pritličju petosnega na glavni fasadi izstopa rustično oblikovan portal s parom grbov v baročnih okvirjih na vogalih, nad njegovo preklado pa par volut obstopa prazno, baročno oblikovano kartušo. Rizalit na vrhu zaključuje trikotno čelo, pred drugo svetovno vojno pa se je višinski poudarek tega dela stavbe zaključil v stolpasti strešni uri. Nekoliko ožji, triosni rizalit sredi južne fasade krasi portal z diagonalno izstopajočima pilastroma, na katera sta naslonjeni volutasti konzoli, ki nosita polkrožen balkon s kamnito balustrado, med konzoli pa je umeščeno ovalno okno; tudi ta rizalit na vrhu krona rahlo prevojno trikotno čelo. Dvoriščne fasade so preproste in v pritličju okrašene s plitvo rustiko, rizalitno pa izstopajo le stopnišča; veliko stopnišče v izzidku glavnega trakta ima tudi na dvoriščni strani v drugem nadstropju bogato baročno členitev z lizenami in baročnim okrasjem, portal v pritličju pa obstopata polstebra s polkroglama na vrhu.   

Notranjščino, z izjemo razkošno oblikovane vhodne veže in triramnega velikega stopnišča, krasijo le lepo oblikovana vrata, nanizana vzdolž ob dvoriščno stran postavljenih dolgih hodnikov, ki vodijo v urade, nekoč dekorirane zgolj s pisarniškim pohištvom. Stene vhodne veže s krajšim širokim stopniščem členijo slepe niše in jonski pilastri, ki se nadaljujejo tudi na dveh parih nosilnih slopov odprtega hodnika, v katerem danes stoji bronasto poprsje generala Maistra. Veliko stopnišče s kovano ograjo z motivom listnatih kit se vzpenja do drugega nadstropja, kjer se okenskim in vratnim okvirjem pridruži bogatejše baročno okrasje iz štuka in s štukiranimi obrobami okrašen zrcalni strop, kar kaže na to, da je šlo tu za bolj reprezentativne prostore; danes je tu vhod v glavno sejno dvorano. 

Stavba je v kasnejših obdobjih doživela le malo sprememb: med vojnim bombardiranjem mesta je bil del stavbe porušen, vendar so po vojni, z izjemo strešnega stolpiča z uro nad glavnim vhodom v stavbo in kovane ograje vzdolž vzhodnega in severnega pročelja, ki se je umaknila parkiriščem, celotno stavbo obnovili. Okoli leta 1959 je bila po načrtih arhitekta Milana Černigoja adaptirana vhodna veža, leta 1976 pa so na Mestni občini pripravili prve investicijske projekte za izgradnjo novega dvoriščnega trakta občinske stavbe, vendar so leta 1977 v južnem traktu na dvoriščni strani ob stopniščnem jašku prizidali le dvigalo. Prostorsko stisko so leta 1996 delno rešili tako, da so del podstrešja preuredili v pisarne, namere o gradnji prizidka pa so začeli uresničevati šele trideset let kasneje (2006), ko je mariborska občina zanj razpisala natečaj za razširitev občinske stavbe na dvorišče in vzhodni del stavbnega otoka. Prvonagrajeni projekt arhitektk Maruše Zorec, Vojke Močnik in Nine Tešanovič predvideva nov glavni vhod skozi sedanjo vrzel med občinsko stavbo in vogalno stavbo na Ulici heroja Tomšiča 2. Z dvorišča bi skozi pokrit atrij vstopili v uradne prostore, sedanji glavni vhod pa bi postal stranski. Po dvorišču bi bile med parkovnimi površinami in parkirišči razporejene manjše stavbe z javnimi uradi. Vendar pa je projekt zaenkrat ostal le na papirju, saj slabe gospodarske razmere ne dopuščajo njegove realizacije.

 

Viri:

Mestna občina Maribor, K. k. Oberingenieur Neumann, Načrti za ostrešje in talni zidec, november 1910.

Das Eiserne Tor in Graz: Am Eisernen Tor (http://www.portadiferro.at/w2d/das-eiserne-tor-graz-ameisernentor/das-eiserne-tor-graz-ameisernentor-geschichtegraz.htm, 15. 9. 2014).

Prizidek Mestni občini Maribor (http://www.zaps.si/index.php?m_id=natecaji_izvedeni&nat_id=77, 15.9.2014).

ZVKDS, OE Maribor, dosje 2851, Občina Maribor, Ulica heroja Staneta 1.

 

Literatura:

Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.

Gerhard PFERSCHY, Die steierischen Bezirkshauptleute seit 1868 (http://www.landesarchiv.steiermark.at/cms/dokumente/11683588_77969250/f1dbedec/118%20bis%20128%20aus%20Mitteilungen%2018-Die%20steirischen%20Bezirkshauptleute%20seit%201868.pdf, 15.9.2014)

Franc OBAL, Arhitektura historicizma in secesije v Prekmurju, Murska Sobota-Ljubljana 2002.

Pozdrav iz Maribora. Mesto na razglednicah v letih 1892 do 1945, Murska Sobota-Maribor 1992.

Iztok PREMROV, Arhitektura devetnajstega stoletja v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje,45 (n. v. 10)/2, 1974, str. 341-380.

Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2014 (v tisku).

Zdenka SEMLIČ RAJH, Maribor. Mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941, Maribor 2012.

Südsteirische Presse, 19.3.1904, str. 4.

Straža, 31. 8. 1910, str. 3.

Straža, 7.5.1913, str. 3.

Straža, 14.5.1913, str. 3.

Viri za gradbeno zgodovino Maribora po 1850, Maribor 1995 (Viri 2, 6).

Helena Seražin

(25. 9. 2014)