Branimir Ritonja sodi med najvidnejše sodobne mariborske fotografe. Umetniški fotografiji se je začel posvečati pod mentorstvom Ivana Dvoršaka, potem ko se je leta 1981 včlanil v Fotoklub Maribor. Leta 1989 je postal kandidat mojster fotografije jugoslovanske fotografske zveze, leta 1995 je prejel naziv AFIAP, leta 1998 pa mu je Fotografska zveza Slovenije podelila naziv mojster fotografije. Aktivno je sodeloval pri nastajanju Fotogalerije Stolp v Mariboru, ki jo vodi od leta 1996. Od leta 2002 je predsednik Fotokluba Maribor. Udeležuje se likovnih kolonij in študijskih potovanj, tako se je leta 2001 udeležil likovne kolonije v Madridu in se zatem odpravil na študijsko potovanje po Španiji in jugu Francije, leta 2005 je študijsko bival v Bratislavi. Je avtor fotoknjig Mesta (2003), Kaznilnica (2011), Sužidci (2011), Max (2012), Kuba (2015), Maroko (2016), Konzentrationslager Auschwitz (2018). Redno razstavlja doma in v tujini, za svoje delo je prejel številne nagrade, med zadnjimi je bronasta medalja na pariškem Salonu lepih umetnosti leta 2017, ki jo je prejel za portretno fotografijo Arnuša.
Fotografski opus Branimirja Ritonje obsega portrete, krajine, žanrske prizore, motiviko, povezano z Judi in s holokavstom, posveča se družbeno-kritični fotografiji, ravno tako popotniški, eksperimentira s fotografijo na različnih podlagah, npr. kamnu, lesu, in jo vključuje v prostorske postavitve. Fotografovi začetki segajo na področje črno-bele fotografije, sprva se je ukvarjal z reportažno fotografijo, med drugim je leta 1979 objavil fotoreportažo o pogrebu Edvarda Kardelja (objavljena je bila v revijah Borba in Varnost). Fotografiji je posvetil tudi svojo diplomsko nalogo, v kateri je obravnaval kriminalistično fotografijo. Njegov opus sestavljajo analogne in digitalne fotografije, slednje nastajajo od leta 2001 dalje, ukvarjal se je tudi s fotografiko, v kateri sta nastali npr. seriji Arhitektura in Portreti (obe 1987). Posebno mesto imajo že omenjene fotografije na neobičajnih nosilcih, npr. serijo portretov v črno-beli tehniki je fiksiral na apnenčaste plošče, s čimer je razvil inovativen tehnični pristop in dosegel vtis arhaičnosti. Portrete na apnencu je vključil tudi v prostorsko postavitev Metke Kavčič Sin salida (Brez izhoda, 2001) in z njimi predstavil publiko na bikoborbi, pri čemer vsak obraz zaznamuje čustven, celo afektiran odziv na dogajanje v areni. S Kavčičevo je sodeloval tudi pri postavitvi Metkino nabodalo (2004), za katero je prispeval fotografske povečave oči na kamnu. Fotografske reprodukcije na kamnu je kombiniral tudi z drugimi predmeti, npr. s kmečkimi orodji, in materiali, npr. v seriji Ostroge (2006) z železom in lesom.
