SINAGOGA

 

Lokacija: Židovska ulica 4, 4b

Arhitekt: neznan; Ignac Pregl (dozidava kurilnice); Andreas Tschernitschek (prenova delavniških in stanovanjskih prostorov)

Čas nastanka: 13. stol. (romanska faza), pred 1400 (prva gotska faza), sred. 15. stol. (druga gotska faza), zač. 16. stol. (predelava v cerkev), 1659 (zvonik in fasada), 1811-1877 (postopna prezidava), 1992-1999 (obnova in rekonstrukcija)

 

Judje so se v Mariboru naselili v jugovzhodnem delu ob obzidju in tam razvili močno judovsko skupnost, katere posest je obsegala petino tedanjega obzidanega mesta. Čeprav se sinagoga listinsko prvič omenja leta 1429, je v jedru domnevno še iz druge polovice 13. stoletja; tudi prve pisne omembe Judov v Mariboru segajo v čas med 1274 in 1296, naselili pa so se domnevno že pred tem. Pod pritiskom deželnih stanov je cesar Maksimilijan I. 18. marca 1496 izdal ukaz, po katerem so se morali Judje s Štajerske izseliti najkasneje do 6. januarja 1497. Nekaj dni pred tem sta stavbo sinagoge kupila mariborska meščana Bernardin in Barbara Druckher, ki sta jo dala preurediti v katoliško cerkev Vseh svetnikov in pri njej 1501 ustanovila beneficiat. Od sredine 16. stoletja pri cerkvi ni bilo več rednega beneficiata. Leta 1592 je imela tri lepe oltarje, ne pa več zvonov v strešnem stolpiču, saj so jih meščani preselili v rotovški stolp. Leta 1621 je imela tri oltarje in četrtega v vlažni zakristiji, slabe dohodne stopnice in zanemarjeno okolico ter beneficiatovo stanovanje nad njo. 1657 je bila dobro oskrbovana, a le z eno mašo na leto. 1659 je dobila zvonik in zgodnjebaročno fasado. 1703 je imela štiri oltarje, sicer pa je bila slabo opremljena, brez okrasja, pevske empore in orgel, zakristija pa je bila vlažna ter skupaj s cerkvijo napol pod zemljo. 1764 in 1773 je imela trdno grajena cerkev štiri oltarje, od tega enega v zarkistiji, ki pa je bila zaradi nizke lege vlažna, zaradi česar so vrednejše paramente hranili v zgornji shrambi. Beneficiatni kaplan je stanoval v obsegu cerkve, v zvoniku pa sta visela dva zvonova.

