Državni pooblaščeni gradbeni inženir in arhitekt, potomec priseljene furlanske zidarske družine, ki se omenja v Mariboru že leta 1869. Leta 1922 je skupaj z Avguštinom Accettom in Oskarjem Skuškom, upravnikom Narodne banke, ustanovil gradbeno podjetje »Accetto in drugovi« in do leta 1939 deloval predvsem v Mariboru; načrtoval in zgradil je več mariborskih vil, stanovanjskih hiš, gospodarsko-poslovnih stavb in mostov, vodil adaptacije objektov in gradnjo mestne kanalizacije.

Drago Ačko je po zaključku študija likovne pedagogike na mariborski pedagoški akademiji dokončal študij slikarstva na likovni akademiji v Ljubljani. Aktivno je sooblikoval umetniško podobo Slovenske Bistrice, kjer je v 1980-ih sodeloval na razstavah tamkajšnjega Kluba ljubiteljev likovne umetnosti, kasneje je bil zaposlen na Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, kiparstvom in restavriranjem umetniških del ter razstavlja na skupinskih razstavah. V slikarstvu je zapisan abstrakciji, ki temelji na grajenju kompozicije po principu kontrastnosti.

Robert Lee Adzema je slikar in kipar, ki se ukvarja predvsem z ustvarjanjem sončnih ur. V svojih umetninah iz brona, železa, kamna in lesa združuje abstraktno formo s konkretno funkcionalnostjo.

Stojan Batič je eden najpomembnejših kiparjev 20. st. na Slovenskem. Je avtor številnih spomenikov in javne plastike, vidno mesto zavzema tudi njegova mala plastika, pri kateri se je opiral zlasti na literarne vire. Eden izmed najbolj prepoznavnih Batičevih kiparskih ciklov je nastal na temo rudarjev, za katerega je prejel Prešernovo nagrado. V Zasavskem muzeju so leta 1988 odprli Batičev salon s stalno postavitvijo njegovih del. Redno je razstavljal doma in v tujini in za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Njegova dela hranijo v muzejskih in galerijskih zbirkah doma in na tujem.

Saša Bezjak je likovna pedagoginja, slikarka in kiparka. Ukvarja se s slikarstvom, risbo, grafiko, kiparstvom, fotografijo, videom in performansom, ilustrirala je več knjig. Vodi likovne tečaje za odrasle in otroke, udeležuje se kiparskih simpozijev in kolonij ter redno razstavlja doma in v tujini. Njeno delo zaznamuje prepoznavna rudimentarna, ekspresivna in mestoma otroško učinkujoča risba, ki jo prenaša tudi v kiparstvo, performans in vezenine. Obravnava intimno naglašene teme, pri čemer je evidentna široka paleta človekove izkušnje bivanja, katere interpretacija priča o spontanem ustvarjalnem vzgibu in sledenju podzavestnemu toku.

Janez Boljka se je v zgodovino slovenske umetnosti zapisal predvsem kot inovativen kipar. Z novimi pristopi k ustvarjanju plastike, ki temeljijo na svojevrstni reciklaži oziroma varjenju odpadnih kovinskih materialov, je v svojem ustvarjanju prehodil pot od realistične figuralike k čedalje ostrejšemu nadrealizmu in naposled abstrakciji. Jedro njegovega opusa predstavljajo živalski cikli različnih dimenzij (mdr. Bivol, Nosorog, Bik), številni javni spomeniki (npr. Spomenik žrtvam NOB na Žalah) in skulpture na prostem (npr. Atomska Venera, mariborska Forma viva). S svojim kasnejšim grafičnim opusom se Boljka uvršča med tipične in vodilne predstavnike ljubljanske grafične šole.

Ida Brišnik Remec sodi med mariborske umetnike 2. pol. 20. st. Redno je razstavljala doma in v tujini, velikokrat skupaj s svojim možem slikarjem Marjanom Remcem. Sprva je delovala kot likovna pedagoginja, nato se je odločila za samostojno umetniško pot. Je avtorica več vitrajev za sakralne prostore, med katerimi so najbolj znani vitraji v ptujskogorski cerkvi na temo Hvalnice stvarstva sv. Frančiška Asiškega. Njen opus obsega še slike, akvarele, risbe, pastele, za cerkev sv. Jožefa na Studencih v Mariboru je naredila osnutek za tapiserijo na glavnem oltarju, kar je edini tovrsten primer v Sloveniji.

Andrej Brumen Čop je eno najbolj prepoznavnih imen sodobne slovenske likovne umetnosti. Njegov opus obsega več različnih tem, izmed katerih izstopajo dela, prežeta z izrazito osebno naglašeno tematiko, kot so boleča izkušnja odraščanja v tesnobnem, omejujočem okolju, homoseksualnost in homofobni odzivi okolja. Kritičen pogled na aktualne probleme manjšine in stiske posameznika slikar podaja bodisi subtilno občuteno bodisi brutalno grozljivo. Na Pedagoški fakulteti v Ljubljani predava risbo in slikarstvo ter vodi Galerijo PeF. Svoja dela je razstavil na številnih razstavah doma in v tujini, njegova dela hrani več slovenskih in tujih umetniških zbirk.

Luciano Ceschia je bil kipar brez dokončane klasične umetniške izobrazbe, ki se je kiparjenja naučil v različnih ateljejih in mojstrskih delavnicah. Po nekajletnem bivanju v tujini je v začetku petdesetih let začel ustvarjati v keramiki. Realistične, delno ekspresionistične in po mnenju nekaterih kritikov ljudske stvaritve je žgal v domači peči v kraju Coia pri Čenti (Tarcento).

Maks Czeike, arhitekt nemških korenin, ki se je po do danes ohranjenih zapisih izobraževal na dunajski akademiji pri Otto Wagnerju, je s svojim delom zaznamoval mesto Maribor med obema svetovnima vojnama. V historizem orientirani arhitekt je v Mariboru zapustil okoli štirideset objektov, med katerimi prevladujejo družinske vile in večstanovanjske zgradbe. Poleg stanovanjske gradnje se je Czeike usmeril k reševanju tehničnih in urbanističnih vprašanj, ukvarjal se je s problemom osvetlitve mariborske frančiškanske cerkve, pri čemer je sodeloval s Plečnikom, in k oblikovanju pohištva, keramičnih peči ter grobnic. Najbolj znan je po ureditvi bazenov na mestnem kopališču Mariborski otok, ki je bil največji javni projekt izveden na Štajerskem med obema vojnama.

Umetniško ustvarjanje Dragice Čadež je bogato in raznoliko.Obsega številne kiparske cikle, ki si sledijo in medsebojno dopolnjujejo od sredine šestdesetih do danes. Kljub prvotnemu raziskovanju z materiali, kot so mavec, beton in kamen, se avtorica kmalu povsem posveti kiparjenju v lesu. Izjema je leto 1986, ko se udeleži Forme vive v Mariboru.

Bogo Čerin je mednarodno uveljavljen fotograf in pomemben protagonist na področju razvoja umetniške fotografije na Slovenskem, pri čemer se je osredotočil na ženski akt. Dejavno je sodeloval pri ustanovitvi Fotogalerije Stolp v Mariboru in bil kasneje tudi njen vodja. Bil je predsednik Fotokluba Maribor in član umetniškega sveta Fotografske zveze Slovenije. Je častni član številnih društev in fotografskih zvez, med katerimi velja izpostaviti Londonski salon fotografije. Večkrat je bil član žirij na mednarodnih fotografskih salonih doma in v tujini. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med katerimi so tudi prestižne nagrade Mednarodne fotografske zveze (FIAP).

Ivo Čerle se uvršča med avtorje, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Osnovno fotografsko znanje je dobil v fotolaboratoriju propagandnega oddelka v Metalni Maribor, kjer je bil zaposlen, nato ga je izpopolnil v Fotoklubu Maribor. Leta 1972 je prejel naziv kandidat mojster fotografije Foto zveze Jugoslavije in leta 1974 AFIAP (Artiste FIAP), večkrat se je uvrstil med najuspešnejše razstavljavce v Sloveniji in Jugoslaviji. Zaposlen je bil kot grafični oblikovalec, kar je vplivalo tudi na njegovo fotografsko ustvarjanje. Ukvarjal se je s fotografiko, izohelijo, fotomontažo in fotografijo, njegov opus obsega tudi slikarstvo. Svoja dela je razstavil na številnih razstavah doma in v tujini ter zanje prejel vrsto nagrad.

Lastnik mariborskega gradbenega podjetja, ki je v zadnji četrtini 19. stoletja projektiralo in zgradilo okoli 90 objektov v historističnih slogih, med katerimi prevladujejo zasebna naročila za stanovanjske hiše, del načrtov pa se nanaša tudi na gospodarske in javne objekte.

