Boris Podrecca je najvidnejši slovenski arhitekt sodobnega časa, uveljavljen v mednarodnem prostoru. Deluje na Dunaju, kjer ima arhitekturni biro z izpostavama v Benetkah, in je dejaven kot profesor oz. predavatelj, avtor znanstvenih in publicističnih objav, arhitekt in oblikovalec. Sodeloval je na številnih arhitekturnih natečajih in s svojimi projekti večkrat zmagal, zlasti v srednjeevropskem prostoru. Ima velike zasluge za priznanje Plečnika v mednarodnem in slovenskem okviru ter za promocijo slovenske arhitekture v tujini. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med njimi tudi red Chevalier des Arts et des Lettres, ki mu ga je podelil nekdanji francoski predsednik François Mitterand. Med leti 1990-1995 je bil vodja Mednarodnega dunajskega arhitekturnega seminarja (Internationaler Wiener Architekturseminar), mednarodno priznane poletne šole, ki jo je tedaj zaznamoval izreden obisk in ki jo je vodil skupaj z Dietmarjem Steinerjem in Helmutom Richterjem. Z likovno umetnostjo se je pričel ukvarjati v dijaških letih, ko ga je profesor Avgust Černigoj navdušil za slikarstvo, skupaj sta tudi razstavljala. Zatem je na dunajski Akademiji uporabnih umetnosti študiral kiparstvo pri Fritzu Wotrubi, nato se je odločil za študij arhitekture na likovni akademiji in Tehniški visoki šoli na Dunaju. Med leti 1972-1974 je sodeloval pri izdelavi urbanističnih načrtov za Atene (Atene 2001), zatem se je posvetil profesuri, najprej v Münchnu, nato na Dunaju, pozneje v Stuttgartu. Kot gostujoči profesor je predaval na univerzah v Lozani, Parizu, Benetkah, Filadelfiji, Londonu, Dunaju, Harvardu, Cambridgeu (Boston), Ljubljani in Zagrebu, s svojo avtoriteto pa je podprl tudi študij arhitekture na mariborski univerzi. Vseskozi je delal kot samostojni arhitekt. Spada v generacijo avstrijskih arhitektov, ki so se zanimali za pretekla arhitekturna obdobja in tako iskali temeljno izhodišče svojega dela, kar jih je privedlo do izoblikovanja občutenega arhitekturnega jezika. Podrecca je črpal iz opusov Adolfa Loosa, Jožeta Plečnika, Josefa Hofmanna in Josefa Franka. Nanj je pomembno vplivala teorija Gottfrieda Semperja, s pomočjo katere je prodrl v razumevanje Plečnikovega dela, obenem pa je Semperjeva načela upošteval v svojem delu (npr. oblačenje arhitekturne konstrukcije, zamenjava materialov, kot je npr. prenos tkanin in preprog v kamen). Njegov opus je obsežen in raznovrsten, sega od arhitekture, urejanja interierov in zunanjih površin, oblikovanja oz. postavljanja razstav, oblikovanja nakita, pohištva, kozarcev in lutk. Arhitekturni projekti obsegajo poslovne in trgovske stavbe, hotele oz. turistično arhitekturo, stanovanjske stavbe, izobraževalne in raziskovalne objekte, sakralne, galerijske oz. muzejske prostore, prometne objekte. Podrecca velja za arhitekta, ki spoštuje specifične zahteve prostora, v katerega posega, njegovo vsebino poglobljeno preuči in izlušči bistvene poteze, ki jih prenese v svoja dela in jim s tem izoblikuje značaj. Stavbne zasnove odlikuje oblikovna pestrost, ki jo poleg že omenjenih prostorsko-kulturnih značilnosti narekujeta tako namembnost kot raba različnih materialov, med katerimi mu je še posebno ljub kamen, posega pa tudi po betonu, lesu, kovini, steklu in modernih materialih. Med prepoznavnimi značilnostmi njegovih del so dinamičnost v oblikovanju volumnov, kompozicijska izčiščenost, ki