Ob preureditvi sinagoge v cerkev je bila stavbi na zahodni strani prizidana dvopolna vhodna veža s kaplanijo nad njo, prezidano med 1730-1740, pritličje nekdanjega rabinata je bilo predelano v zakristijo z oltarjem, nadstropje pa v zakristijsko shrambo. Leta 1785 je sledila eksekracija, po njej je bilo v stavbi do 1811 vojaško skladišče, nato pa je prešla v last meščanov, najprej Sturzev in od 1822 Altmannov. Zvonik je bil odstranjen po letu 1798. Leta 1822 je nekdanje svetišče od Rudolfa Altmanna podedovala Frančiška, poročena Delago, ki je stavbi, v kateri je bila delavnica vate, dala dozidati kurilnico. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano oktobra 1861; načrte je izdelal gradbeni mojster Ignac Pregl, odobril pa okrožni inženir Ziestler. V skladu s spremenjeno namembnostjo je bila notranjščina 1811-1877 postopoma prezidana in s severne strani zasuta do gornje etaže; zaradi povišanja zunanjega terena je bila namreč spodnja etaža spremenjena v klet, zgornja pa v pritlično stanovanje. Pri tem je bil uničen gotski obok, ki ga v svoji monografiji o Mariboru, ki je izšla pred sredino 19. stoletja, kot obstoječega še omenja Gustav Rudolf Puff. Navaja namreč, da je oče trgovca Antona Altmanna nekdanjo cerkev prezidal v klet in skladišče, ki ima rebrast obok s sklepniki. Videl je tudi sledove štirih zašiljenih in dveh pravokotnih oken in enega v obliki rože. Omenil je tudi sklepnik z grozdom nad vhodom portala, ki je vodil iz mežnarije v klet pod stanovanjem beneficiata. Kapast obok, ki je sinagogo delil na dve etaži, je bil realiziran tudi v zahodnem in severnem prizidku, kakor tudi v zgornjem nivoju obeh prizidkov. Leta 1877 sta lastnika postala krtačar Karel in Karolina Ludwig. Istega leta je Karel po načrtu zidarskega mojstra Andreasa Tschernitschka prenovil delavniške in stanovanjske prostore ter uvoz na dvorišče. Leta 1883 je stavba prešla v roke Karoline, leta 1892 pa Karlovega istoimenskega sina, ki je leto kasneje obrat za izdelavo krtač v eni od delavnic posodobil s parnim strojem. Leta 1895 je stavba prešla v roke Splošne hranilnice (Gemeinde Sparkasse). Posestvo je nato kupila Mestna občina Maribor, leta 1922 pa je Hugo Schell vložil vlogo mdr. tudi za odkup hiše na Židovski ulici 4. Mestna uprava glede odprodaje z občinske strani ni imela zadržkov. V osemdesetih letih 20. stoletja je bilo v spodnjih prostorih urejeno likovno razstavišče, ki je bilo zaradi podtalnice in neurejene kanalizacije večkrat poplavljeno, leta 1992 je sledila prenova in 1999 so bili končani obnovitveni in rekonstrukcijski posegi, s katerimi je bil nekdanji sinagogi povrnjen izgled iz sredine 15. stoletja.

Med obsežno prenovo v zadnjem desetletju preteklega stoletja je bilo v sinagogi na različnih mestih in v ostanku stopnišča, ki je povezovalo oba nivoja, najdeno večje število spolij, med katerimi so bili fragmenti obočnih reber, sklepnikov in konzol. Na podlagi števila najdenih sklepnikov je bila postavljena domneva o obstoju dveh gotskih obokov, prvega iz časa sinagoge in drugega iz časa cerkve. Izstopa sklepnik z grozdom, ki s skoraj pravokotno potekajočimi nastavki reber pripada neki starejši, a prav tako gotski fazi; slednjo dokazujejo še ostanki spodnjega dela nekega portala s profilacijo iz časa pred 1400, katerega prvotno mesto ni znano. Stavba tako kaže štiri gradbene faze: za najstarejšo velja romanska, čeprav neposredne sledi sinagoge iz druge polovice 13. stoletja zaenkrat niso bile najdene; v arheološkem poročilu so omenjeni le ostanki zidov v substrukturi z značilnostmi romanike. Kot neposredni dokaz gradbene dejavnosti na tem mestu v romaniki se navaja dvoje romanskih oken, ki sta se, eno v celoti, eno pa fragmentarno, ohranili v vzhodni steni zahodne sosednje stavbe (Židovska ulica 4a) in se odpirata v preddverje nekdanje sinagoge. Drugo fazo dokazujeta omenjeni spoliji iz poznega 14. stoletja. Tretja gradbena faza je dokumentirana s številnimi stavbnimi elementi iz sredine 15. stoletja, kot so obočna rebra, sklepniki, fragmenti okenskih odprtin, delno ohranjena poznogotska portala idr., ki so omogočili sedanjo rekonstrukcijo. Četrta gradbena faza pa sega v čas, ko je bila sinagoga spremenjena v cerkev Vseh svetnikov. Temu obdobju pripada donatorsko okno v severni fasadi iz 16. stoletja; na njegovem kamnitem segmentnem loku preberemo ime zakoncev Druckher. Iz tega časa je bil domnevno tudi obok, ki ga omenja Puff in ki mu domnevno pripada nekaj najdenih sklepnikov. Sledile so še že omenjene predelave v 19. stoletju.