Milan Černigoj je bil mariborski arhitekt, ki je diplomiral na ljubljanski arhitekturni šoli pri Jožetu Plečniku. Uveljavil se je v petdesetih letih dvajsetega stoletja; z bratom Jaroslavom sta v okviru Projekta Maribor prevzela vodilno vlogo na področju industrijske gradnje. Njegovi objekti Metalne predstavljajo največji podvig pri postavljanju montažnih hal v jekleni konstrukciji v povojni arhitekturi na Slovenskem. Černigojeve arhitekture delujejo monumentalno z občutkom za pregledno razporejanje mas in notranjih prostorov (železniška postaja v Mariboru, hotel Slavija).

Jaroslav Černigoj sodi med vidnejše mariborske arhitekte 20. st., ki je v tradicionalno mariborsko okolje vnašal modernistično arhitekturo. Bil je eden prvih Plečnikovih diplomantov, kmalu se je usmeril v funkcionalizem. Njegov arhitekturni opus obsega stanovanjske, poslovne, šolske, industrijske stavbe, ukvarjal se je z urbanističnimi načrti in deloval kot konservator. Posvečal se je tudi grafičnemu oblikovanju, najbolj znano delo je logotip podjetja TAM. Med njegovimi najbolj znanimi deli je Hranilnica Dravske banovine v Mariboru, ki predstavlja enega od vrhuncev slovenske predvojne arhitekture.

Kiparka Irena Čuk je znana po svojih spomeniških plastikah v severovzhodni Sloveniji in po restavratorskem delu. Na likovni akademiji v Ljubljani je zaključila študij kiparstva in specialistični študij restavratorstva in konservatorstva. V prvi polovici 1990-ih je bila članica skupine Mi, s katero je razstavljala doma in v tujini. Kot restavratorka je zaposlena na mariborski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Za restavriranje lesenega stropa in lesene poslikane empore v p. c. sv. Duha pri Dravogradu je prejela Steletovo priznanje. Njen opus poleg kiparskih del obsega še risbo, kolaž in grafiko.

Stevan Čukalac je predstavnik mlajše generacije umetnikov, ki se posveča grafiki. Pritegnila ga je že med študijem na mariborski Pedagoški fakulteti, kjer je tudi diplomiral na temo risbe v grafiki. Na ljubljanski likovni akademiji nadaljuje specialistični študij grafike. Zaposlen je kot profesor likovne umetnosti na Srednji šoli za oblikovanje v Mariboru. Za svoje delo je bil nagrajen na grafičnih natečajih (Beograd, 2007 in Berlin, 2008). Še zlasti se posveča tehnikam globokega tiska, ki mu omogočajo poudarjeno linijo in kontrastno jukstaponiranje ploskev v različni intenziteti tonov.

Lastnik stavbnega podjetja in morda projektant iz Lajteršperka, ki je v Mariboru živel in deloval med 1884 in 1922. Od graškega stavbenika Franca Kolariča je leta 1902 odkupil opekarno v Košakih, ki je bila od leta 1898 opremljena s krožno pečjo. Opekarna se je razvila v veliko podjetje, zato se s stavbeništvom po tem letu ni več intenzivneje ukvarjal.

Aleksander Dev sodi v generacijo moderno usmerjenih mariborskih arhitektov v obdobju med obema vojnama. Po diplomi pri Plečniku se je usmeril v funkcionalizem in bil kot samostojni arhitekt eden od pionirjev funkcionalistične arhitekture v predvojnem Mariboru. Njegov opus obsega predvsem stanovanjske in poslovne stavbe ter oblikovanje notranje opreme. Med njegovimi najvidnejšimi deli so Osrednji zavod za zavarovanje delavcev, Hranilnica Dravske banovine, Gospodarska zavarovalna zadruga Drava in Hutterjev blok. Njegovo delo je bilo predstavljeno na več skupinskih arhitekturnih razstavah.

Mariborski arhitekt Herbert Drofenik je študiral v Gradcu (Graz). Projektiral je objekte za številna mesta po svetu (FIAT objekti), največ njegovih arhitektur pa srečamo v Mariboru. Čeprav je deloval kot načrtovalec visokih gradenj (Elektroprojekt), je največje uspehe dosegel na področju oblikovanja notranje opreme (trgovski lokali, Velika kavarna idr.). V mariborskem miljeju je najbolj znan po kinu Udarnik, cerkvi sv. Rešnjega telesa ob Vurnikovi koloniji in Veliki kavarni na Glavnem trgu. O njegovem opusu je danes malo znanega. Tako kot je tudi malo manj znano dejstvo, da je doktoriral iz arhitekture (z doktorsko disertacijo Die geplante Stadt), in tako postal v Sloveniji drugi znanstvenik iz te stroke (prvi je bil Maks Fabiani).

Ivan Dvoršak je eden glavnih predstavnikov Mariborskega kroga in ključnih protagonistov Fotokluba Maribor. Bil je prvi, ki se je kot fotograf izoblikoval v okviru Mariborskega kroga ter s svojimi deli vplival na dejavnost mlajših kolegov. Bil je kandidat mojster fotografije Foto zveze Jugoslavije in AFIAP (Artiste FIAP). Vrhunec njegovega fotografskega opusa predstavljajo dela iz 1960-ih, ki so utirala pot estetiki Mariborskega kroga, in dela iz 1970-ih, ki so nastajala v okviru Mariborskega kroga. Sodeloval je na razstavah doma in v tujini ter za svoje fotografsko in oblikovalsko delo prejel številne nagrade.

Mariborski arhitekt Vlado Emeršič je zaključil študij arhitekture na ljubljanski arhitekturni šoli pri profesorju Edvardu Ravnikarju. Takoj po študiju se je leta 1955 zaposlil na Zavodu za regulacijo mesta Maribora (leta 1954 se je preimenoval v Komuna projekt), kjer je ostal vse do upokojitve leta 1988. Vlado Emeršič je s svojim delom izrazito zaznamoval središče Maribora. Njegovo arhitekturo opredeljuje racionalna in pretehtana zasnova (bloki na Kersnikovi), izjemen občutek za konstrukcijo (Mariborski teden) in izbira materialov (armiranobetonske lupine na tržnici na Kidričevem trgu). Svoje mnenje o sodobni arhitekturi je večkrat izrazil v dnevnem časopisju (Večer idr.).

Industrialec iz Lipnice (Leibnitz), ki je leta 1883 od meljskega graščaka Aloisa pl. Kriehubra odkupil bankrotirani parni mlin, postavljen na vzhodni strani mariborske železniške postaje. Franz je v letih 1886-1888 mlin povečal in ga posodobil (prizidal je nov mlin s kaščo, konjušnico, skladišče), ob njem pa 1896 zgradil tovarno testenin »Ludwig Franz«, ki se je leta 1900 preimenovala v »Ludwig Franz & Söhne«. Ob južnem robu uspešnega tovarniškega kompleksa, na Meljski 19, je Franz dal med letoma 1889 in 1891 zgraditi upravno poslopje - družinsko vilo. V zakonu s Therese so se jima rodili hči Risa (por. von Warton (Innsbruck)) in sinovi Josef Ludwig (Kaniža), Karl in Otmar (oba Maribor).

Arhitekt Danilo Fürst, predstavnik Plečnikove šole, je v slovensko arhitekturo vpeljal tehnične novosti, med katerimi izstopajo načrti za tipsko in montažno gradnjo ter uporaba ukrivljenih stropov in streh iz prednapetega betona. Fürstov raznolik opus je strnjen v tri faze. Prva (1937-1941) zaobjema obdobje še pod učiteljevim vplivom, ko je postopoma izoblikoval svoj karakter (uvajanje tehničnih novosti, kot je denimo princip toplozračnega gretja). Drugo fazo (1945-1960) je zaznamovala obnova države, ki je zahtevala nove arhitekturne principe v stanovanjski gradnji (Hitrogradnja, montažne in vrstne hiše), gradnji šol in industrije, v čemer je Fürst postal eden izmed vodilnih arhitektov na področju bivše SFRJ. To obdobje zaznamujejo veliki industrijski projekti (Tovarna glinice in aluminija Kidričevo, Tovarna celuloze Banja Luka) in objekti: osnovna šola v Stražišču, vrstne hiše na Peričevi ulici v Ljubljani in stavba Gozdnega gospodarstva na Bledu. V tretji fazi (1960-1976) je arhitekt...

Štefan Galič spada med najpomembnejše slovenske grafike zadnje tretjine 20. st. Razvil je prepoznaven slog neodvisno od aktualnih umetnostnih tokov, zlasti je bil znan po mojstrsko izdelanih barvnih lesorezih, ki so mu prinesli mednarodno priznanje. Vrhunec njegovega dela predstavlja grafični cikel Fosili, ki razkriva izostren občutek za barvne prehode in obdelavo matrice do skrajnih meja, ki jih dopušča tehnika lesoreza. Za svoje grafično delo je prejel vrsto nagrad doma in po svetu, njegova dela so v številnih umetniških zbirkah. Galičev atelje je razglašen za kulturnozgodovinski spomenik, v Galeriji - Muzeju Lendava je na ogled njegova spominska soba.