Ritonja je zlasti prepoznaven po svojem portretnem opusu, ki ga zaznamuje pretanjen smisel za osvetlitev portretirančeve osebnosti. Portretirance približa gledalcu v skladu z njihovim značajem, pri čemer vsebino poveže s formo, upošteva kompozicijske zakonitosti, tj. postavitev, osvetlitev, kadriranje. Njegov pristop k portretiranju je študiozen, portretirance preuči, osrednjega pomena zanj je poglabljanje v posameznikovo notranjost. Naredil je vrsto portretov osebnosti s področja kulturnega življenja, npr. petinšestdesetih oseb, ki so doprinesle k razvoju Mariborske knjižnice (Mariborska knjižnica - 65 let), Glazerjevih nagrajencev (Portreti I, 2012), katerih portreti so bili objavljeni tudi v monografiji Glazerjevi nagrajenci. Portret vključuje tudi v družbeno angažirano fotografijo in prostorsko instalacijo, tako je za serijo Zombiji ali običajni ljudje (2014) posnel portrete nekaj manj kot sto oseb v doprsnem izrezu in v en face postavitvi, ki upirajo poglede v gledalca. Serija je nastala kot odziv na tedanje aktivno udejstvovanje civilnega prebivalstva, ki je sprožilo odhod skorumpirane mestne oblasti. Z uniformno formo se izrisuje vtis množice, v kateri se posameznik izgubi, ko se ga enači z drugimi, postane nepomemben, celo predmet manipulacije oblasti, o individualnem pa priča interpretacija slehernega portretiranca, ki se pokaže v svojem bistvu, brez maske in razkrije ranljiv, z bolečino prežet, a tudi nezlomljiv individuum, ki si želi spoštovanja svojega človeškega dostojanstva. V instalaciji Portret (2016) pa je izpostavil problematiko zapiranja mej beguncem z Bližnjega vzhoda, ko je na ogledala prenesel fotografije žičnate ograje, v odsevu pa se je znašel gledalec in tako stisko beguncev občutil na lastni koži. V seriji Kriv sem (2017) je s portreti mariborskih umetnikov in kulturnikov, predstavljenih v formatu zaporniških fotografij, opozoril na stisko sodobnega umetnika, ki je večkrat obravnavan kot nebodigatreba, še več, v Ritonjevi interpretaciji je ponižujoč odnos še stopnjevan, ko je umetnik predstavljen kot nekdo, ki ga je družba obsodila in izločila.
Med odmevnimi serijami je bila tudi Kaznilnica (2012), v kateri se je posvetil degradiranemu prostoru nekdanjih mariborskih zaporov. Praznino opustelega, zanemarjenega ambienta je zajel v središčni perspektivi in v prečiščeni igri svetlobe in sence nekdanji prostor nadzora in osamitve, danes pribežališče mariborske subkulture in brezdomcev, predstavil kot žrtev neizprosnega teka časa. Tudi serija Maks (2012) podobno obravnava opuščene tovarniške prostore mariborske tekstilne tovarne, ki pričajo o nekdanji gospodarski moči štajerske prestolnice. Fotografije so posnete v horizontalnem formatu, ki še dodatno poudari praznino, nastalo po odstranitvi proizvodnje iz industrijskih prostorov. V zadnjih letih se posveča tudi tematiki, povezani z judovstvom. V seriji Judovska pokopališča (2017) je posegel na področje smrti v judovski tradiciji in posnel vrsto judovskih pokopališč v srednji Evropi, od Italije, Slovenije, Hrvaške, Slovaške, Češke do Poljske. V črno-beli tehniki so prikazana tradicionalna judovska pokopališča, ki spoštujejo izročilo skromnega pokopnega obeležja, in tista, ki kažejo vpliv drugih kultur. Vsebinski poudarek je na spomenikih kot obeležjih posameznikovega obstoja in na elementu časa, ki večino pokopališč spreminja v ostalino evropske zgodovine. Nagrobniki so posneti v ožjem ali v širšem izrezu, ki v perspektivičnem poglabljanju odpira pogled na razsežnost pokopnih prostorov in priča o nekdaj močnih judovskih skupnostih. Pravo nasprotje dostojanstveni smrti v skladu z izročilom pa je nasilna smrt v koncentracijskem taborišču, prizorišče katere je zajel v fotografskem albumu Konzentrationslager Auschwitz (2017). Nastajal je vzporedno s serijo in v njem na subtilen način predstavil nekdanje koncentracijsko taborišče kot prostor neizrekljive tišine, ki v gledalcu zbuja spoštovanje in sočutje s tragičnimi usodami evropskih Judov.
Kot direktor fotografije je sodeloval pri filmih Križ in kladivo (2015) in Bik (2018).
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
(izbor)
- 1982, 2. nagrada na razstavi umetniške fotografije v Beogradu
- 1989, naziv kandidat mojster fotografije Foto zveze Jugoslavije
- 1995, naziv AFIAP (Artist FIAP) Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP)
- 1997, plaketa Francoske fotografske zveze (Fédération Photographique de France)
- 1998, naziv mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije
- 2006, plaketa Zveze kulturnih društev Maribor
- 2012, Glazerjeva listina
- 2016, zlata plaketa ZKDS (Zveze kulturnih društev Slovenije)
- 2017, bronasta medalja na Salonu lepih umetnosti v Parizu
Andreja Rakovec
(13. 5. 2019)