poraja monumentalnost, plastična obravnava fasad, ki jo večkrat doseže z izrinjenimi volumni, npr. v reinterpretacijah pomolnih oken oz. izstopajočih steklenih površin ali izstopajoče stavbne mase, pretočna komunikacija prostorov v notranjščini in komunikacija z eksterierom ter likovni značaj, ki se razkriva v kompozicijah arhitekturnih elementov in v uporabi reducirane barvne lestvice ter abstraktnih motivov oz. geometrijskih vzorcev. Pri umeščanju stavb upošteva načelo integracije z obstoječim mestnim tkivom (npr. stanovanjska stavba Judeca Nova v Benetkah), posamezne stavbe pa predstavljajo poudarek v mestni silhueti (npr. Millenium Tower na Dunaju, ki se kot bakla dviga nad Donavo in je s svojo višino 202 metrov najvišji nebotičnik v Avstriji) oz. okrepitev mestnih predelov (npr. stanovanjska stavba Remise-Nordbahnhofgelände in pisarniški center zavarovalnice Basler Versicherung na Dunaju). Pri urejanju mestnih predelov z novogradnjami Podrecca večkrat poudarja pomen arhitekture pri vzpostavitvi svetovljanskega značaja mest. Njegove monumentalne gradnje so zato zgrajene s posluhom za okolico, hkrati pa vnašajo svežino v formi, ki posega po npr. kristaliničnih in megalitskih strukturah, s katerimi vnaša pečat sodobnega časa v arhitekturno krajino. Pri posegih v stavbne spomenike je opazen spoštljiv odnos do kulturne dediščine, v katero umešča stavbne elemente v sozvočju z obstoječim, pri čemer je ločnica med starim in novim jasno zarisana, kar se še posebej izrisuje v stavbah, kjer domujejo muzeji in galerije (npr. Muzej moderne umetnosti v palači Ca' Pesaro v Benetkah, Muzeja porcelana v Limogesu in na Dunaju). Podrecca se posveča tudi oblikovanju arhitekturnih detajlov, saj teži k ustvarjanju homogene celote in tako ustvarja npr. ograje, pohištvo, kamine in mostovže, ki povezujejo posamezne stavbne volumne. Pomembno se je zapisal tudi na področju urejanja zunanjih površin, bil je eden prvih arhitektov v obdobju postmodernizma, ki se je posvečal urejanju trgov oz. javnih površin ter opozarjal na njihov pomen. Trge ureja po načelu mediteranskih piazz, izpostavlja lepoto kamna, tako v tlaku, vodnjakih, pergolah, konfinih kot urbanem pohištvu. Trgi so zasnovani kot izčiščene površine, od koder se odpira pogled na obdajajoče stavbe, v tlaku se izrisujejo večbarvni vzorci in spominjajo na preproge oz. tkanine, v čemer je opaziti Semperjev odmev, mestoma so vhodi v stavbe poudarjeni s »pogrnjeno« kamnito preprogo. Nepogrešljiv del trgov predstavljajo vodnjaki, v oblikovanju katerih večkrat zasledimo Semperjevo misel o izvoru fontan iz posod, postavljenih pod izvir. V kompozicijah fontan prevladujejo horizontalne linije, pridane so jim klopi, kipi, mestoma so vključeni kovinski reliefni zemljevidi in napisi, celoto zaokrožujejo svetilke z diskretno svetlobo. Z urejanjem trgov revitalizira nekdaj zapostavljene oz. neurejene mestne predele. Tartinijev trg v Piranu, ki je bil prvi trg, ki ga je Podrecca uredil v Sloveniji, s svojo zglajeno ovalno obliko in rahlo izbočeno površino kot zrcalo sije iz zgoščene mestne strukture z rdečkasto opečnato kritino. Načrtovana prenova Slomškovega trga v Mariboru, pri kateri je upošteval Plečnikovo elipsasto obodnico okrog stolnice, je bila izvedena le delno z ureditvijo Aleje velikanov pred univerzitetno stavbo in Fontano miru. Več njegovih projektov je še v fazi gradnje