Kipar in restavrator Viktor Gojkovič je eden najbolj plodovitih umetnikov na območju severovzhodne Slovenije, čigar opus obsega razstavno plastiko in številna javna kiparska dela. Bil je ustanovni član umetniške skupine Grupa Junij in član skupine PA-71. Je avtor več javnih spomenikov in fontan na Štajerskem, Koroškem, v Prlekiji in Prekmurju. S svojimi deli je opremil več cerkvenih prostorov doma in v tujini. Kot restavrator je bil zaposlen na mariborski izpostavi ZVKDS, kjer je vodil velike restavratorske projekte, med drugim restavriranje kužnega znamenja Jožefa Strauba v Mariboru ter njegovo nadomeščanje s kopijo. Za dolgoletno restavratorsko delo je prejel Steletovo nagrado za življenjsko delo.

Darko Golija sodi med vidnejše sodobne slovenske kiparje. Bil je eden zadnjih študentov mariborskega kiparja Slavka Tihca. V prvi polovici 1990-ih je bil član likovne skupine Mi, s katero se je predstavljal na razstavah doma in v tujini. Zaposlen je kot redni profesor kiparstva na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Razstavlja doma in v tujini, sodeluje na kiparskih simpozijih in kolonijah ter se udeležuje kiparskih natečajev. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim tudi prvo nagrado za postavitev obeležja Hermanu Potočniku Noordungu na natečaju za ureditev krožišča na slovenjgraški obvoznici.

Mož Irene Golob, naročnice vile Golob v Mariboru.

Irena Golob Accetto, roj. Sax je bila lastnica vile Golob na Kosarjevi 41 v Mariboru, ki jo je dala zgraditi leta 1927. Najprej poročena z Otmarjem Golobom, notarjem v Kozjem, po moževi smrti 1926 se je preselila v Maribor. Med gradnjo vile se je leta 1927 na Bledu poročila z arhitektom in vodjem stavbnega podjetja, ki je stavbo gradilo, Viktorjem Accettom. Po letu 1939 je z možem živela v Ljubljani.

Samuel Grajfoner je eden najvidnejših mariborskih ustvarjalcev na področju grafike in sodi med predstavnike ljubljanske grafične šole. Po študiju kiparstva je zaključil specialistični študij grafike in se izpopolnjeval v tujini. Bil je član likovne skupine Mi, s katero je razstavljal v prvi polovici 1990-ih. Njegov opus obsega grafike, risbe, kiparska in slikarska dela. Grajfonerjeva grafična dela zaznamuje ekspresiven značaj in črno-bela grafična dikcija. Pogosto kombinira različne grafične tehnike in posega po formatih velikih dimenzij. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, njegove grafike hranijo v javnih grafičnih zbirkah doma in v tujini.

Bradford Graves je večino svojega izjemno obsežnega opusa ustvaril v kamnu, ki ga je za središče svojega ustvarjalnega raziskovanja izbral zaradi njegove - po kiparjevem mnenju - mistične povezanosti z zemljo. V svojih delih je modernistično formo povezoval z elementi starodavnih kultur (predvsem antičnih mitov) in dobršno mero pozornosti posvečal vpetosti svojih organskih skulptur v njihovo neposredno okolje (npr. cikel This Mirror can Crack Stone). Velik del umetnikovega opusa se nahaja v Gravesovem parku skulptur v New Yorku (Bradford Graves Sculpture Park).

Aleksandra Saška Gruden deluje kot multidisciplinarna umetnica in dejavno sooblikuje umetniško prizorišče v Mariboru. Sodeluje pri projektih Mladinskega kulturnega centra Maribor, od leta 2010 je programski vodja razstavišča Inkubator Izložba. Zasnovala in sodelovala je pri številnih umetniških projektih v Mariboru, kot so npr. prostorske intervencije, ki so spodbujale obiskovalce k aktivnemu vključevanju, npr. Zbiradejnice. Samostojno ali v sodelovanju z drugimi umetniki je izvedla več performansov. Redno razstavlja doma in na tujem, je avtorica več javnih postavitev v Sloveniji in tujini.

Fotograf Miran Mišo Hochstätter izvira iz fotografske družine, njegov oče Jožef je v Vetrinjskem dvorcu ustanovil Foto studio Hochstätter, ki ga je leta 1994 prevzel njegov sin in v fotografski objektiv zajel številne Mariborčane, posameznike iz sveta znanosti in kulture ter druge znane osebnosti. Od 1970-ih je bil eden od protagonistov mariborskega umetnostnega prizorišča, ukvarjal se je z umetniško fotografijo in grafičnim oblikovanjem. Leta 1995 je v prostorih Foto studia Hochstätter odprl Galerijo mojstrov Hochstätter, v kateri je priredil vrsto fotografskih razstav. Svoja dela je razstavljal doma in v tujini in zanje prejel vrsto priznanj in nagrad.

Maja Hodošček je umetnica mlajše generacije, ki ustvarja zlasti na področju videa in fotografije. Po študiju likovne umetnosti na Pedagoški fakulteti v Mariboru je zaključila magistrski študij na Dutch Art Institute v Arnhemu. Kot kustosinja v Galeriji sodobne umetnosti Celje pripravlja razstave in izobraževalni program. Za video Promised Land je prejela nagrado skupine OHO, ki ji je med drugim omogočila rezidenčno bivanje v ateljeju ISCP v New Yorku. Obravnava socialno naglašene teme in aktualno problematiko različnih družbenih skupin. Svoje delo predstavlja na razstavah in videofestivalih doma in v tujini ter sodeluje pri različnih mednarodnih projektih.

Jožefa Holzingerja štejemo, poleg njegovega učitelja Jožefa Strauba, med vodilne baročne kiparje na slovenskem Štajerskem. S svojimi kiparskimi stvaritvami, ki še danes veljajo za enega od viškov baročne umetnosti na Slovenskem, je pomembno obogatil sakralne objekte v Mariboru in okolici.

Jasna Hribernik je režiserka in ena prvih videastk na Slovenskem. Posnela je več dokumentarnih filmov s področja športa, zgodovine, naravne dediščine, tehnološkega razvoja in z njim povezanih družbenih sprememb, naredila je vrsto filmskih portretov umetnikov. S filmskimi vložki je sodelovala pri več plesnih in gledaliških predstavah, koncertih oz. glasbeno-vizualnih dogodkih in razstavah. Vzporedno s filmsko produkcijo od 1990-ih dalje nastajajo videi, ki jih zaznamuje prepoznavna avtorska govorica. Udeležuje se filmskih in video festivalov ter razstav doma in v tujini, prejela je vrsto nagrad. Njena dela hranijo galerijske in muzejske zbirke na Slovenskem.

Ljubo Humek je bil arhitekt in pionir med mariborskimi urbanisti. Leta 1949 je izdelal regulacijski načrt mesta Maribora, ki v bistvenih elementih velja še danes. Tako je v mestno gradnjo vpeljal nove prometne sheme (nerealiziran je ostal prenos železniškega in avtobusnega terminala na desni breg Drave), načrtoval je izgradnjo novega mestnega središča na Taboru (nerealizirano), uveljavil je izhodišča za obnovo starega mestnega jedra, preuredil trge in parkovne površine z novimi nasadi in ohranjanjem že zasajenega drevja, predvsem pa se je zanimal za uvedbo nove stanovanjske gradnje, ki se je zgledovala po švedskih principih. Na njegovo pobudo je bil leta 1952 ustanovljen Zavod za regulacijo Maribora, ki ga je leta 1954 zamenjalo podjetje Komuna projekt.

Janko Andrej Jelnikar je eden osrednjih fotografov, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Njegov bogat fotografski opus je izredno raznovrsten. Zanj je značilno raziskovanje različnih tehnik, od nekonvencionalne fotografije s poudarkom na likovnosti in odmiku od ustaljenih zakonitosti medija, do tehnične dovršenosti v polju čiste fotografije in preizkušanje novih tehnik s pomočjo sodobne tehnologije. V Fotoklubu Maribor je pridobil ustrezno fotografsko znanje in vpogled v avantgardne smernice na področju svetovne fotografije. Sodeloval je na številnih razstavah in natečajih doma in v tujini, za svoje delo je prejel več nagrad. Njegova dela so v zbirkah muzejev in galerij po Sloveniji.

Jernej Jemec je znan po inovativnih pristopih na področju grafike in slikarstva, kot je prenos grafike v tridimenzionalno razsežnost in raziskovanje zvočne podobe slikarskih del. S tema vprašanjema se je ukvarjal že med do- in podiplomskim študijem na ljubljanski likovni akademiji, predtem pa je diplomiral iz likovne umetnosti na mariborski Pedagoški fakulteti. V zadnjem obdobju se posveča projektu Metafizika družbenih sistemov, v katerem skozi lasten pogled, ki se oddaljuje od analitične misli, interpretira družbeno realnost in začasen status ideologij. Svoje delo predstavlja na razstavah doma in v tujini.

