Drago Ačko je po zaključku študija likovne pedagogike na mariborski pedagoški akademiji dokončal študij slikarstva na likovni akademiji v Ljubljani. Aktivno je sooblikoval umetniško podobo Slovenske Bistrice, kjer je v 1980-ih sodeloval na razstavah tamkajšnjega Kluba ljubiteljev likovne umetnosti, kasneje je bil zaposlen na Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica, v okviru katerega je izvajal dela na področju evidentiranja in obnove kulturne dediščine. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko, kiparstvom in restavriranjem umetniških del ter razstavlja na skupinskih razstavah. V slikarstvu je zapisan abstrakciji, ki se poraja iz realnosti. Vodilna elementa sta črta in mrežasto strukturirana kompozicija, pri čemer se izrisujeta dva principa njenega oblikovanja. Prvi po principu kolaža, za katerega umetnik uporabi svoja dela, ki jih razreže v ploskve pravokotnih trikotnikov in sestavi v geometrijske celote, katerih izhodišče so npr. krajinski motivi, in ustvari kompozicije, ki spominjajo na intarzije oz. kristalinične strukture, kjer ravne linije svetle podlage zarežejo v eruptivno pokrajino gestualnih potez ali prelivanja barv. Pri tem prihaja do izraza linija, saj so kompozicije zasnovane po principu optičnih učinkov, kjer ozadje stopa v ospredje, ko se nosilec razkriva v svetlih črtah, ki tvorijo mrežaste strukture in stopajo v ospredje kot risba, risba, ki je pravzaprav ni. Drugi princip sledi mrežastemu formiranju kompozicije z nizanjem barvnih ploskev, ki jih tvori nemirna, ekspresivna poteza, ki je še poudarjena s tehniko voska, ki jo je začel uporabljati v 1990-ih. Razbrazdana površina ustvarja bogato teksturo, barvne lise v zemeljskih tonih sestavljajo organsko občutene kompozicije, grajene po principu horror vacui. Umetnik za podlago večkrat uporablja gladek papir, ki omogoča ohranjanje strukture posamezne poteze. Avtor izhaja iz motivov interiera, predmetov vsakdanje uporabe in elementov iz sveta, ki nas obdaja, in pred nami razgrinja svet, zapisan redu, ki odseva v organski geometriji, in impulzivnemu utripu, ki poraja svet. Kontrastna zasnova del asociira na združitev apoliničnega in dionizičnega principa umetnosti, rojevanje forme iz kaotičnega vrenja. Kiparski opus zaznamuje uporaba tradicionalnih in nekonvencionalnih kiparskih materialov, upošteva se material z njegovimi naravnimi danostmi, večkrat je vključena polihromacija, ki izpostavlja strukturiranost materiala, npr. letnice lesenih skulptur. Prevladujejo lesene kroglaste forme, katerih površina je bodisi zloščena do visokega sijaja, kjer se ne sluti dotika umetnikove roke, bodisi so vidni sledovi kiparskega orodja, kar podobno kot pri slikah v tehniki voska poudarja organskost in vitalističnost motiva kalečega jedra oz. celice, iz katere se bo rodilo življenje.
Andreja Rakovec
(28. 8. 2014)