oz. čakajo na realizacijo, npr. nebotičnik Severna vrata v Ljubljani, postaja podzemne železnice v Neaplju. Več načrtov, ki jih je naredil za slovenske kraje, (še) ni bilo realiziranih (npr. kompleks Šumi in hotelski kompleks Južni trg v Ljubljani, cerkev in center sv. Janeza Boska v Mariboru, ureditev Mestnega trga v Škofji Loki). Med uspešno izvedenimi projekti v Mariboru je bila prenova univerzitetne stavbe, kjer je preuredil notranje dvorišče in pod njim zgradil osrednjo predavalnico, imenovano Avla Magna. Atrij univerze je v osi povezal z Alejo velikanov pred pročeljem, pot do katere je odprl z odstranitvijo težkih lesenih vhodnih vrat, ki jih je kot diptih umestil ob notranjo steno pri vhodu. Zadnji veliki mariborski projekt je bila nova stavba Medicinske fakultete na desnem bregu reke Drave. Stavba je skladno umeščena v okolico, Podrecca si je prizadeval za vzpostavitev povezave med obema bregovoma, ki ju loči reka. Tako je razpotegnjena obrečna fasada enaka širini stavbnih karejev v starem mestnem jedru na nasprotni strani reke, vhodna os je poravnana z nasproti ležečo Vetrinjsko ulico. Vodilni motiv stavbe je reka, ki odmeva tako v stavbni zasnovi, ki v umirjenem kontrastirajočem ritmu vzporedno sledi rečnemu toku, kot v barvi in površini fasade, kjer v različnih odtenkih zelenomodre kot kodnem zapisu odseva barva Drave, v zglajenem pročelju pa odmeva vodna gladina. Povezanost stavbe z reko je nakazana v stopnišču, ki se kot popkovina v zalomih spušča do nabrežja. Ograja iz kortena predstavlja kontrast fasadi, obenem pa vzpostavlja vez s Starim mostom v neposredni bližini, ki je eden najlepših primerov železne konstrukcijske gradnje v mestu. Povezava s starim mestnim jedrom na levem rečnem bregu je vsebinski poudarek, ki se kaže tudi v notranjščini stavbe, saj se skozi velike zastekljene površine ponuja razgled na Lent in reko, za katera se tako zdi, da vstopata v zgradbo. Medicinska fakulteta s premišljeno zasnovo in občutkom za sožitje z okolico predstavlja eno od najnovejših pridobitev mesta. Pri svojih projektih Podrecca sodeluje tudi z umetniki, katerih dela vključuje v svoje delo, npr. s Petrom Koglerjem in Michelangelom Pistolettom, s katerima je sodeloval pri postaji podzemne železnice v Neaplju, s Pistolettom še pri Bahnhofplatzu v Kremsu, in Jakovom Brdarjem, čigar kip je umestil na trg v Motti di Lavenzi. Posebno mesto v Podreccovem opusu predstavlja oblikovanje oz. postavljanje razstav, s katerimi je začel svojo ustvarjalno pot, saj je bila prva razstava, ki jo je postavil še kot študent - otvoritev je bila na isti dan, ko je diplomiral -, razstava o Jožetu Plečniku. Sledila je vrsta razstav, med katerimi je bilo več pomembnih, npr. Carlo Scarpa v cerkvi Chiesa della Carità leta 1984 v Benetkah, razstava o francoski arhitekturi in urbanizmu termalnih mest v Halles des Beaux-Arts leta 1985, razstava o bidermajerju in predmarčni dobi v dunajskem Künstlerhausu leta 1987, razstava o razvoju urbanizma v novem veku na gradu v Karlsruheju leta 1989, razstava Bismarck - Prusija, Nemčija in Evropa leta 1990 v Gropius Bau v Berlinu, razstava Mastering the City na nizozemskem arhitekturnem inštitutu v Rotterdamu v letih 1997-1998. Leta 2010 je zasnoval slovenski paviljon na Expu v Šanghaju, kjer je razstavne panoje oblikoval kot odprte knjige. V postavitvi domiselno poveže vsebino in formo, v