Najstarejši del na mestno obzidje postavljene sinagoge, ki je bil sprva samostojen objekt, je nekdanji kultni prostor, zdaj rekonstruiran v stanju iz sredine 15. stoletja. Predprostor na zahodni strani sinagoge je bil prvotno odprt, sčasoma pa so bile na zahodni strani molilnice pozidane obodne stene. Najmlajši je prostor severno od sinagoge, ki je imel domnevno ves čas posvetno vsebino. V njem je ohranjena dvoetažnost s kapastimi oboki iz 19. stoletja.

Gotsko zunanjščino sinagoge na južni strani členijo trije petkrat stopnjevani oporniki, ki se do vrha stavbe nadaljujejo kot lizene, ki nosijo pravokotno profiliran venčni zidec. Oporniki opozarjajo na dvopolno obokano notranjščino. Med oporniki sta prezentirani dve visoki ozki in na vrhu rahlo šilasto zaključeni okenski odprtini, ki ustrezata dvema obočnima polama. Vzhodno fasado členita rekonstruirana visoka in ozka okna s trilistnim šilastoločnim vrhom, sredi nad njima pa je okroglo okno z gladkim kamnitim okvirjem z rozeto, rekonstruirano na podlagi ohranjenega fragmenta. Severno fasado členi več okenskih odprtin, med katerimi izstopa prezentirano okno iz časa cerkve Vseh svetnikov. Levi del fasade ustreza najmlajšemu delu stavbe in ima tri pravokotna okna, desni del fasade z renesančnim oknom pa pripada preddverju sinagoge. Do ponovno odprtega in delno rekonstruiranega vhoda vodijo nove stopnice; portal je več kot dva metra nad sinagogo, kar opozarja na nekdaj drugačne prostorske nivoje. Ob vhodu v zahodnem delu severne fasade so vidni še sledovi nekdanje lope pred portalom (ostanki stebra in konzole), ki je bila obokana z eno obočno polo. Sodeč po fragmentu konzole, je bil obok enak oboku v predprostoru sinagoge. Ta je imel dve obočni poli in preproste, deloma še ohranjene konzole valjasto-stožčastega prereza. Rebra tu niso bila najdena, zato se domneva križnogrebenast obok iz faze cerkve. V zahodni steni predprostora sta deloma rekonstruirani že omenjeni romanski okni. Utor za oknico ali polkno kaže, da pripadata eni od stavbnih faz sinagoge. V severni steni predprostora je rekonstruiran poznogotski portal. Med obnovo postavljeno leseno stopnišče povezuje različne nivoje v stavbnem kompleksu.

V notranjščini nekdanje molilnice je v vzhodni steni prezentirana pod visokima oknoma osno postavljena niša s segmentnim lokom za spravilo tore. V južni steni je v spodnjem pasu pod okni široka šilastoločno oblikovana niša z zidanim ostenjem brez kamnitega okvirja. Zahodna stena se v severnem delu naslanja na sosednji prostor, v južnem delu zgornjega pasu je rekonstruirano gotsko šilastoločno oblikovano okno, formalno nekoliko mlajše od ostalih oken nekdanjega svetišča. V spodnjem pasu je rekonstruiran paličasto profiliran šilastoločen vhodni portal iz sredine ali druge polovice 15. stoletja. Do portala so vodile tri kamnite stopnice in tri potem še do nivoja sosednjega prostora. Na severni steni so bili najdeni ostanki štirih konzol in pozicija pete, ki so potrdile obstoj dveh obočnih pol in dale dodatno izhodišče za rekonstrukcijo. Ohranjeni sta še dve mlajši konzoli, ki pripadata domnevno poznogotskemu oboku cerkve, ki ga opisuje Puff. Pod tlakom je več ostankov starejših gradbenih faz, nekateri zidovi segajo domnevno še v 3. ali 4. stoletje.

