Darko Golija sodi med vidnejše sodobne slovenske kiparje. Na likovni akademiji v Ljubljani je zaključil dodiplomski in specialistični študij kiparstva in bil eden zadnjih študentov mariborskega kiparja Slavka Tihca. V prvi polovici 1990-ih je bil član likovne skupine Mi, s katero se je predstavljal na razstavah doma in v tujini. Leta 2001 je bil na študijskem izpopolnjevanju v Cité Internationale des Arts v Parizu. Zaposlen je kot redni profesor kiparstva na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Leta 2005 je bil predstojnik oddelka, od leta 2007 je bil v. d. dekana načrtovane Akademije za umetnosti v Mariboru, ki ni bila realizirana. Razstavlja doma in v tujini, sodeluje na kiparskih simpozijih in kolonijah ter se udeležuje kiparskih natečajev. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim tudi prvo nagrado za postavitev obeležja Hermanu Potočniku Noordungu na natečaju za ureditev krožišča na slovenjgraški obvoznici (2008). Njegovo kiparstvo odlikuje širok nabor materialov, obvladovanje monumentalnih in malih dimenzij, skrbno pretehtan odnos med prostorom in kiparskim delom, poglobljena obravnava vsebine s poudarkom na temah, vezanih na človeka in njegovo občutenje ter doživljanje sveta, zanimanje za etnološke, antropološke in tehnološke teme ter kritičen pogled na družbene trende, ki s tehnološkim napredkom vzpostavljajo vrzeli v medsebojnih odnosih. Pestra paleta materialov priča o kiparjevem poglobljenem študiju le-teh, njihovih lastnosti in likovnih kvalitet, kar upošteva pri umestitvi v prostor, pri čemer si prizadeva za vzpostavitev dialoga prostora z eksponati. Uporablja npr. kovino, mavec, plastiko, stiropor, vosek, beton, cement, steklo, objets trouvés, mestoma tudi pigmente oz. barvo. Kompozicije so izčiščene, detajlom posveča enako mero pozornosti kot celoti, dela zato učinkujejo brezhibno in tehnično izpopolnjena. Prostor dojema kot sestavni element kiparskih del, ki naglasi končni učinek. Pri umeščanju del vanj se poslužuje različnih rešitev, prostor npr. zapolni in tako stopnjuje napetost zgoščene kiparske mase, z umestitvijo kiparskega dela vanj na novo opredeli njegovo percepcijo, ukvarja se s kontrastom med zgoščenostjo in izpraznjenostjo prostora, gledalca usmerja pri gibanju po prostoru oz. vodi njegov pogled onkraj pričakovanega. Prepoznavna forma v Golijevem opusu je cevasta linija, ki jo obravnava bodisi v ravnih konstrukcijskih zasnovah bodisi v dinamičnih krivuljah, prepletih, zankah in pulzirajočem ritmu. Podobno dinamiko zaznamo tudi v krožnih formah, ki se razširjajo in zožujejo v navojih in lijakastih telesih, se spiralasto zvijajo v trakastih kompozicijah, bočijo v polnem volumnu kroglastih teles in ustvarjajo kontrastno napetost v jukstaponiranju valjastih in koničastih elementov. Posamezna dela so zasnovana kot konstrukcije s kovinskimi linijami, ki v prostor vnašajo grafični značaj in opozarjajo na nadzemeljsko območje, kar je zlasti evidentno na delih oz. modelih, namenjenih za javni prostor. Posebno mesto v kompozicijah večkrat zavzame vitrina, ki služi kot sredstvo prezentiranja izbranih kiparskih del in je hkrati s svojo perfektno izdelavo tudi sama kiparsko delo in sestavni element kiparskih postavitev. Posebno mesto v Golijevem opusu zaseda tudi mala plastika, kjer prihaja do izraza neposredni stik kiparja z materialom ter vpogled v nenavadne forme, ki obenem delujejo gledalcu blizu, npr. t. i. »dlančniki« iz čebeljega voska. S serijo del dLAN (2009), kjer je upodobljena dlan v drži klikanja z računalniško miško, pa je umetnik opozoril na aktualno stanje duha družbe in posameznika v elektronski dobi.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1989, Prešernova nagrada za študente Akademije za likovno umetnost
- 1990, štipendija fundacije Elizabeth Greenshields iz Montreala
- 1993, Glazerjeva listina
- 1998, nagrada II. regionalne razstave male plastike v Zalaegerszegu
- 2001, 2. nagrada na Majskem salonu
- 2007, Županova nagrada na Slovenski kiparski razstavi v Ljubljani
- 2008, 1. nagrada na natečaju za ureditev krožišča na slovenjgraški obvoznici
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