Zmago Jeraj je bil eden najvidnejših in najplodovitejših slovenskih likovnih umetnikov druge polovice 20. st., čigar opus obsega slikarstvo, gvaš, risbo, grafiko, ilustracijo, fotografijo, scenografijo, kiparstvo. Deloval je kot umetnik, likovni pedagog, publicist, avtor tekstov o umetnosti, oblikovalec, scenograf, likovni urednik, organizator likovnih razstav. Dejaven je bil tudi na širšem območju nekdanje Jugoslavije, kjer je veliko razstavljal in bil eden od pobudnikov razstav Nova fotografija. Na ALUO je bil zaposlen kot profesor slikarstva in risbe. Za svoje delo je prejel številne nagrade, njegova dela so v zbirkah domačih in tujih institucij.

Zdravko Jerkovič je bil član likovne skupine Mi, s katero je v prvi polovici 1990-ih razstavljal v Sloveniji in tujini. Udeležuje se umetniških simpozijev in kolonij ter razstav doma in na tujem, za javni prostor je ustvaril več kiparskih del. Njegov opus obsega kiparska dela, prostorske postavitve, objekte, risbe, grafike, ukvarja se tudi s fotografijo. Kiparska dela zaznamuje interes za likovna vprašanja, kar se odslikava v uporabi različnih materialov in predmetov iz vsakdanjega življenja, mestoma preigrava mejo med kiparstvom in slikarstvom, opazno sled je zlasti v zgodnjem obdobju pustilo novo britansko kiparstvo 1980-ih.

Branimir Jerneić je eden vidnejših avtorjev, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Vrsto let je bil član Fotokluba Zagreb, med leti 1965-1972 je deloval v Mariboru in se pridružil fotografom, ki so razstavljali na razstavah Fotografija mariborskega kroga. Prejel je naziv EFIAP (Excellence FIAP) Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP). Pred delovanjem v Fotoklubu Maribor se je posvečal zlasti barvni fotografiji in nadaljnji obdelavi v fotolaboratoriju. V Mariboru ga je ponovno pritegnila črno-bela fotografija; negative je med razvijanjem dodatno osvetljeval, da je na pozitivu stopnjeval temne površine. Uporabljal je močne kontraste, kompozicije so potopljene v temo, iz katere se luščijo osvetljeni detajli.

Richard Jordan sodi med vodilne dunajske arhitekte poznega historizma. Aktiven je bil zlasti na področju sakralne arhitekture, pri kateri se je oddaljil od neogotskega sloga svojega učitelja Friedricha barona Schmidta in se usmeril v neoromaniko. Na prošnjo gvardijana mariborskega frančiškanskega samostana p. Kalista Herica, je izdelal tudi načrte za frančiškansko cerkev Marije Matere usmiljenja, s čimer je Maribor dobil enega najboljših primerov poznega historizma na Slovenskem.

Maks Kavčič sodi med najvidnejše predstavnike mariborskega slikarstva v prvih treh desetletjih po 2. svetovni vojni. Zaslužen je za vzpostavitev organiziranje likovne dejavnosti v Mariboru v prvih letih po 2. svetovni vojni, saj je bil dejaven na več področjih umetnostnega življenja, ne le kot likovni umetnik, ampak tudi kot organizator, restavrator in pedagog. Njegov likovni jezik temelji na barvi in ekspresivni potezi, med najpogostejšimi motivi so krajina, figuralika in cvetlična tihožitja. Posvečal se je slikarstvu, risbi, knjižni ilustraciji, v zgodovino slovenskega gledališča pa se je zapisal kot odličen scenograf.

Metka Kavčič je opozorila nase s kiparskimi deli in prostorskimi postavitvami, kjer združuje različne materiale in nekonvencionalne pristope, pri čemer je opazna tudi dediščina njenega konservatorsko-restavratorskega dela. Po zaključku študija kiparstva na ljubljanski likovni akademiji je vpisala specialistični študij konservatorstva in restavratorstva in več let delala v ptujskem Pokrajinskem muzeju kot konservatorka-restavratorka za les in kamen. Njen opus obsega kiparska dela v tradicionalnih materialih in motivih ter prostorske postavitve in kiparske cikle, ki presegajo ustaljene poglede na kiparstvo, npr. Metkino nabodalo (2004). Redno razstavlja doma in v tujini.

Stojan Kerbler je najuspešnejši slovenski fotograf 20. st., uveljavljen tudi mednarodno. Leta 1963 je soustanovil Fotogrupo ŠOLT, kasneje je bil zelo dejaven v Fotoklubu Maribor. Sodeloval je na številnih razstavah in fotografskih natečajih doma in v tujini ter za svoje delo prejel več kot petsto nagrad in priznanj, še zlasti je odmeval cikel Haložani, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada. Z zbiranjem literature in dokumentacije o slovenskih in jugoslovanskih fotografih je pripomogel k sistematičnemu raziskovanju fotografije na Slovenskem, zasnoval je več fotografskih razstav ali sodeloval pri njihovi pripravi.

Gradbeni inženir in eden od lastnikov stavbnega podjetja, ki ga je okoli 1850 v Mariboru ustanovil sudetski priseljenec, tesarski mojster Anton Kiffman.

Dušan Kirbiš je eden osrednjih predstavnikov postmodernizma na Slovenskem. Njegov opus zaznamujejo različni umetnostni tokovi, in sicer abstraktni kolorizem v zgodnjem obdobju, ekspresivnejša dela z dramatičnim, melanholičnim vzdušjem v duhu neoekspresionizma, bogato plastene krajine nemirnih potez z mrežasto strukturo točk oz. fotografij in vračanje k čisti abstrakciji enotnih barvnih polj z napisi, ki zastopajo vlogo nekakšnega horizonta v krajinah nezavednega. Kot redni profesor predava na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Redno razstavlja doma in v tujini, njegova dela hranijo v domačih in tujih umetniških zbirkah.

Branko Kocmut se uvršča med vodilne urbaniste in arhitekte 2. polovice 20. st. v Mariboru in Sloveniji. Bil je eden prvih modernih urbanistov na Slovenskem, v svojih načrtih je povezoval arhitekturo in urbanizem. S svojimi rešitvami je sooblikoval moderno urbanistično podobo Maribora, hkrati pa ima velike zasluge za ohranitev arhitekturne podobe starega mestnega jedra Maribora, saj je pri gradnji upošteval spomeniškovarstvena načela, zagovarjal ohranjanje gabaritov in postavil izhodišča za nadaljnji urbanistični razvoj mesta. Pogosto je sodeloval z bratom Ivanom Kocmutom, s katerim sta prejela Prešernovo nagrado.

Gabrijel Kolbič je eno osrednjih kiparskih imen 20. st. v Mariboru. Po 2. svetovni vojni je bil edini akademsko izobraženi kipar v Mariboru. Je avtor več javnih spomenikov v Mariboru in severovzhodni Slovenji. Pomembno vlogo je odigral kot likovni pedagog in mentor mladinskega kiparskega krožka, iz katerega je izšlo več znanih umetnikov. Ukvarjal se je še s slikarstvom, sgraffitom, risbo, grafiko in ilustracijo. V kiparskem opusu so opazni odmevi realizma, impresionizma in ekspresionizma, poslužuje se tudi stilizacije in napetih volumnov maillolovskega tipa. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj. Njegova dela hranijo v več slovenskih muzejskih zbirkah.

Anka Krašna je zapisana slikarstvu ekspresivne likovne govorice, ki jo na oblikovni ravni doseže z odločnimi potezami, stilizacijo motivov in intenzivnimi barvami, v vsebini pa z odstiranjem vpogleda v bolečo izkušnjo bivanja in medčloveških odnosov ter družbenih pritiskov in širokopoteznim prezentiranjem motivov iz narave. Izpopolnjevala se je na številnih študijskih potovanjih, ki so jo zanesla po celem svetu, od Evrope, ZDA do Azije. Kot redna profesorica poučuje na mariborski Pedagoški fakulteti. Njen opus zaznamujejo slikarski cikli med abstrakcijo in figuraliko. Redno se udeležuje razstav doma in v tujini, njena dela hranijo v več umetniških zbirkah.

Stane Kregar je eden najpomembnejših umetnikov 20. st. na Slovenskem. Je vodilni predstavnik (post)nadrealizma na Slovenskem in pionir modernizma. Kot izredno plodovit umetnik je ustvarjal profano in sakralno umetnost in na obeh področjih zarisal nove smernice. Leta 1971 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegova dela hranijo javne in zasebne zbirke v Sloveniji in tujini, največja zbirka njegovih del je v Kregarjevi galeriji v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Kregarjev opus obsega slike, akvarele, gvaše, risbe, freske, sgraffita, mozaike, vitraje, tapiserije, paramente, intarzije, ilustracije in knjižno opremo.