Nekdanja sinagoga je bila versko, duhovno in kulturno središče judovske skupnosti. Poleg nje sta bili še talmudska šola, ob Dravi pa obredno kopališče. Na vzhodni strani sinagoge je bilo nekaj časa tudi pokopališče, saj so tam ohranjeni sledovi pokopov. Stavba je eden najpomembnejših spomenikov judovske kulturne dediščine v Sloveniji in je hkrati eno najstarejših ohranjenih judovskih svetišč v srednji Evropi.

 

Literatura:

Klemen JELINČIČ BOETA, Judje v srednjeveškem Mariboru, Slovenski Judje. Zgodovina in holokavst. Pregled raziskovalnih tematik (ur. Irena Šumi, Hannah Starman), Maribor 2012, str. 49-59.

Jože CURK, Maribor. Urbanistično-gradbeni zgodovinski oris I, Časopis za zgodovino in narodopisje, 37 (n. v. 2), 1966, str. 63-95.

Jože CURK, Maribor. Urbanistično-gradbeni zgodovinski oris II, Časopis za zgodovino in narodopisje, 39 (n. v. 4), 1968, str. 83-105.

Jože CURK, Mariborsko mestno obzidje, posebno v 16. stoletju, Časopis za zgodovino in narodopisje, 51 (n. v. 16)/1, 1980, str. 90-108.

Jože CURK, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru I, Časopis za zgodovino in narodopisje, 59 (n. v. 24)/1, 1988, str. 119-145.

Jože CURK, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru II, Časopis za zgodovino in narodopisje, 60 (n. v. 25)/2, 1989, str. 199-227.

Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.

Ruth Ellen GRUBER, Samuel D. GRUBER, Jewish monuments in Slovenia, Časopis za zgodovino in narodopisje, 71 (n. v. 36)/1-2, 2000, str. 135-157.

Irena KRAJNC HORVAT, Sinagoga - simbol in identiteta židovstva, Letno poročilo, 1999, str. 42-49.

Irena KRAJNC HORVAT, Sinagoga, Dnevi evropske kulturne dediščine. Kulturne poti 2000. Vodnik po spomenikih (ur. Jerneja Batič, Damjana Prešeren), Ljubljana 2000, str. 119-125.

Jože MLINARIČ, Judje na slovenskem Štajerskem do njihove prisilne izselitve v letu 1496, Časopis za zgodovino in narodopisje, 71 (n. v. 36)/1-2, 2000, str. 49-70.

Janez MIKUŽ, Maribor, Varstvo spomenikov, 33, 1991, str. 305.

Janez MIKUŽ, Sinagoga v Mariboru. Raziskave, rekonstrukcija, restavracija in prezentacija, Letno poročilo, 1999, str. 18-41.

Janez MIKUŽ, Nekdanja židovska četrt in nekdanja sinagoga v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 71 (n. v. 36)/1-2, 2000, str. 159-171.

Rudolf Gustav PUFF, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999.

Sašo RADOVANOVIČ, Mariborske ulice, Maribor 2005.

Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor, mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941, Maribor 2012.

Sinagoga Maribor ob desetletnici delovanja (ur. Marjan Toš), Maribor 2011.

Maja TOŠ, Judje na Štajerskem do druge svetovne vojne, Slovenski Judje. Zgodovina in holokavst. Pregled raziskovalnih tematik (ur. Irena Šumi, Hannah Starman), Maribor 2012, str. 29-48.

Marjan TOŠ, Mariborski Judje nekoč. Obnovljena nekdanja sinagoga danes, Signal. Letni zbornik Pavlove hiše, 2005/2006, str. 107-113.

Marjan TOŠ, Ob desetletnici delovanja sinagoge Maribor, Časopis za zgodovino in narodopisje, 83 (n. v. 48)/4, 2012, str. 105-110.

Vladimir TRAVNER, Mariborski ghetto, Kronika slovenskih mest, 2/2, 1935, str. 154-159. Sergej VRIŠER, Maribor. Po poteh stare umetnosti, Maribor 1993.

                                                                                                                                                            

Mija Oter Gorenčič

(25. 9. 2014)