simbolnem jeziku izpostavi osrednje poudarke in se poslužuje najrazličnejše opreme, da ustvari pregledno in zaokroženo celoto. Z učinkovito vizualno komunikacijo opozori na razstavo v zunanjem prostoru razstavišča. Tudi Podreccov lasten opus je bil že večkrat razstavljen na samostojnih in skupinskih razstavah po celem svetu. Podrecca ima veliko zaslug za priznanje Jožeta Plečnika, za katerega se je začel zanimati že v študentskih letih in leta 1967 pripravil njegovo prvo razstavo v kripti cerkve sv. Duha na Dunaju, ki je zbudila veliko zanimanja. Pozneje je pripravil oz. sodeloval pri še obsežnejših Plečnikovih razstavah, med katerimi ima posebno mesto razstava v Centre Georges Pompidou v Parizu leta 1986, ki se je zatem selila po Evropi in ZDA in je Plečnika dokončno umestila na arhitekturni zemljevid Evrope. Njegovo delo je predstavljal v okviru svojih predavanj in svojim študentom približeval Plečnikovo dediščino z ogledi Ljubljane. Tudi sicer je veliko prispeval k prepoznavnosti slovenske arhitekture in arhitektov v tujini, pripravil je Fabianijevo razstavo leta 1982 na Dunaju, z njegovim posredovanjem so na Piranskih dnevih arhitekture predavali tuji, kasneje svetovno priznani arhitekti, slovenske arhitekte je vabil kot predavatelje na Mednarodni dunajski arhitekturni seminar. V njegovem arhitekturnem biroju pridobivajo svoje izkušnje po zaključenem študiju tudi mladi slovenski arhitekti. Podrecca sodi med arhitekte, ki ustvarjajo arhitekturo iz poglobljenega razumevanja njenega bistva, ne podreja se modnim trendom, vrača se h kvalitetnim dosežkom tehničnega znanja prejšnjih generacij in pri snovanju svojih del upošteva načelo dviganja nad časovne omejitve.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
(izbor)
1964, nagrada za arhitekturo na poletni akademiji v Stuttgartu
1982, Plečnikova nagrada za poglobljen pristop k ustvarjanju sožitja starega z novim v stvaritvah notranje arhitekture in za uveljavljanje Plečnikovega duha v tujini
1986, nagrada 12. Arhitekturnega salona v Beogradu
1986, Chevalier des Arts et des Lettres v Parizu
1987, Plečnikova medalja za predstavitev Plečnikovega opusa na razstavi v Parizu in Ljubljani (skupaj s Françoisem Burkhartom, Lojzetom Gostišo in Damjanom Prelovškom)
1987, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti
1988, dopisni član Srbske akademije znanosti in umetnosti
1990, nagrada mesta Dunaj za kulturo
1991, Pilgrampreis na Dunaju
1992, Plečnikova medalja za ustvarjalni prispevek k prenovi Tartinijevega trga v Piranu
1994, nagrada Piranesi v Piranu
1995, Pilgrampreis na Dunaju
1996, častni član Bund Deutscher Architekten
1997, srebrna medalja Dunajske pokrajine za zasluge
1997, dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti
1997, nagrada San Giusto d'Oro v Trstu
2000, častni doktor Univerze v Mariboru
2001, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije
2001, nagrada San Valentino d'Oro v Terniju
2003, nagrada Il Principe e l'Architetto v Milanu
2004, zlata medalja za izredne zasluge dežele Dunaj
2005, nagrada Maestro della Pietra v Veroni
2006, priznanje Maksa Fabianija za ureditev trga v Idriji (skupaj s Tomažem Lavrenčičem)
2008, nagrada Virgilio d'Oro v Mantovi
2010, zlata medalja za inovativnost v kategoriji srednje velikih paviljonov na Expu 2010 v Šanghaju
2012, Evropska nagrada za javni urbani prostor
Andreja Rakovec