Momčilo Krković je bil eden od vodilnih kiparjev spomeniške plastike v bivši Jugoslaviji. Njegov širok opus, ki obsega okoli petsto malih plastik in približno trideset spomenikov, je izrazito dvodelen. V zgodnjem ustvarjalnem obdobju, po zaključeni specialki iz kiparstva pri Lojzetu Dolinarju na beograjski akademiji, se je mladi umetnik posvečal kiparstvu v kamnu in ustvarjal monumentalne volumne hrapavih površin, v katerih je kljub močnemu abstrahiranju ohranjal aluzije na človeško figuro. Prav človek oziroma njegova pozicija v dehumaniziranem svetu 20. stoletja je osrednja tema njegovih zgodnjih ciklov (Človek – trdnjava, deloma Človek – grad) in spomenikov (mdr. Srečanje, Forma viva v Mariboru). Po letu 1980 so čedalje bolj kubistične, antropomorfne oblike zamenjali mehki, imaginarni pejsaži v glini, v katerih se je umetnik odmaknil od trdnega, konkretnega sveta (cikel Pojavljanje pozabljenih prostorov). Po letu 1997 se je Krković pod vplivom burnih družbeno-političnih dogajanj na...

Kiparski opus Toneta Lapajneta obsega tri ustvarjalna obdobja. Sprva se je posvečal figuralnemu kiparstvu, nato je pod vplivom nove abstrakcije spremenil kiparsko govorico in se priključil slovenski skupini neokonstruktivistov. Leta 1972 se je po sodelovanju na Formi vivi v Kostanjevici na Krki postopoma oddaljil od neokonstruktivizma. Vsebinsko se je vrnil na teme, ki jih je obravnaval v mladostnem obdobju, ohranil pa je pristop prostorskega oblikovanja in konstruiranja kipa. Po letu 1975 je kiparstvo postopoma opustil. Posvečati se je začel zgolj slikarstvu z akrilnimi barvami in izvirnim slikarskim materialom, barjansko zemljo.

Peter Lešnik je bil član Fotokluba Maribor in eden od fotografov, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Prejel je naziva kandidat mojster fotografije Fotografske zveze Jugoslavije in AFIAP (Artiste FIAP). Sodeloval je na razstavah doma in v tujini in prejel številne nagrade. Po selitvi v Ljubljano leta 1965 je še naprej ostal član mariborskega fotokluba in je sodeloval na razstavah Fotografija mariborskega kroga. Njegovo fotografijo zaznamuje izostren občutek za kontraste, tonsko stopnjevanje v okviru sivega klina in pretehtana kompozicija. Motivno se je posvečal figuraliki, portretom in krajinskim motivom.

Mariborska umetnica Polona Maher se posveča kiparstvu, slikarstvu, risbi in prostorski postavitvi, pri čemer posega po različnih materialih, ki jih v nekonvencionalnem likovnem jeziku preobraža v nosilce likovnega sporočila. Njen opus obsega več ciklov, izpostaviti velja Kartone z motivi geometričnih in arhitekturnih struktur, ki izvirajo iz podeželskega stavbarstva, med katerimi so najbolj znani kozolci. Poleg Slovenije se njeno delovanje navezuje zlasti na Italijo, s katero je povezana od obdobja vzporednega študija na Akademiji lepih umetnosti v Bologni. Udeležuje se razstav v Sloveniji in tujini, njena dela hranijo v domačih in tujih umetniških zbirkah.

Graški arhitekt Robert Mikovics poleg Hansa Pascherja sodi med najpomembnejše arhitekte poznega historizma na Štajerskem. Bil je član Društva za krščansko umetnost sekovske škofije in je tesno sodeloval z njegovim predsednikom Johannom Grausom, ter pomembno prispeval k uveljavitvi specifične različice neorenesanse na Štajerskem (t. i. štajerska neorenesansa).

Slađana Mitrović je slikarka mlajše generacije, ki se z likovno umetnostjo ukvarja tudi v teoriji kot profesorica likovne umetnosti in znanstvena raziskovalka. Je avtorica več strokovnih člankov in sourednica monografije Love and sexuality: anthropological, cultural and historical crossings. V teoriji se posveča raziskovanju antropologije likovne umetnosti. Njeno umetniško delo zaznamujejo erotične teme in feminističen pogled na seksualnost, odstira vpogled v tabuizirane teme človeške intime. V svojem delu opozarja tudi na vprašanje identitete spolov v sodobni družbi in problematičen odnos do intelektualnega dela oz. izobrazbe.

Dragiša Modrinjak je eden najprepoznavnejših mariborskih fotografov, ki je vrsto let delal kot fotoreporter pri Večeru in reviji Naš dom ter bil eden od fotografov, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru. Fotoreportersko fotografijo je dvignil na visoko raven, pri številnih fotografijah ni izpolnjeval le kriterija dokumentarnosti temveč tudi kriterije umetniške fotografije. K temu je prispevalo članstvo v Fotoklubu Maribor in delovanje med fotografi, ki so razstavljali na razstavah Fotografija mariborskega kroga. Imel je bogato zbirko starih fotoaparatov, fotografske opreme in starih fotografij in prizadeval si je, da bi v Mariboru ustanovili fotografski muzej. Sodeloval je na številnih razstavah doma in v tujini ter za svoje delo prejel vrsto nagrad.

Lavantinski knezoškof v letih 1889−1922 in eden najaktivnejših članov avstrijske škofovske konference v boju zoper gibanje Proč od Rima (množična prestopanja nemško govorečega katoliškega prebivalstva v evangeličansko vero). Pomemben je bil zlasti kot odličen govornik, v svojih pridigah, ki jih je pogosto objavljal, se je na ljudem dostopen način poleg teoloških ukvarjal tudi z zgodovinskimi in umetnostnimi temami.

Jasmina Nedanovski je umetnica mlajše generacije, ki se posveča grafiki in risbi. Po diplomi na mariborski Pedagoški fakulteti je zaključila specialistični študij grafike na ljubljanski likovni akademiji. Goji klasične grafične tehnike, še posebej pa ji je ljub lesorez in po mnenju kritike je ena vodilnih predstavnic te tehnike v svoji generaciji. Motivno prevladujejo tihožitja, upodablja drobne stvari iz vsakdanjega življenja, ki ji prinašajo drobne radosti in ki jih upodablja z ljubeznivo naklonjenostjo. Redno razstavlja doma in v tujini, njena dela so vključena v selekcije mednarodnih grafičnih razstav.

Slikar Samo Pajek je bil član skupine mladih mariborskih umetnikov Mi, s katero je v prvi polovici 1990-ih razstavljal doma in v tujini. Kot član mednarodne skupine FARO je leta 2004 sodeloval na simpoziju na Norveškem in razstavljal v več norveških mestih. Zaposlen je kot profesor likovne umetnosti na III. gimnaziji v Mariboru. Zapisan je ekspresivnemu likovnemu jeziku, ki ga določata intenzivna barvna skala in vitalistična poteza, v vsebini pa je moč razbrati nemirno obravnavo raznolikih motivov. Njegov opus obsega slike, prostorske postavitve, akvarele, kolaže in risbe. Udeležuje se likovnih kolonij in delavnic ter redno razstavlja doma in v tujini.

Slikar Lajči Pandur sodi v generacijo slikarjev, ki je diplomirala na zagrebški likovni akademiji v obdobju med obema vojnama in se uveljavila po vojni. Njegovo udejstvovanje na likovnem področju je bilo razvejano, saj je poleg razstavljanja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini delal kot likovni pedagog, pozneje kot visokošolski profesor na Pedagoški akademiji v Mariboru, pomagal pri organizaciji likovnih dogodkov in se udeleževal likovnih kolonij. Njegov opus obsega slike, akvarele, risbe, grafike in knjižno ilustracijo. Motivno se je posvečal zlasti kmečkemu žanru, krajini, portretu in tihožitju.

Hans Pascher je bil eden najbolj aktivnih arhitektov poznega historizma na področju Štajerske, deloval pa je tudi v drugih deželah, npr. na Kranjskem in Goriškem. Na Dunaju šolani arhitekt se je pod vplivom Johanna Grausa, predsednika Društva za krščansko umetnost sekovske škofije, sčasoma oddaljil od dunajskih zgledov in začel pretežno ustvarjati v slogu t. i. štajerske neorenesanse, ki jo je zagovarjal Graus, delal pa je tudi neoromanske in neogotske objekte. Izdeloval je tudi načrte za cerkveno opremo, zlasti oltarje.

Ana Pečar je umetnica mlajše generacije, ki se ukvarja z videom, zvokom, performansi in vidžejanjem. Zelo je aktivna tako na mariborskem kot na mednarodnem umetniškem prizorišču, udeležuje se različnih razstav in festivalov novomedijske umetnosti, pogosto je gostja umetniških rezidenc v tujini. Svoje znanje izpopolnjuje na umetniških delavnicah doma in na tujem, za svoje delo je prejela več umetniških štipendij. Pogosto sodeluje z drugimi umetniki, vključena je v več umetniških kolektivov doma in v tujini. Sodeluje pri projektih, ki združujejo različne zvrsti umetnosti, npr. video, ples in glasbo, je avtorica oz. so-avtorica več video instalacij in zvočnih performansov.

