VILA GOLOB
Lokacija: Kosarjeva ulica 41
Arhitekt: Viktor Accetto
Čas nastanka: 1927
Lastnica vile, Irena Golob, se je po smrti svojega moža Otmarja (1879-1926), notarja, iz Kozjega preselila v Maribor in v Koroškem predmestju, na nekdanjem Joštovem posestvu ob Vrbanski ulici, na vogalu Kosarjeve in Rosinove ulice od mariborske občine odkupila zemljišče, na katerem je nameravala postaviti enonadstropno dvostanovanjsko hišo. Na podlagi predloženih načrtov, ki jih je narisal arhitekt Viktor Accetto (1890-1954), je gradbeno dovoljenje pridobila aprila 1927, konec novembra istega leta pa je bila vila že zgrajena; zgradilo jo je stavbno podjetje »Accetto in drugovi«. Med gradnjo so bili prvotni načrti za stavbo z dvemi ločenimi stanovanji (večje v prednjem delu hiše in manjše v prizidku zadaj) spremenjeni, saj se je lastnica medtem poročila z arhitektom, tako da je dodatno stanovanje postalo nepotrebno. Accetto je obstoječe načrte spremenil in jih predelal v enodružinsko, arhitekturno bogato dekorirano vilo in z njo oglaševal svoje delo in sposobnosti.
Državni pooblaščeni gradbeni inženir in arhitekt Viktor Accetto, rojen 31. marca 1890 v Ljubljani, je bil potomec priseljene furlanske zidarske družine (oče Jakob Accetto (1855-1910), mati Jera roj. Torelli (1858-1935)), ki se v Mariboru omenja že leta 1869. Maturiral je leta 1910 na idrijski gimnaziji, diplomiral pa leta 1920 iz gradbenega inženirstva na Češki tehnični visoki šoli v Brnu. Leta 1922 je skupaj z Avguštinom Accettom in Oskarjem Skuškom, upravnikom Narodne banke, ustanovil gradbeno podjetje »Accetto in drugovi« in do leta 1939 deloval predvsem v Mariboru, potem pa se je z družino preselil v Ljubljano in tam deloval do smrti leta 1954.
Vila oblikovno nadaljuje bogato tradicijo mariborske historistične arhitekture 19. stoletja, ki se je v večji meri izpela v času pred prvo svetovno vojno: za ta čas je značilno mešanje historističnih, predvsem neobaročnih elementov s secesijskimi tako, da so fasade bogato dekorirane z raznovrstnim baročno-rokokojskim okrasjem, v tlorisni zasnovi pa pride do svobodnejših oblik. Razgibani tloris se pri vili Golob na glavni fasadi kaže v rizalitno do podstrehe izstopajočem paru poligonalnih pomolov, ki obstopata stebrni polkrožno izbočeni portik glavnega vhoda z balkonom nad njim, in v poligonalno oblikovani verandi na južni strani stavbe. V grobo rustiko oblečena kletna etaža se v visokem pritličju izteče v plitvejše pasove, ti pa v nadstropju tik pod visoko mansardno streho preidejo v gladko steno, ki jo na stranskih in zadnji fasadi med okni prekinjajo figuralna polja iz štuka. V skladu z baročno tradicijo je osrednji del simetrično zasnovane glavne fasade dekorativno najbolj poudarjen, saj ga poleg že omenjenega, vrh polkrožnega stopnišča postavljenega portika z balkonom krasi podolgovato, ob straneh z volutama zaključeno čelo, ki ga med tremi okni krasita reliefa otrok s košarama na glavi: leva, bolj dekliško oblikovana figura nosi košaro zvrhano sadja, desna, bolj deška pa košaro s cvetjem. Pod težkim ogredjem podstrešja se na vogalih glavne fasade šibijo ramena bradatih atlantov, ki trpeč pogled upirata v obiskovalce vile pod seboj. Na severni fasadi se med okni zvrstijo tri figuralna polja. Na prvem je napol sedeča boginja ljubezni Venera sklenila roki k ustom v klicu, poleg nje pa stoji mali Eros s puščicami. Sledi polje s parom puttov, ki vsak na svojo stran vlečeta girlando, na koncu pa je polje z Erosom in Venero, ki je prisluhnila klicu iz daljave. Celota bi morda lahko predstavljala alegorijo uslišane ljubezni. Polja, ki se vrstijo na zahodni fasadi, simbolizirajo štiri letne čase: v prvem se mali putti pozimi grejejo ob ognju, na drugem jeseni obirajo grozdje, na tretjem poleti mlatijo žito in na zadnjem slavijo pomlad s spletanjem venčkov rož zase in za kozla. Na frizu južne fasade poplesujejo napol gole ženske, ki igrajo na bobne in piščali, morda bakhantke, ki slavijo ponovno rojstvo v življenje. Izbira tem, upodobljenih na frizih, je bržkone povezana z družinsko zgodovino.
Skozi glavni vhod vile, okrašen z rokokojsko oblikovano kartušo, je obiskovalec najprej stopil v podolgovato predsobo, ki jo še danes krasijo baročno oblikovane konzole, nato pa na levo v dnevno sobo, ki se je z drsnimi vrati odpirala v jedilnico z verando, ali pa na desno, bržkone v delovno sobo arhitekta Accetta. Na koncu predsobe se je prostor razširil v manjšo vežo z dvoramnim stopniščem, ob katerem je bila kuhinja s shrambo in sanitarijami. V prvem nadstropju so bile spalnice in kopalnica z veliko kadjo, na podstrehi pa shrambe in sobe za služinčad.
Vilo obdaja z rokokojsko dekoracijo okrašena ograja, ki jo v osi z glavnim vhodom prekinjajo štirje slopi z vazami na vrhu. Od prvotne ureditve vrta sta se na jugovzhodnem vogalu ohranila fontana in vogalna kamnita klop, v tleh pa je še mogoče opaziti prvotne zamejitve gredic.
Arhitekt se je pri zasnovi in dekoraciji vile morda navdihoval pri bližnji vili Transilvaniji, domu arhitekta Fritza Friedrigerja (1894-1920), ki je stavbo postavil na svobodno in razgibano oblikovan tloris, enonadstropno stavbo, ki jo na glavni in zadnji fasadi krasita figuralna reliefa, pa je pokril z visoko mansardno streho.
V vili Golob danes domuje enota vrtca Ivana Glinška Maribor.
Viri:
Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), Uprava za gradnje in regulacije Maribor, 1840-1963, MA 454, Kosarjeva ulica 41.
Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), Notarji, 0649 Notar Otmar Golob Kozje (1921-1926).
Literatura:
Jože CURK, Mariborsko gradbeništvo med sredinama 19. In 20. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 75 (n. v. 40) /2-3, 2004, str. 289-313.
Iztok PREMROV, Arhitektura devetnajstega stoletja v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 45, n. v. 10, 1974/2, str. 341-380.
Spominski almanah slovenskih strokovnih pisateljev, publicistov in projektantov, Ljubljana [1940].
Helena Seražin
(23. 9. 2014)
