Slikarka Brigita Požegar Mulej je študirala primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in po tretjem letniku vpisala še študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Potem ko je diplomirala na Filozofski fakulteti, je na ALU vodila seminar v sklopu predavanj Milana Butine. Med 1981-1983 je obiskovala specialistični študij slikarstva pri Gustavu Gnamušu in za svoje delo prejela študentsko Prešernovo nagrado (1983). Po diplomi je nastopila poklic svobodne umetnice. Njeno delo je tedaj postalo prepoznavno na avstrijskem umetnostnem trgu, kjer je večkrat tudi razstavljala in se povezovala z umetniki z avstrijske Koroške. Zanje je v osemdesetih ob pomoči Ceneta Avguština organizirala izmenjave, kar je naletelo na neodobravanje tedanje jugoslovanske oblasti. V času po študiju je ustanovila zasebno slikarsko šolo, ki je bila ena prvih na Gorenjskem in ki jo vodi še danes. Med 2011-2013 je kot mentorica likovnih delavnic sodelovala z Inštitutom za raziskovanje inovativnih umetnosti (IRIU) in v njihovih prostorih tudi razstavljala. Aktivna je kot organizatorka likovne kolonije na Lancovem pri Radovljici, ki je namenjena ustvarjalcem, ki se vsebinsko posvečajo naravi. Kolonija je gostila tako domače kot tuje avtorje, dela so bila mdr. razstavljena tudi v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici. V galeriji Casa Brigita v domači hiši prireja razstave in redno razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah. Leta 2014 je ustanovila Kulturno umetniško društvo Velika narava, v katerega so včlanjeni akademski in ljubiteljski umetniki iz regije. Sodeluje s KUD Transformator, ki deluje na področju radikalnih gledaliških praks.
Brigita Požegar Mulej se je že kot gimnazijka posvečala slikarstvu in prirejala samostojne razstave (mdr. tudi v razstavišču Avla na Prvi gimnaziji v Mariboru). Nastajala so dela s figuralno motiviko, ki jo je gojila tudi v zgodnjem opusu. Dela iz zgodnjega obdobja niso ohranjena. V času specialističnega študija je sledilo krajše obdobje abstrakcije, z zanimanjem je spremljala slikarstvo nove podobe, vendar je izoblikovala lastno likovno govorico. Že v abstraktni fazi so se nakazovale poteze krajine, umetnico je v zgodovini umetnosti pritegnilo zgodnje obdobje abstrakcije z reminiscencami na resnično krajino. V abstraktne kozmogonične krajine je začela vključevati detajle trave, odseve drevesnih krošenj kot reminiscence na haloško pokrajino, kjer je v otroštvu preživljala počitnice. Krajinska motivika, ki jo obravnava od osemdesetih let dalje, je ostala vodilna tema vse do danes. Vendar ne gre za pleneristično krajinarstvo, saj slikarka krajine ne upodablja po neposrednem opazovanju, temveč jo naslika v ateljeju po fotografijah, tudi princip dela je drugačen, saj temelji na grajenju iz abstraktne podstati: osnovo predstavlja kompozicijska mreža, na katero slikarka pripenja motive iz narave. Te dojema kot fraktalne strukture, ki jih zgoščuje. Pri tem ji kot vsebinsko izhodišče služi filozofija predsokratikov, s katero se je srečala na predavanjih Jožeta Pirjevca med študijem na Filozofski fakulteti. Predsokratiki se v razlagi sveta večkrat sklicujejo na zgoščevanje elementov in z njim povezanim naravnim ciklom. Vračanje k izvornemu oz. pred-izvornemu in formiranje gošče sta osrednji temi njenega slikarstva. Vizualizirata se v motivu gozda, ki ga slikarka pojmuje kot arhetipski prostor. Format je v celoti zapolnjen z bujnim rastjem, tako je poudarjena veličina narave in njena vseobsegajoča moč, neukročena rast in odsotnost človeške figure pa pričata o prvinskosti in neokrnjenosti. Slikovita ali mimetično detajlirana dela so naslikana s pastozno potezo in ubrano barvno lestvico, barvni nanosi razkrivajo grudičasto teksturo, ki daje celoti pridih snovnosti in gostote ter se tako navezuje na vsebino. Pri kadriranju večkrat uporabi ožji izrez v pogledu od blizu, v katerem pride gostota rastja še bolj do izraza. Najpogosteje se pojavlja izrez sous bois, znan že v francoskem impresionizmu, ko je pogled usmerjen pod krošnje in usmerjen na debla, veje in podrast, ali pa je očišče spuščeno še nižje, npr. na upodobitvah gozdnih tal in potočne struge. Zapiranje kompozicije pa ni značilno le za ožje izseke iz narave, temveč tudi za vrsto širših izrezov, npr. na upodobitvah travnikov, preraščenih z zelenjem, medtem ko je nebu odmerjenega malo prostora. Vendar je tudi na vrsti del, na katerih je vključenega več neba, npr. na upodobitvah rečne pokrajine ob Savi ali travnikov, to zastrto z oblaki ali pa je podano v zamirajoči večerni svetlobi. K posameznim motivom se slikarka večkrat vrača, kot je npr. vhod v domači gozd (Pot v gozd).
Obravnava tudi figuralne motive, npr. konje in volkove, ki pa jih upodablja kot sestavni del narave. Slednje v posameznih upodobitvah nakaže tako s posvečanjem enake mere pozornosti figuri in krajini kot tudi v formi, ko figuro s slikovito potezo in sorodno barvno lestvico zliva z ozadjem, naslikanim v enakem načinu. Ponovno lahko govorimo o principu zgoščevanja. Povezanost figure z naravnim okoljem je evidentna tudi na avtoportretnih aktih, umeščenih v travnato okolje, na katerih razrešuje problematiko svetlobnih žarkov, ki padajo skozi drevesne krošnje na telo in travo ter ustvarjajo slikovito igro svetlobe in sence.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
1983, študentska Prešernova nagrada
Andreja Rakovec
(2. april 2020)
