Nekdanji jezuitski kolegij s cerkvijo sv. Alojzija
Glavni trg 7
Janez Nepomuk Fuchs
1757-1758, 1767-1769, 1859
Prvo pobudo za naselitev jezuitov (Družbe Jezusove) v Mariboru je že leta 1621 dal krški knezoškof Johann Jakob baron Lamberg, vendar tedaj do ustanovitve kolegija ni prišlo. Šele z dediščino leta 1744 na Dunaju umrlega jezuita p. Adalberta grofa Purgstalla je bila dana finančna osnova za ustanovitev mariborske redovne hiše. Že pred svojim prihodom leta 1757 so jezuiti odkupili šest hiš na Glavnem trgu in v Splavarski ulici ter na njihovem mestu zgradili kolegij in gimnazijo (1758), v letih 1767-1769 pa med obema objektoma postavili še cerkev sv. Alojzija, za katero je denar prispevala Ana grofica Stubenberg. Avtor načrtov celotnega kompleksa je bil iz Šlezije priseljeni mariborski arhitekt Janez Nepomuk Fuchs (1727-1804). Kolegij je deloval le do leta 1773, ko je papež jezuitski red razpustil, poslopji kolegija in cerkve sta od leta 1776 služili vojaškim potrebam, v šolsko stavbo pa se je naselila državna gimnazija. V letih 1831-1859 je vojaški del postopoma postal last lavantinske škofije, gimnazijskega pa je škofija prevzela šele 1892. V nekdanjih jezuitskih stavbah so uredili bogoslovje z internatom (mariborsko bogoslovje je ustanovil lavantinski knezoškof bl. Anton Martin Slomšek), cerkev pa so na novo opremili, saj je bila baročna oprema prodana. Danes je v nekdanji stavbi kolegija (levo od cerkve) Pokrajinski arhiv Maribor, v nekdanji gimnaziji pa imajo sedež Nadškofijski arhiv Maribor in druge ustanove mariborske nadškofije.
Poslopji kolegija in gimnazije sta dvonadstropni stavbi s preprosto arhitekturno členitvijo. Med njima je cerkev, ki tako po višini kakor po okrasju dominira nad stavbama, ki ju obdajata. Cerkev je nekoliko pomaknjena iz stavbne črte jezuitskega kompleksa, pred njo je manjše dvorišče, ki ga zapira rokokojska kovana ograja. Tloris cerkve je centralen, ovalen osrednji prostor ob straneh razširjata dve pravokotni kapeli, dodatno pa prostor povečujejo štiri plitke in ozke niše. Na severni strani cerkve je precej dolg pevski kor, na jugu pa se prostor odpira v apsidalno sklenjen prezbiterij. Slednjega na vzhodni strani obdaja zakristija, ki je bila povečana leta 1859.
V nasprotju z ostalimi stenami zunanjščine kaže bogatejšo arhitekturno členitev le fasada (poznobaročna fasada je bila po razpustitvi kolegija predelana, rekonstrukcija prvotnega stanja je bila narejena leta 1982). Členijo jo kolosalni podvojeni kompozitni pilastri, portal, polkrožna niša in okna najrazličnejših oblik, nad ogredjem pa se dviguje razgibana atika z okroglimi okni in volutami. Neposlikano notranjščino členijo stopnjevani toskanski pilastri, ki nosijo ogredje, tako ladja kot prezbiterij pa sta obokana s češko kapo. Prvotna oprema je bila po razpustitvi kolegija prodana, ohranili sta se le sliki jezuitskih svetnikov Ignacija Lojolskega in Frančiška Ksaverja. Sedanja oprema je iz druge polovice 19. stoletja, med avtorji so graški slikar Josef Tunner, dunajski slikar Leopold Kupelwieser, graški kipar Jakob Gschiel, mariborski podobar Josef Kainz in drugi.
Franci Lazarini
(19. 12. 2012)
Literatura:
Jože CURK, Nekdanji jezuitski kolegij v Mariboru in njegov gradbeni mojster Janez Fuchs, Časopis za zgodovino in narodopisje, 54 (n. v. 19)/1-2, 1983, str. 105-124.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in okolici, Maribor 2000, str. 44-45.
Jože CURK, Polona VIDMAR, Sašo RADOVANOVIĆ, Samostani na Slovenskem do leta 1780, Maribor 2008, str. 189-192.
Metoda KEMPERL, Korpus poznobaročne sakralne arhitekture na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 2007, str. 98-99.
Franc KOVAČIČ, Zgodovina Lavantinske škofije (1228-1928), Maribor 1928, str. 281-283, 387.
Avguštin STEGENŠEK, Prenovljene cerkve, Ljubitelj krščanske umetnosti, 1/3-4, 1914, str. 215.
Nace ŠUMI, Asja KREČIČ, Maribor, podružnična cerkev sv. Alojzija z jezuitskim kolegijem in kužno znamenje na Glavnem trgu, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Arhitekturni muzej Ljubljana, Ljubljana 2007, [razst. katalog] str. 188-189.