Maja Pegan sodi med umetnice mlajše generacije, ki dejavno sooblikuje mariborsko umetnostno prizorišče. V okviru društva Hiša! vodi projekte in pedagoški program ter Center grafičnih umetnosti, pred tem je v Kulturno-umetniškem društvu Pošta vodila likovne delavnice. Študirala je likovno umetnost na mariborski Pedagoški fakulteti, diplomo je pripravila v Printmakers Workshop v Edinburghu, v Aberdeenu je nato zaključila še magistrski študij in sodelovala pri različnih projektih. Njen opus obsega slike, instalacije in grafike. Njena dela hranijo v zbirkah v Italiji in Veliki Britaniji.

Božidar Pengov sodi v generacijo kiparjev, ki je začela svojo umetniško pot v obdobju med obema vojnama. Njegov opus zaznamuje sodelovanje z Jožetom Plečnikom, s katerim je opremil več sakralnih prostorov in profanih zgradb, v povojnem obdobju pa vrsta plastik in spomenikov s tematiko NOB in žrtev 2. svetovne vojne, med njimi sta tudi kip Odločitev in Spomenik talcem v Šentvidu nad Ljubljano, za katera je prejel Prešernovo nagrado. V risarskem opusu izstopa še posebej pretresljiv cikel risb iz Dachaua, kjer je zajel vso grozo razčlovečenja in izživljanja nad človekom v imenu nacistične ideologije sovraštva.

Jože Plečnik je vodilni slovenski arhitekt 20. st., ki je s svojimi deli zaznamoval Slovenijo, Dunaj in Prago. Z odklonom od prevladujočih trendov v arhitekturi in stremljenju po ustvarjanju brezčasne arhitekture je izoblikoval prepoznaven slog, ki ga uvršča med vidna imena zahodne arhitekture 20. st. S posegi v prostor je skušal naglasiti vidne in skrite potenciale prostora in ga povzdigniti na simbolni ravni. Z izvirnimi prostorskimi rešitvami je izoblikoval Plečnikovo Ljubljano. V arhitekturi je iskal nacionalni slog, v izčiščeni simboliki je ustvaril sintezo etičnih načel in kulturno-zgodovinskih vrednot.

Zora Plešnar sodi med fotografe, ki so se leta 1971 v Mariboru predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga. S fotografijo se je začela ukvarjati leta 1968, ko se je priključila Fotoklubu Maribor. Prejela je naziv kandidatke za mojstrico fotografije Foto zveze Jugoslavije in naziv AFIAP (Artist FIAP) Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP). Sodelovala je na številnih razstavah doma in v tujini ter za svoje delo prejela vrsto nagrad. Ustvarja v tehniki črno-bele fotografije, pri čemer je v primerjavi z ostalimi fotografi, ki so razstavljali na razstavah Fotografija mariborskega kroga, njena paleta svetlejša. Njeno fotografijo zaznamuje neposrednost in sproščenost ter smisel za inovativen pristop v kompoziciji.

Boris Podrecca je najvidnejši slovenski arhitekt sodobnega časa, uveljavljen v mednarodnem prostoru. Deluje na Dunaju, kjer ima arhitekturni biro z izpostavama v Benetkah, in je dejaven kot profesor, avtor znanstvenih in publicističnih objav, arhitekt in oblikovalec. Sodeloval je na številnih arhitekturnih natečajih in s svojimi projekti večkrat zmagal, zlasti v srednjeevropskem prostoru. Ima velike zasluge za priznanje Plečnika v mednarodnem in slovenskem okviru ter za promocijo slovenske arhitekture v tujini. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med njimi tudi red Chevalier des Arts et des Lettres, ki mu ga je podelil nekdanji francoski predsednik François Mitterand.

Oton Polak sodi med vidnejše mariborske ustvarjalce 2. polovice 20. in začetka 21. stoletja. Dejaven je bil na mariborskem umetnostnem prizorišču kot ustvarjalec, likovni pedagog in vodilni predstavnik stanovskih organizacij. Njegov slog odlikuje mojstrska risba, ki jo je prenašal tudi v slikarski medij, motivno pa je bil zavezan mestni veduti, ki je bila eden osrednjih in najprepoznavnejših Polakovih motivov skozi celotno obdobje njegovega ustvarjanja. Slogovno je ohranjal deskriptivno motivno izhodišče in se približeval abstrakciji, ki se je proti koncu njegovega ustvarjanja ustalila v njegovem opusu.

Mariborski umetnik Borut Popenko se ukvarja s slikarstvom, prostorskimi postavitvami, videom in fotografijo. Dejavno sooblikuje sodobno umetniško prizorišče v Mariboru, med zadnjimi vidnejšimi projekti je vzpostavitev Salona uporabnih umetnosti leta 2013 v nekdanjem mariborskem Casinu, ki služi kot prostor ustvarjanja, razstavljanja, umetniških dogodkov in druženja. Njegova slikarska dela zaznamuje geometrična abstrakcija, prostorske postavitve pa so zastavljene multisenzorično in interaktivno. Poleg številnih razstav doma in v tujini se je udeleževal umetniških gostovanj in likovnih kolonij v Sloveniji in drugod po Evropi.

Uroš Potočnik sodi med prepoznavnejše umetnike mlajše generacije, ki je opozoril nase zlasti z deli, ki so povezana s fotografijami. Na mariborski Pedagoški fakulteti je študiral likovno umetnost, nato pa je diplomiral in zaključil specialistični študij slikarstva na likovni akademiji v Ljubljani. Za svoje delo je prejel več nagrad že v času študija in kasneje. Udeležuje se likovnih kolonij, redno razstavlja doma in na tujem. Je programski vodja galerije Mladinskega centra Velenje. Ukvarja se tudi z glasbo. Njegov opus obsega še znanstvenofantastično ilustracijo, računalniško grafiko, akvarele, video in fotografijo. Eksperimentira v različnih likovnih tehnikah in obravnava teme iz vsakdanjega življenja, intimnega družinskega okolja, narave in ekološko problematiko.

Slikarka Brigita Požegar Mulej je študirala primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Od zaključka študija deluje kot svobodna umetnica in vodi zasebno slikarsko šolo. Aktivna je kot organizatorka likovne kolonije na Lancovem pri Radovljici, prireja razstave v galeriji Casa Brigita v domači hiši in redno razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah.

Nataša Prosenc sodi med najbolj prepoznavne umetnice na področju videa na Slovenskem; deluje med Slovenijo in Los Angelesom. Video jo je pritegnil že v času študija na ljubljanski likovni akademiji, kjer je študirala na oddelku za oblikovanje. Po študiju je delovala kot grafična oblikovalka, ukvarjala se je tudi s snemanjem videospotov za televizijo. Prejela je več štipendij slovenskih in tujih institucij, med katerimi izstopa Fulbrightova štipendija, ki ji je omogočila specialistični študij v Los Angelesu. Udeležila se je vrste filmskih festivalov doma in v tujini, redno razstavlja doma in na tujem, za svoje delo je prejela številne nagrade.

Marjan Remec sodi med prepoznavne avtorje mariborskega likovnega prizorišča. Zaposlen je bil kot likovni pedagog na Prvi gimnaziji, kjer je petindvajset let vodil likovno razstavišče Avla. Udeleževal se je likovnih kolonij in razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Njegov opus obsega slike, akvarele, risbe in mobile. Posvečal se je tudi likovni kritiki, pisanju poezije in literarnih besedil. Njegov slikarski opus zaznamuje samotna človeška figura, umeščena v skrivnostne ambiente modre barve. Med tehnikami izstopa akvarelna, ki jo je mojstrsko obvladal.

Oto Rimele je eden najvidnejših mariborskih umetnikov; uvršča se med predstavnike abstraktnega kolorizma. V obdobju po letu 2000 se je začel ukvarjati s svetlobnim učinkovanjem barve, ko je površino slikarskih objektov izpraznil, pozornost pa preusmeril na barvno intenziviran rob, ki v dialogu z naravno svetlobo ustvarja optične učinke barvnega sevanja oz. barvne sence. Pri tem je dosegel učinek razblinjanja robov likovnega dela oz. njegove dematerializacije in širjenja v prostor. Eden od vrhuncev te faze je bila razstava Iluminacije v samostanski cerkvi v Kostanjevici na Krki (2003˗2004), za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada. Redno razstavlja doma in v tujini, njegova dela hranijo v več slovenskih in tujih zbirkah.

Branimir Ritonja sodi med najvidnejše sodobne mariborske fotografe. Je umetniški vodja Fotogalerije Stolp in predsednik Fotokluba Maribor. Njegovi fotografski začetki segajo na področje reportažne fotografije, s katero se je ukvarjal konec sedemdesetih let, ko je fotografije objavljal v tisku, umetniški fotografiji pa se posveča od osemdesetih let dalje. Njegov opus obsega portrete, krajine, žanrske prizore, posveča se družbeno-kritični fotografiji in fotografijo vključuje v prostorske postavitve. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad doma in v tujini, med drugim naziva AFIAP in mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije ter bronasto medaljo na Salonu lepih umetnosti v Parizu.

Stavbni mojster v Mariboru, ki je koncesijo za opravljanje obrti pridobil 1894. Sodeloval je s Fritzom Friedrigerjem.

Mojca Smerdu je s svojimi deli odločilno vplivala na razvoj novih usmeritev v slovenskem kiparstvu zadnjih desetletij. Kljub temu, da je ustvarjala v različnih materialih, ji je bilo kiparjenje v glini najbližje. V njenem opusu prevladujejo majhne in srednje velike skulpture ter dela, ki so bila vključena v odprti javni prostor parkov in mestnih površin. Mednje prištevamo tudi masivno, stilizirano skulpturo Cvet, ki je nastala leta 1983 v okviru petega kiparskega simpozija Forma viva v Mariboru.

Lucija Smodiš je multimedijska umetnica in kuratorka in deluje na področju kulturnega managementa. Je absolventka likovne umetnosti na mariborski Pedagoški fakulteti. Dejavno sooblikuje mariborsko likovno prizorišče, še zlasti v okviru kulturnega centra Pekarna magdalenske mreže, in sicer je kurirala razstave v Galeriji K18, bila programski vodja razstavišča Centralna postaja, od leta 2013 je programska sodelavka Guest Room Maribor. Bila je pobudnica mednarodnega festivala stop motion animacije Stoptrik, v okviru katerega deluje kot producentka. Ukvarja se z videom, zvokom, performansom in prostorskimi postavitvami.

Damijan Sovec sodi med prepoznavnejše sodobne ustvarjalce stripa na Slovenskem. Je avtor stripov s satirično vsebino in ironičnim humorjem, karikaturist in ilustrator. Med najbolj znanimi je pasični strip Smeri razvoja, ki ga je objavljal v istoimenski rubriki časnika Večer. Študij likovne umetnosti na mariborski Pedagoški fakulteti je zaključil z diplomskim delom o politični karikaturi v slovenskih humorističnih časopisih. Zaposlen je kot likovni pedagog na Osnovni šoli Gornja Radgona. Ilustriral je vrsto otroških knjig, ukvarja se z animacijami in oblikovanjem. Tako za strip kot ilustracijo je bil nagrajen na mednarodnem festivalu oz. natečaju.

Eden od pionirjev slovenske umetnostne zgodovine. Lavantinski knezoškof dr. Mihael Napotnik mu je omogočil študij umetnostne zgodovine in arheologije v Rimu in Gradcu z namenom izdelave umetnostne topografije lavantinske škofije. V času rimskega študija je precej pisal o rimskih spomenikih (v domači in tuji periodiki), po povratku v Maribor pa se je posvečal izključno štajerski umetnostni dediščini. Njegovi topografiji (Dekanija Gornjegrajska, Maribor 1905; Konjiška dekanija, Maribor 1909) pomenita začetek umetnostne topografije na Slovenskem, izdelavo ostalih zvezkov sta preprečili Stegenškova bolezen in prva svetovna vojna.

Marjan Stojko je član Fotokluba Maribor in eden od fotografov, ki so se leta 1971 v Mariboru predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga. Prejel je naziv inštruktor fotografije in amater I. razreda Foto zveze Jugoslavije. Razstavljal je na številnih razstavah doma in v tujini ter bil za svoje delo večkrat nagrajen. Njegov opus obsega črno-bele in barvne fotografije ter diapozitive, v zadnjih letih ga je pritegnila digitalna fotografija. Prepoznavni element njegovih fotografij je grobo zrnata struktura, ki ustvarja slikovite likovne učinke. Že v zgodnjem opusu je gojil motiviko gibanja, ki jo je predstavil v enem svojih najbolj znanih ciklov Ples, in ji ostal zapisan tudi v nadaljnjem opusu.

Maja Strmecki sodi med grafične ustvarjalce mlajše generacije. Po zaključenem študiju likovne umetnosti na mariborski Pedagoški fakulteti se je izpopolnjevala v Printmakers Workshop v Edinburghu, nato pa zaključila specialistični študij grafike na ljubljanski likovni akademiji. Uporablja kombinacijo različnih grafičnih tehnik, npr. jedkanice, akvatinte in reservaga, v posamezna dela vključuje še kolaž. Njen opus obsega abstraktna dela in dela s figuralno tematiko, v katerih odslikava človekova notranja občutenja in stiske. Svoje delo predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah.

Urška Stropnik Šonc spada med vidnejše sodobne ilustratorje na Slovenskem. Knjižna ilustracija jo je pritegnila že v času študija na mariborski Pedagoški fakulteti, kjer je tudi diplomirala na to temo. Ilustrira otroške slikanice, učbenike, priročnike, otroško periodiko in promocijsko gradivo. Njene poslikave krasijo pediatrična oddelka Zdravstvenega doma Velenje in Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca v Šempetru pri Novi Gorici. Je avtorica likovnih predlog za lutkovno predstavo Dr. Eko v izvedbi gledališča FRU-FRU. Svoje delo večkrat predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah.

Raznoliki opus poljskega umetnika Macieja Szankowskega obsega plastiko različnih dimenzij, ustvarjeno v raznolikih, pogosto mešanih medijih. Njegovo ustvarjalno pot, ki vodi od minimalizma do konstruktivizma in konceptualizma, združuje povezovanje kiparskega izraza z arhitekturo in krajino. V sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je ustvaril svoje Okno za mariborsko Forma vivo, se je Szankowski posvečal predvsem raziskovanju notranjega prostora skulpture, z njegovo transformacijo, povezanostjo z okoljem in interakcijo z gledalcem.

Natalija Šeruga že od svojih umetniških začetkov goji prepoznavno likovno govorico, kar jo uvršča med vidnejše slovenske umetnike srednje generacije. Njena dela odkrivajo subtilen svet, navdan z mističnim, skrivnostnim vzdušjem, kjer se prepleta misel o življenju in smrti, o minljivosti in krhki lepoti sveta, v sijočih obzorjih galaksij se razgrinja neskončnost vesolja, ki spominja na človekov izvor in končno postajo njegovega bivanja. Redno se predstavlja na razstavah doma in v tujini, njena dela hranijo umetniške zbirke v Sloveniji in Avstriji. Kot mentorica vodi likovno šolo v Mariboru.

Mariborska slikarka Simona Šuc je pobudnica več teoretsko-likovnih srečanj na Gaju nad Mariborom, kjer so se predstavili slovenski umetniki mlajše generacije. Bila je soustanoviteljica društva TU, ki je izvedlo več prostorskih intervencij v Mariboru, s katerimi je opozorilo na problematiko izpraznjenosti mestnih središč po izgradnji nakupovalno-zabaviščnih centrov. Sodelovala je pri restavratorskih projektih sakralne dediščine v severovzhodni Sloveniji. Od konca 1990-ih se redno predstavlja na razstavah doma in v tujini ter sodeluje pri različnih umetniških projektih.

Slavko Tihec sodi med najpomembnejše umetnike druge polovice 20. stoletja na Slovenskem. Doma in v tujini večkrat nagrajeni umetnik, profesor kiparstva na ljubljanski akademiji, je bil v svojem ustvarjanju vselej izjemen inovator. Njegov opus iz šestdesetih let so najbolj zaznamovale skulpture semaforjev oziroma povezanih žarkastih celičnih jeder (npr. Temni semafor), desetletje kasneje pa se je posvetil kinetični umetnosti, ki jo je raziskoval v mešanih tehnikah in z uporabo novih materialov v t.i. akvamobilih. V drugi polovici sedemdesetih so nastale znamenite plastike v obliki geometrijskih teles (npr. Spomenik NOB v Mariboru), njihove razplastene površine pa je kipar in grafik pogosto dopolnjeval s slikarsko oziroma grafično obdelavo.

Simon Tihec je bil eden od fotografov, ki so se predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga leta 1971 v Mariboru in dolgoletni organizator fotografskega življenja v Mariboru. Prejel je nazive učitelj fotografije, kandidat mojster fotografije in AFIAP. Bil je večkratni predsednik Fotokluba Maribor, ki je v letih njegovega predsedovanja postal eden najuglednejših fotoklubov v tedanji Jugoslaviji. Kot izjemen pedagog je vodil številne fotografske tečaje in vzgojil vrsto novih fotografskih generacij. Razstavljal je po celem svetu in za svoje delo prejel vrsto priznanj in nagrad. Leta 1987 mu je Fotoklub Maribor podelil naziv prvega in edinega častnega predsednika.

Kljub temu da Lino Tinè kipari v različnih materialih, kot so kamen, les, kovina in beton, njegova dela združuje skupni imenovalnik: kritiki Giorgio Kaisserlian, Carlo Munari, Marco Valsecchi, Francesco Vincitorio, Vanni Scheiwiller in Tommaso Tini ga označujejo kot kompleksnega umetnika - vizionarja.

Vinko Vedlin je bil član Fotokluba Maribor in eden od fotografov, ki so se leta 1971 v Mariboru predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga. Leta 1972 je prejel naziv amater I. razreda Foto zveze Jugoslavije. Sodeloval je na skupinskih razstavah vse do leta 1975, ko je prenehal z razstavljanjem svojega dela. Osredotočal se je na figuraliko, tematiko propada in ekologije. V svojih delih je poudarjal temino, kar je privedel do drastične stopnje na fotografiji Devet križev in na nočnem posnetku Moč spomina. Čeprav je temino pozneje opustil, je vsebinsko ostal blizu tematiki razstav Fotografija mariborskega kroga, npr. z motivi ekološke problematike in človekovega nagnjenja k uničevanju.

Janez Vidic sodi med prepoznavne mariborske slikarje in med najbolj znane ilustratorje 2. pol. 20. st. na Slovenskem. Vso ustvarjalno dobo se je posvečal ilustraciji, za katero je prejel več nagrad. Vrsto let je bil zaposlen kot tehnični urednik pri Založbi Obzorja Maribor, za katero je ilustriral številna književna dela in učbenike ter prispeval k slovesu založbe kot ene najkakovostnejših v Sloveniji. Je avtor več monumentalnih stenskih poslikav in sgraffitov v Mariboru in severovzhodni Sloveniji. Za svoje slikarsko delo je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Avtorjevo raznoliko umetniško ustvarjanje in pedagoško delo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani sta pomembno vplivala na razvoj slovenskega kiparstva v zadnjih treh desetletjih dvajsetega stoletja. V sredini sedemdesetih let je Lujo Vodopivec ustvarjal betonske kipe, ki predstavljajo poenostavljene, plastične človeške in živalske figure (vertikale, ležeče gmote, konjičke in prašiče). V ta čas sodi tudi železobetonska skulptura na odprtem, vodnjak, ki ga je leta 1977 ustaril v okviru četrte Forma vive v Mariboru.

Franjo Vršič je bil dejaven akter mariborskega fotokluba in eden od fotografov, ki so se leta 1971 v Mariboru predstavili na razstavi Fotografija mariborskega kroga. Še posebej je bil cenjen kot pedagog, na številnih fotografskih tečajih je predajal svoje znanje različnim ciljnim skupinam, od slušateljev na Višji tehnični šoli in pedagoški gimnaziji do udeležencev tečajev v različnih delovnih organizacijah. Leta 1969 mu je Foto-kino zveza Slovenije podelila naziv učitelj fotografije. Bil je predsednik Fotokluba Maribor in večkrat član uprave. Razstavljal je redko, zlasti je sodeloval na skupinskih in klubskih razstavah. V njegovem opusu prevladuje figuralika, portreti, žanrski prizori, izseki iz urbane krajine in motivi z gradbišč.

Ivan Vurnik velja za začetnika moderne arhitekture in urbanizma v Sloveniji. Bil je zaslužen za ustanovitev arhitekturnega oddelka na ljubljanski univerzi. Ukvarjal se je z vprašanjem narodnega sloga oz. nacionalne romantike v arhitekturi, ki je najbolj prišel do izraza v njegovi stavbi Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Vrhunec njegove funkcionalistične arhitekture predstavlja danes porušeno letno kopališče Obla Gorica v Radovljici. S svojimi urbanističnimi koncepti in zagovarjanjem kakovostne in funkcionalne arhitekture je vplival na povojni razvoj arhitekture in urbanizma. Za svoje delo je prejel Prešernovo nagrado.

Graški arhitekt Adolf Wagner je s svojimi stavbami pomembno zaznamoval historistično arhitekturo na Slovenskem. V času, ko je bil ljubljanski mestni inženir je prispeval načrte za cerkvi na Taboru v Ljubljani ter Šmartnem pri Litiji (obe v slogu neogotike) in za ljubljansko klavnico, ki še danes predstavljajo vrhunce naše arhitekture poznega historizma. Po odhodu v Gradec pa je izdelal načrt za neorenesančno cerkev na Teharjah.

Matjaž Wenzel je eno najprepoznavnejših imen med mariborskimi fotografi srednje generacije. Kot fotograf in grafični oblikovalec sodeluje pri različnih umetniških, knjižnih in drugih projektih. Ukvarja se tudi z videom in vodi fotografske delavnice. Predstavlja se na samostojnih in skupinskih razstavah doma in po svetu, za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj. V fotografskem opusu je večkrat obravnaval motiviko prostorov in človekove prisotnosti v njih, bodisi je šlo za interiere bodisi eksteriere s stavbnimi elementi, kot so stanovanjske zgradbe. Najbolj odmeven Wenzlov fotografski cikel je bil HK, ki ga je predstavil doma in v tujini in zanj prejel Glazerjevo listino.

Franc Ksaver Zajec je bil prvi slovenski akademsko šolani kipar in osrednji predstavnik historicističnega kiparstva na Slovenskem. Njegov opus obsega portrete v celopostavnem in doprsnem izrezu, sakralno plastiko - zlasti opremo oltarjev -, nagrobnike, personifikacije, mitološke motive. Uveljavil se je kot dober portretist, med najbolj znanimi so portreti znamenitih Slovencev, ki jih je izdeloval v različnih izrezih in dimenzijah ter za različne namene. Je avtor prve kiparske upodobitve Franceta Prešerna in prvega spomenika Antonu Martinu Slomšku, ki stoji v mariborski stolnici.

Arhitekt, zaposlen v biroju Projekt Maribor, kjer je načrtoval javne stavbe (predvsem šole). Zasebno se je posvečal cerkveni arhitekturi in opremi ter od šestdesetih do devetdesetih let izdelal množico načrtov za preureditev in predelavo več kot štiridesetih cerkvenih notranjščin v skladu z liturgičnimi smernicami drugega vatikanskega koncila. Edina njegova cerkvena novogradnja je ž. c. sv. Cirila in Metoda, Maribor-Tezno. Njegove preureditve cerkvenih notranjščin kažejo precejšnjo mero inovativnosti, a so z umetnostnozgodovinskega in spomeniškovarstvenega stališča skrajno problematične.

Maruša Zorec je ena najvidnejših slovenskih arhitektk sodobnega časa. Odmevni so njeni primeri prenov spomenikov kulturne dediščine, za katere je bila večkrat nagrajena, zlasti izstopa prenova grajske pristave v Ormožu, za katero je prejela nagrado Prešernovega sklada. Med nagrajenimi projekti je bila tudi prenova Vetrinjskega dvora v Mariboru. Prepoznavna poteza njenih posegov v arhitekturne spomenike je jasno ločevanje starega in novega, upoštevanje historičnega razvoja stavb in uporaba lokalnih materialov na inovativen način. Ukvarja se tudi z raziskovanjem slovenske arhitekturne dediščine in se zavzema za njeno ohranjanje.

Vlasta Zorko je ena vidnejših slovenskih umetnic, dejavnih v drugi polovici 20. stoletja. Kiparka, ki je specialko na ljubljanski akademiji opravila pri prof. Zdenku Kalinu, se je na svoji umetniški poti preizkusila v vseh pomembnejših kiparskih medijih (bron, beton, les, kamen, glina, plastika). V njenem opusu prevladuje figuralika, ki se ji je posvečala tako v majhnih dimenzijah kot monumentalni obliki; med slednjo velja omeniti zlasti vrsto spomeniških plastik, posvečenih narodnoosvobodilnemu boju (npr. Svobodno Pohorje v Mariboru in Spomenik NOB v Lenartu) in velikim zgodovinskim osebnostim (Spomenik generala Maistra) ter portretne plastike znanih Slovencev. Pod vplivom Henryja Moora, enega glavnih zgledov Zorkove, je nastala tudi skupina abstraktnih plastik različnih dimenzij (npr. Forma viva, Maribor; Geneza oblik), v katerih umetnica raziskuje organske, zaobljene volumne.

Rudi Zupan je bil mariborski arhitekt, ki je leta 1951 diplomiral na ljubljanski šoli za arhitekturo pod mentorstvom Edvarda Mihevca. V zgodovini novejše mariborske arhitekture je njegov opus nepogrešljiv. V stanovanjskem naselju na Pobrežju je razvil nov tip stanovanjskega bloka, t. i. »Metuljček«, v katerem ima vsako stanovanje svoj lasten, zunanji dostop preko galerije. Njegova dva izvedena projekta v mestnem središču, restavracija Center (porušena) in poslovna stavba Večera, sta bila prva primera arhitekture v Mariboru z neometanimi betonskimi konstrukcijami na pročelju; za njuno gradnjo so uporabili prefabricirane elemente, pročelje restavracije Center pa je bilo iz aluminijastih plošč in stekla. Rudi Zupan je sodeloval tudi z Muzejem narodne osvoboditve v Mariboru, kjer je oblikoval razstave.